Pri stikih z zahodnimi diplomati in novinarji je Tito obljubil, da ne bo nikdar uporabil sile, da bi Jugoslaviji vsilil komunizem. Šel je celo tako daleč, da se je delal prizadetega in užaljenega zaradi stalnih zahtev, da ponovi to obljubo.

Ko je februarja 1945 prišel feldmaršal Alexander v Beograd, se je ponudil, da preskrbi zavezniške čete, ki bi pospešile nemški umik. Po Kardeljevi pripovedi je »našo revolucijo rešila« samo Titova nepopustljivost, ko je zavrnil zahtevo (ki bi verjetno res lahko pospešila konec vojne in v Jugoslaviji očuvala na desettisoče v zadnjih mesecih izgubljenih življenj.).

Tako britanski kakor ameriški oficirji za zveze so bili ob več priložnostih priče akcijam četnikov. Kasneje so slišali, da jih je BBC pripisal partizanom.

Bill Hudson se spominja, da so bili številni komunikeji partizanov, v katerih so opisovali svojo bojevitost in herojska dejanja in jih vestno pošiljali v Kairo, čiste izmišljotine. Kmetje iz tistih krajev so mu vedeli povedati, da se na omenjenih področjih ni sploh nič zgodilo. Kasnejša priča nezanesljivosti partizanskih komunikejev je bil Ljubo Sirc. Bil je zraven, ko so partizani napredovali iz Splita v Ljubljano. Na nekem počivališču so prišli za streljal blizu nemških topov, prvi je zbežal krajevni poveljnik in njegov štab. V nekaj urah so tuje radijske postaje poročale o neustrašnem odporu partizanov s tega kraja.

Prav Macleanovo poročilo, ki ga je poslal 16. novembra 1943, je končno zaključilo zadevo v prid partizanom in proti četnikom. Poročilo se začne s tem, da potrdi hudo pretirano trditev partizanov, da za vsakega človeka, ki ga izgubijo, pobijejo pet Nemcev. Partizani so trdili, da jih je 305 tisoč izgubilo življenje in da je bilo 425 tisoč ranjenih. V skladu z uradnimi nemškimi vojnimi dokumenti, so v času med 22. junijem 1941 in 1. aprilom 1945 Nemci izgubili 20.256 mož na celem balkanskem prizorišču. Pri tem je všteto število mrtvih v Albaniji, Bolgariji in Grčiji, kakor tudi v Jugoslaviji (proti Mihajlovićevim in Titovim silam skupaj). Večino izgub so utrpeli v času sovjetskih in bolgarskih napadov na nemško vojsko, ki se je umikala leta 1944/1945, in ne v bojih proti partizanom.

Maclean ni znal jezika niti ni mogel priti v stik z nikomer, ki ga ne bi partizani pretipali, pa je vseeno brez težav poročal, da »civilno prebivalstvo enodušno podpira« partizane.

Zahodni poveljniki so morali drago plačati svoje spoznanje, da je Maclean storil veliko napako, ko je predlagal, da naj pošljejo čimveč pomoči Titu, ker da bo potem ob tem bolj pripravljen sodelovati v zavezniških vojnih načrtih. Izkazalo se je prav obratno. Kakor hitro si je Tito zagotovil reden dotok pomoči, je pospešil borbo proti svojim glavnim sovražnikom, četnikom, ukazal svojim poveljnikom, da ovirajo vsako zavezniško akcijo v Jugoslaviji.

Dezinformator Maclean je 6. februarja Churchillu poslal nujno sporočilo, v katerem je trdil, da je Titova glavna skrb »omogočiti svoji deželi, da postane močna, združena, demokratična in neodvisna«. Kraljevi svetovalci so Churhillu povedali, da je to neumnost, toda on ni čakal na kraljevo privoljenje in je 21. februarja spodnjemu domu oznanil, da se mora ustaviti pomoč Mihajloviću, da imajo partizani srečo, da so v Titu našli »izjemnega voditelja, veličastnega v borbi za svobodo.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, avtorica Nora Beloff

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1013