Članek
Za Kardelja je rekel, da je debel in zato bil obsojen na pol leta prisilnega dela
Objavljeno Feb 22, 2018

Jakob Močnik je bil oče 11 otrok v starosti od enega do 20 let. Okrajno sodišče v Idriji ga je 5. marca 1948 obsodilo na šest mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom zaradi kaznivega dejanja zoper javni red in mir, klevetanja ljudske oblasti. Klevetal je ljudsko oblast s tem, da jo indirektno obdolžil, da neupravičeno zadržuje žito, da je videl v koledarju, da so Kardelj, Marinko in drugi okrogli, to je debeli… 

Doroteja Poljanec je kot dijakinja napisala protikomunistični letak: »Draga mladina, strni svoje vrste in pripravi slovenskemu kmetu lepšo bodočnost, kakor mu jo pa obeta kolhoz. Ne delaj po navodilih komunistov, delaj po lastnem razumu! Če ste sinovi in hčere slovenske matere, vemo, da je v vas kljub vsem strupom še nekaj slovenskega duha, ki nikakor ne dopušča dostop komunizma.« Dne 13. maja 1949 je bila obsojena na pet let odvzema prostosti s prisilnim delom in pet let izgube državljanskih pravic.

Družina je v vlogi za popravo krivic navedla, da je bil Anton Petkovšek domobranec. Po vojni so ga partizani odpeljali v hrastniške jame, kjer je po naključju ušel smrti. »Ker smo bili otroci domobranca, smo povsod naleteli na težave in ponižanja. Kmalu po vojni so ZDA pošiljale UNRRA pakete s hrano in oblekami, ki so jih delili po šoli. Mi tega nismo bili nikoli deležni, ker smo bili ožigosani. Učitelji so nas vedno poniževali in kljub našemu znanju so dobre ocene delili otrokom, katerih starši so bili na pravi strani. Najmlajša sestra je leta 1947 pričela hoditi v osnovno šolo v Rovte. Njen učitelj Vido Bajec jo je vedno poniževal. Glavo ji je pokril z odprto knjigo in zahteval od njenih sošolcev, da se ji smejijo, kar so tudi storili.

Zapis Bernarda Nežmaha o Slovencu, ki je preživel množične eksekucije v jami v Kočevskem Rogu: »France Dejak je bil eden izmed treh znanih preživelih, ranjenemu mu je namreč ponoči uspelo splezati iz mrtvaške globeli in pobegniti. Običajni sodnikov podaljšek pri nogometu presega dolžino časa, ki ga je nacionalka posvetila človeku, ki je preživel največjo množično morijo. Paranoični pogled bi rekel: Stara udba in zveza borcev vlečeta še vedno vse niti v žurnalizmu. Si predstavljate, da bi se našel Iračan, ki bi povedal, da je pobegnil iz puščavske jame, kamor so ameriški marinci zasuli ujete iraške vojake? Vse TV hiše bi obelodanile njegovo pričevanje. Še bolj preprosto. Denimo, da bi v Beltincih padel človek v kanalizacijski jašek, se nesrečno zagozdil in bi ga gasilcem šele po nekaj urah uspelo izžagati iz pasti. Slika rešenega bi bila na naslovnicah jutranjih časopisov, televizijske ekipe bi se vključevale neposredno s kraja nesreče, radijci bi iz ure v uro sporočali novosti o reševalni akciji. Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa - ????«

Pripovedi, ki so najbolj ganile slovensko javnost, so pripovedi otrok sirot. Ti otroci so prepričljivi pričevalci o bremenu, ki ga nosi slovenska družba zaradi dolgoročnih posledic travm, tabujev, segregacije, stigmatizacije… Zaradi upiranja trpljenju v izolaciji, v katero jih je izrinil titoizem, nam dokazujejo neizmerno človekovo moč preživetja. Njihova veličina je uporništvo v resnici, odpuščanju in sočutju.

Težko si predstavljamo, v kakšnih razmerah so odraščale sirote in kako dolgoročne so bile posledice tega, da so privrženci režima tudi njih same označevali za krive, ker so imeli starše, ki jih je umoril titoizem. Gre za stalno, sistemsko ter dolgoročno travmatiziranje z zaposlovanjem, odrivanjem, zasramovanjem, obubožanjem, garanjem in izkoriščanjem.

Vlagatelj je kot odrasel našel človeka, ki je bil z njegovim očetom zaprt v isti celici. Ta je povedal, da je bil oče tako pretepen, da so se mu na zadnjici videle kosti. Tepli so ga z lopato. Vlagatelj se spominja, da mu je mama omenila, da je prejela očetovo perilo vso krvavo, na njem pa so se držali koščki mesa.

Po smrti očeta so se začeli za mamo in zanju najtežji časi življenja. Mama je morala prisilno delati družbeno koristno delo in sta bili prepuščeni sami sebi. Zaznamovani sta bili kot Židje v Nemčiji v času nacizma.

Oče je bil domobranec in po vojni ubit, kar je pomenilo začetek težkega življenja. Mama in oba otroka so živeli slabše kot živali. Bili so označeni za bele cigane v vrsti za pomor. V šoli je bilo podobno, vseskozi zaničevanje in poniževanje.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo", avtor Jože Dežman.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1022