Kakor vemo iz navodil, ki so jih razposlali partizanski voditelji in iz pričevanj tistih, ki jim je uspelo pobegniti, je bila običajna praksa partizanskih enot, da so pobijali ne le posameznike, ampak prebivalce celih naselij, ki so se aktivno upirala komunistični oblasti.

Proti koncu 1944 je vlada v izgnanstvu v Londonu prejela Mihajlovićevo poslednje obupano sporočilo: »Partizani so sprožili brezobziren teror, ko brez razlike pobijajo najboljše voditelje skupnosti in poglavarje starih uveljavljenih družin. Postavljajo koncentracijska taborišča, kamor pošiljajo cvet srbskega ljudstva. Ljudje bežijo v gore kot živali v upanju na golo preživetje. Rotimo vas, pošljite v Jugoslavijo delegacijo, ki bo seznanila zaveznike z našim tragičnim položajem. Naš poziv je nujen, kajti jutri bo verjetno prepozno. Pomagajte nam najti pot iz tega pekla.«

Tito in njegovi možje so storili, kar so največ mogli, da bi Zahodu prikrili masovne pokole. Teden dni, preden so sovjetske čete prišle čez mejo v Jugoslavijo, je general Arso Jovanović, vodja Titovega štaba, izdal ukaze, da se vsemu osebju SOE in OSS strogo prepove oditi iz štaba, kamor so bili dodeljeni, razen pod nadzorom. Generalu Lloyd-Owenu, britanskemu oficirju za zveze pri Titu, se je zdelo »neverjetno«, da je treba po vsej pomoči, ki jo je dala Britanija, »aretirati britanske patrole in nekatere vreči v bedne zapore in jim odvzeti možnost komunikacije z njihovo bazo«.

Titova prva prioriteta ni bila pospešiti tedaj neogibnega odhoda Nemcev, ampak utrditi svojo moč doma. Zato je ponovno odklonil zahteve zaveznikov, da bi ti lahko pripeljali svoje čete in se borili ob njegovi strani. Februarja 1945 je general Alexander, ki je nasledil generala Wilsona, prišel v Beograd in Tito je še enkrat odklonil dovoljenje za izkrcavanje zaveznikov. Tako je po Kardeljevih besedah »rešil revolucijo«.

Po koncu vojne: Skupino 18.500 Slovencev, Srbov in tudi Hrvatov so vrnili v domovino na način, ki ga je neki britanski oficir, polkovnik welških straž Robin Price, opisal kot »najbolj zločinsko hinavščino«. Može, ki so jih poslali nazaj v Jugoslavijo, so dali na vlake in, da bi se izognili upiranju, so jim rekli, da gredo v Italijo. Kakor je Milovan Djilas kasneje zapisal: »Niso imeli krvavih rok. Njihov edini zločin je bil strah pred komunizmom in pred slabim slovesom komunistov. Njihov edini motiv je bila panika.«

 Djilas je opisal svoj gnus do samega sebe, ko se je opazoval, kako se še poslednjič obnaša kot poslušen član partije: »Če pripadaš komunistični partiji,« je rekel kasneje »ne traja dolgo, ko moraš žrtvovati svoja prepričanja in kastrirati svojo vest.« Že v nekaj tednih si je znova pridobil samospoštovanje in vrnil partijsko knjižico.

Ko je Bela hiša obtožila polkovnika Gadafija, da izvaža terorizem, je ta lahko rekel: »Zakaj moja dežela? Ko pa to dela Tito, se nihče ne pritožuje!«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, avtorica Nora Beloff

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1014