Komunisti so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov. To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo. Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/1944%20Crne%20Bukve.pdf 

Iz vodstva Osvobodilne fronte v Ljubljani je namreč junija 1945 prišel nasprotnikom komunizma v roke načrt za pokolj prav vsega, kar ni komunistično, na deželi in v Ljubljani. Načrt pravi: »... Prvih šest ur po koncu vojne bo odločilnih za komunistično stranko. Če zmaga tedaj, bo vladala, če ne, pa pade za vedno. Če propade, so izgubljeni voditelji in prvaki, zakaj bežati ne bodo mogli nikamor. Zato mora vsak pripadnik Osvobodilne fronte in Komunistične partije brezpogojno izpolniti svojo nalogo in bliskovito likvidirati vse nasprotnike in vse, ki bi bili komunizmu kakor koli nevarni. Uiti ne sme nihče, zato odgovarjajo tisti, ki so za likvidacijo določeni, s svojo glavo... Družina, ki ima v svoji sredi enega samega izrazitega proti komunista, se likvidira totalno, to je do zadnjega dojenčka. Likvidirati je treba vso inteligenco, ki ni včlanjena v komunistični stranki. Kdor samo simpatizira z Osvobodilno fronto, mu ne bo prizanešeno, ker bi taki mlačneži utegnili ustvarjati nezadovoljstvo v bodoči sovjetski državi. Poklati je treba vse trgovce, obrtnike, državne uradnike, zasebne nameščence in male hišne posestnike ter njihove družine.

Jasno je, da morajo izginiti tudi vsi bogataši, veliki posestniki, industrijalci in podobno. Likvidirani bodo vsi mali zastopniki dosedanjega reda: častniki, podčastniki, orožniki, policaji, financarji z družinami, razen tistih, ki so člani komunistične stranke. Med prvimi bodo pobiti vsi imovitejši kmetje in njihove družine. Kar se tiče bogatinov, trgovcev in industrijalcev, ki z denarjem podpirajo Osvobodilno fronto, velja zanje isto, kakor za tiste, ki so navedeni zgoraj. S tem, da so dajali denar za Osvobodilno fronto, so si hoteli rešiti kožo, a se jim ne bo posrečilo... ...Pobijalo se bo po spiskih. Seznam tistih, ki jih je treba likvidirati v Ljubljani, vsebuje 12.000 imen. Poleg tega bo po naknadni likvidaciji pomorjenih še okrog 8000 ljudi, torej v Ljubljani skupno 20.000 ljudi. V Ljubljani bo v glavnem pobita vsa slovenska inteligenca. Praktično za pokolj je to, da je skoraj vsa v Ljubljani. Pobijati bodo morali tudi otroci. Vsakdo mora imeti pripravljeno svoje orožje. V kolikor ne bo strelnega orožja, mora vsakdo poskrbeti za nože, krampe, sekire, kladiva in podobno…«

Prvo je govor, ki ga je sedanji divizijski politični komisar Ante Novak, s komunističnim imenom »Kladivar«, imel poleti 1943 v Loški dolini. V njem je dejal: »Vse te sodrge ne bomo hkrati likvidirali, ker se bodo mnogi poskrili, nekaterim pa bo treba vsaj za prvo silo prizanesti, v kolikor nam bodo potrebni za izvrševanje službe pod našim režimom. Brez pardona pa bomo poklali kapitaliste in ves pridobitni sloj. Tu naj si nihče ne dela iluzij, da bi se morda odkupil. Poznamo mi take kupčije. Prizanesli ne bomo niti tistim, ki so se že skušali odkupiti in nam financirajo Osvobodilno fronto, niti za te ne more biti pardona. Kajti mi dobro vemo, da so ti izkoriščevalci ljudske mase navadni konjunkturisti in se nam le hlinijo z večjimi ali manjšimi zneski. Mi se držimo načela, da je treba te sorte zajedalce izkoristiti, kolikor gre, potem jih pa likvidirati. Na svojih spiskih za likvidacijo imamo tudi kulake (kmete) in vse tiste bajtarje in družine, ki niso z nami. Ni važno, koliko ljudi še ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič važen. Edino važno je to, da mi ostanemo in da zavladamo.«

Rafael Martinčič iz Pudoba je prišel v rojstno vas in ustrelil najprej svojega svaka, nato pa še ,sestrično Ivanko Čač. Mož je obležal takoj mrtev, Ivanka pa je padla v nezavest s prestreljenimi pljuči. Morilca ni bilo nič groza tega dejanja. Postavil se je med vrata, vzel v roke nož in prežal na hropečo Ivanko. Štiriletna edina hčerka se je vrgla na umirajočo mamico ter jokala. Čez nekaj minut se je umirajoča zavedela in hčerko tolažila: »Ne jokaj, saj ne bom umrla, saj bom kmalu ozdravela!« Morilec pa je hladnokrvno pristopil k njej in ji porinil nož v prsa, rekoč: »Ne boš ne, prasica!«

Ker ni mogla »narodno-osvobodilna vojska« pobijati ljudi v glavnih vaseh, jih je pobijala v oddaljenih. Tako so ubili 63 letno Frančiško Strle iz Podloža 16. oktobra 1942 samo zato, ker je molila. za komuniste, da bi se spreobrnili.

Vaška straža je bila v Pudobu, v Kozariščah, pozneje tudi v Danah, toda obrobne vasi so bile še vedno izpostavljene: roparskim napadom »narodno-osvobodilne vojske«. Ljudje niso iz strahu pred njo pospravili s polja niti pridelkov. Zvečer so morali hoditi vsi spat v tiste vasi, kjer so bile straže, pa tudi živino so morali gnati s seboj.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=877