Pismo nekdanjega slovenskega lovca razkriva grozote, ki se dogajajo v gozdovih

Oddajdamjan likar1, dne 2015-03-10 ob 19:35:43

Kljub lovu sem vedno cenil in spoštoval živali kot bitja, kot pomemben člen širše slike. Lovil sem izključno po principih Indijancev, za svojo prehrano in vedno le z lokom. Pri nas je tak način lova prepovedan, zato sem lovil večinoma na hrvaški strani in s sramom povem, da celo v naravnem rezervatu Kopačevski rit pri Osijeku. Lov je v človekovem nagonu, smo plenilci in v tem ni dvoma, vendar so se starodavni ljudje prehranjevali pretežno v mesecih, ko je bilo pomanjkanje rastlinske hrane, ko je bilo mrzlo in so meso dejansko lahko skladiščili, ter v okoljih, kjer je ekstremno pomanjkanje vegetacije.

 

Ljudje so v osnovi nabiralci. Lov z lokom ti požene kri po žilah, ti dvigne adrenalin, te spremeni v specialca... Živali se moraš približati na cca. 20 m, kar je več, je ponavadi na škodo živali in preciznosti. Ob pravilnem strelu in drugačnega jaz osebno ne toleriram, živali prestreliš obe pljučni krili in srce. Seveda je to umor in nič drugega, za to ni opravičil in razlogov. Kljub temu sem se vsaki živali spoštljivo poklonil in se ji zahvalil za njeno žrtev in obljubil, da bom poizkusil porabiti vse (danes najbolj preziram zavrženo meso, ker to dejansko pomeni, da se nekdo arogantno, brezbrižno in posmehujoče obnaša do življenja in bitja in ga s tem popolnoma razvrednoti). Še enkrat! Opisujem svojo zgodbo in ne iščem opravičil.

Zakaj sem opustil lov. Peljeva se s "kolegom" lovcem v njegovem Nissan Patrolu po magistralki. Zelo megleno sobotno jutro na obrobju Ljubljane. Na travniku cca. 400 m od ceste se pase čredica srnjadi. V megli se vidijo le obrisi, zapelje na bankino, prižge smerne kazalce, se stegne na zadnji sedež po snajper, ga pomoli skozi odprto okno in BUM. Nobena silhueta ne pade, le razbežijo se. On reče: »Ziher sem trofu, pejva pugledat.« Res greva peš po megli do tam, kjer je bila srnjad. Ni je bilo tam. Po krvni sledi sva jo našla vsaj 500 m stran. Ni bila mrtva, ustreljena v hrbtenico, bolj hroma kot mrtva. Vseeno je bilo veliko krvi, ker je toliko pretekla, preden je omagala. Vrli lovec pri sebi sedaj ni imel orožja. Pravi: »Maš nož al kva bova?« Nisem ga imel. »Bova pa vlekla,« pravi, ter jo pograbi za zadnje se brcajoče noge in jo vleče proti avtu. Nisem mu hotel pomagati. »Za nobeno rabo nis«, mi pravi in jo vrže v prtljažnik. Mrzlično išče nož, ki ga ni. »N morm jo kle u auto še enkrat počt, pizda, pa še use mi bo nasvinava, kurba usrana.« Najde letev v prtljažniku in jo z njo trikrat useka čez tilnik. »Na kurba auš dej crknla al nouš?« Negibno je obležala. Moje besede so bile: »Ti si kreten, ne lovec.« Njegov odgovor: »Jebi se še ti. Marš, spizdi mi a mi uš dej še ti srajne delu.« Odgovoril sem: »Ne ne bom! Adijo.«

 

V ta avto nisem več prisedel! Po tistem sem šel še na lov z lokom na svoj način s še večjim poudarkom na preciznosti. Leto za tem incidentom se sprehajam po gozdu blizu kraja, kjer sem takrat stanoval. Precej urbano območje (dosti sprehajalcev tudi z otroci in psi) BUM. Nisem ga pričakoval in sem se kar zdrznil, sam namreč lovim v najvišji možni tišini. Grem naprej, po pol minute vidim nedaleč mimo mene teči srno. Po gibanju sem videl, da nekaj ni v redu, vendar z mojega zornega kota ni bilo videti poškodb. Šel sem za njo. Precej daleč je šla čez hrib v sosednjo dolinco kje imajo navadno v zamočvirjenem delu napajališče. Tam je obležala. Še živa seveda. Nisem videl poškodb, zato sem jo obrnil na drugo stran. Svinjarija! Metek ji je oplazil trebuh in ji ga razparal. Iz nje je visel del črevesja. Naboj je prestrelil tudi lopatico, kar pomeni, da je bila ustreljena od zadaj. V glasnem joku sem se ji opravičil in ji prerezal vratne žile. Ob njej sem kleče počakal vrlega lovca. »Skor mi je spizdila, a ti si uredu, al sm tud tebe zadel. A jokaš? Ja kaj pa je?« Pretepal sem ga dobrih 10 minut in ga zraven tudi lomil. Oseba je postala trajni invalid, jaz pa sem mu predlani dokončno odplačal s tožbo prigarani denar (8 milijonov takratnih tolarjev).

 

Od takrat nikoli več ne lovim in vedno imam pri sebi nož. Po pravici povedano bi za zaščito svojega življenja ali za preživetje še ubijal. Sem dober in pošten lovec. Za hobi, šport in trofeje pa jaz ubijanja ne podpiram. Če kdo želi jesti meso, naj si ga priskrbi sam. Naj ujame, pogleda v oči in vzame življenje, če je sposoben. Naj sam očisti in sleče žival. Če vse to zmore, potem bo spoštoval živa bitja in cenil njihovo žrtev. Še vedno pa mislim, da se z zelenjavo zelo kvalitetno živi, vsaj pri meni je tako. Absolutno pa najhuje nasprotujem pobijanju živali za krzno (pa da bi jih vsaj ubili, ampak jih žive slečejo), sorry, kar na bruhanje mi gre.

 

S. B.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
1
Romano Rajkov
0
Mar 11, 2015
Zgodba, ki ti da misliti, nikoli nisem imel želje biti lovec, čeprav me je stric nagovarjal, sem odklonil in to ne samo enkrat. Za lovca je potrebno imeti v sebi, vsaj malo sadizma in krvoločnosti, le tako te lahko pritegne ta dejavnost. To ne bom poimenoval hobi ali razvedrilo, morda pa le za take, ki to počnejo s strastjo in iz užitka, nimajo pa nekega sočutja do ljudi, kaj šele do živali. Človek ni poslan na zamljo, da bi ubijal in ne, da bi jedel meso, zato veliko nas ne bi mogli biti lovci, ker tako dejanje obsojamo in nimamo duše, za tako početje. Verjetno tudi mesa ne bi jedli, če ne bi za nas ubijali drugi, bili bi pa bolj zdravi. Imamo pa ljudi, ki uživajo pri izživljanju, tako pri živali, kot pri ljudeh in s takimi ljudmi se nikoli nisem želel družiti...

Imaš pa na moji skupini kar nekaj komentarjev, na temo tvoje zgodbe ki sem si jo dovolil objaviti.

https://www.facebook.com/groups/1522147691378119


·

Log into Facebook | Facebook

Log into Facebook to start sharing and connecting with your friends, family, and people you know.
#1
damjan likar1
damjan likar1
Objavil/a 2015-03-10 19:35:43 (Mar 10, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Vitamin C in homeopatija pozdravita bolnike z nalezljivimi boleznimi, toda medicina in farmacija ne upoštevata tega ukrepa, ker ni dobičkonosen
Industrija cepiv cveti zaradi nevednosti ljudi
Čeprav je utrpel poškodbe po cepljenju, ga je zdravnik ponovno želel zabosti
Človek težko verjame, da je komunistom, ki so bili zamaskirani za OF, uspelo prevarati toliko Slovencev
Takšne grozljive stvari so v povojnih dneh po celjskih ulicah komunisti počeli z domoljubi
Slovenski komunisti so sramotili celo mrtve: pod moške so polagali ženske, zraven pa izrekali najostudnejše pripombe
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj