Moji hčerki imata prekrasne lase... Tudi sin, on ima v bistvu točno take lase, kot sem jih imela jaz...
 
Moja prva hči ima svetlo rjave, košate lase, Vedno si jih je znala lepo urediti, že od malega si jih je frizirala, peglala, spletala v kitke, se lišpala, se šminkala... V sedmem, osmem razredu je vsak dan hodila tip top zrihtana v šolo, da so jo spraševali, če hodi pred poukom k frizerju... Potem pa si je izbrala srednjo šolo za kozmetiko, kjer je svoje znanje o lišpanju še podvojila. Prišel je čas pametnih telefonov in selfijev in postavljala je take slike na Fejs, da si mislil, da gre za model, ki reklamira parfume...
 
Enkrat, ko je bila moja prva hči stara pet let, sva bili na celodnevnem snemanju za neko reklamo, kjer je igrala "hčerko"... in vizažistka jo je večkrat počesala in ji rekla: "Kaj pa imaš ti za eno levjo grivo!".
 
Moja druga hči ima tudi veliko opravka z lasmi. Njeni lasje so temno rjavi z rahlim bakrenim odtenkom... Ima po naravi skodrane lase in nekje je pobrala, da se lasje zravnajo, če jih češeš... torej, si jih ne češe...
 
Ona se ne lišpa in ne šminka tako, kot moja prva hči, ki sploh ne gre nenašminkana iz hiše... Še do trgovine si ne upa iti brez mejkapa... Moja druga hči si pa lase stalno striže... Sicer so ji zrasli že do sredine hrbta... ampak ni dolgo zdržala. Zadnjič je prosila prijateljico, če jo ostriže... Prišla se mi je pokazat nasmejana do ušes, ostrižena na kratko in mi prinesla vrečko, kjer so bili njeni ostriženi lasje. Vedela je, da njenih las ne mečem stran, ampak jih zakopljem na vrt... Zakaj naj bi lase svojih ljubljenih otrok metala v smeti... Spravila jih tudi ne bom, jih je bilo preveč, kvečjemu kak pramen... Torej jih bom zakopala v zemljo, tako kot zakopljem v zemljo olupek od banane ali druge organske odpadke.
 
Vzela sem vrečko z lasmi moje ljube hčerke, težka je bila vsaj kilo... In začela sem odkopavati luknjo... Zemlja je bila trda in nisem naredila velike luknje, sem rekla, bom stopila gor, da bom pritisnila na zemljo in stisnila "grob" za lase...
 
In jaz dam te prečudovito bakreno-črno-rjave lase v zemljo... držim jih v rokah in milo se mi je storilo... In pomislim... madona, kako mi je težko, ko pokopavam lase moje hčerke, kaj šele, da bi bilo to njeno truplo... Kako težko je moralo biti ljudem v vojni, ko so morali pokopati soborca... ali pa tudi sovražnika...
Pomislila sem na zgodbo, ki sem jo prebrala na spletu... Da sta bila dva brata... en je bil "normalen", drugi pa se je drogiral, imel duševne motnje, bil agresiven in je stalno težil... Prvi brat je ubil drugega, mu zadal ne vem koliko udarcev z nožem in potem je z vozičkom njegovo telo sredi noči prepeljal do gozda, kjer je pokopal truplo... Policija je to zvedela to,kdo ga je ubil tako, ker je pregledala vse kamere v mestu v noči, ko je ta fant izginil, v tistem, kraju, kjer je to bilo. Ob dveh zjutraj je na kameri zaznamovan človek, ki pelje pokriti voziček, kjer je bilo truplo njegovega brata...
 
Milost!