Uganka posmrtnega življenja je ena največjih zagonetk človeka. Številni verjamejo trditvam novodobnih avtorjev, da nas ob smrti potegne skozi tunel in usmeri k svetlobi, pred katero polagamo račune za minulo življenje. Ali nam je treba umreti, da bi se o tem prepričali sami?
 
 
V svojih jasnovidnih raziskovanjih nam je pot duše po smrti – kljub pičlim izraznim možnostim jezika pri opisovanju duhovnih pojavov – podrobno predstavil veliki antropozof Rudolf Steiner. V nadaljevanju podajam svoje dojemanje vsebine njegovih dvajsetih predavanj na to temo v letih 1912 in 1913, zbranih v knjigi Jasnovidna preiskovanja življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom. To izjemno knjigo smo nedavno dobili tudi v slovenskem prevodu.
 
Osupljiv je podatek, da je človek le v času svojega telesnega življenja vezan na določen kraj in (zelo) omejen prostor, v času med smrtjo in ponovnim rojstvom pa zavzema neprimerljivo večji del kozmičnega prostranstva. Pravzaprav njegovo duhovno telo postopoma napolni celoten Sončev makrokozmos. To lahko razumemo le ob zavedanju, da človek nikakor ni le kup mesa z nekaj zavedanja, temveč zavestna duša, ki je fizikalni zakoni ne omejujejo.
 
Pot v onostranstvo
Naša neumrljiva duša, duhovna zavest, se ob smrti z astralnim telesom za daljši čas preseli v kozmično prostranstvo, v astral. To nam prej ali slej postane jasno. Oddaljujemo se od zemeljskih razmer in vtisov in se potapljamo v kozmična stanja, ki jih v odsotnosti petih čutov doživljamo kot vizije. Gre za zrcaljenje božanskega zunanjega na ekran naše zavesti.
 
Ko torej pridemo skozi vrata smrti, se začnemo neznansko raztezati, rastemo do kozmičnih dimenzij ter se vraščamo v planetarni sistem na astralni ravni. Naše duhovno bitje se postopno razširi, razprostre se čez celotno vesolje. Poskusite v mislih narediti kaj takšnega; to storite brez težav, saj tega ne počnete s fizičnim telesom, temveč le z mislijo.
 
Naše življenje po prestopu vrat smrti torej poteka kot nepojmljivo širjenje v nebesne sfere, potekajoče v sedmih fazah, ki mu sledi krčenje. Kot vdih in izdih, ki lahko trajata več stoletij. Kot rastoča, ogromna kozmična krogla v procesu širjenja najprej vsrkamo Mesec, zatem Merkur, Venero in se razširimo do Sonca. Vsako od vsrkanih nebesnih teles občutimo drugače, kot nekakšen notranji organ, ki ima svojo vlogo. Nato se širimo še k oddaljenim planetom – k Marsu, Jupitru in Saturnu, nakar končamo potovanje in se začnemo vračati po isti poti, ob nenehnem krčenju in zmanjševanju, vse do trenutka, ko dosežemo velikost majhne krogle. Takrat se z zbrano kozmično dediščino, z vsrkanimi silami vesolja in zvezd spustimo v fizični zarodek bitja, ki se bo pravkar utelesilo in osrečilo izbrane starše. Za nami pa v vesolju ostaja naš odtis, sled naših lastnosti iz minule inkarnacije.
 
Ko smo v sferi posameznega planeta, sobivamo z njegovimi astralnimi prebivalci, podobno kot tudi oni sobivajo na našem planetu, vendar jih večina ne vidi in smo z njimi le redko v stiku. Za lažjo predstavo – to je podobno, kot sobivajo programi v (istem) TV-sprejemniku.
 
Čas, ki ga preživimo v onostranstvu in potek življenja v tem času sta povsem odvisna od tega, kako smo se na to pripravili na Zemlji. Kaj in koliko vidimo okoli sebe, je povsem odvisno od naše duhovne razvitosti. Če v duše verjamemo, jih lahko vidimo in komuniciramo z njimi, sicer pač ne. Kakšen je naš stik z duhovnim okoljem, koliko imamo družabnega življenja v posamezni planetarni sferi, je odvisno predvsem od našega sočutja in drugih dejavnikov v naši duševnosti. Z materialističnim ali ateističnim prepričanjem smo kot nepismeni v bogati knjižnici; od razvojnega procesa v onostranstvu smo deležni le drobtin. Hitro nas doleti stanje omotičnosti, teme in osame; postanemo zaporniki svoje nerazvite astralnosti. Takšne nas še veliko bolj vleče v ponovno utelešenje kot druge, katerih izplen življenja v onostranstvu je veliko večji.
 
Duše tistih, ki so umrli prezgodaj, imajo v sebi še veliko vitalne sile. Ta v onostranstvu pride še kako prav, kajti višje duhovne hierarhije, ki vršijo dobrodejen vpliv ter zagotavljajo pomoč vsem pomoči potrebnim na Zemlji, jih sprejmejo za svoje pomočnike. Tako s svojo preostalo energijo pripomorejo k napredku človeštva. Vojne, ki vzamejo veliko mladih življenj, torej nimajo le negativnih posledic!
 
(Zoran Železnikar)

Kaj se dogaja z dušo po smrti? - Duhovnost - Sensa.si

Uganka posmrtnega življenja je ena največjih zagonetk človeka. Številni verjamejo trditvam novodobnih avtorjev, da nas ob smrti potegne skozi tunel in…