Duh športa prežema našo malo nacijo že od rojstva države, korenine pa se vlečejo tudi v prejšnji režim. Slovenci, prej bolj ali manj zapisani individualnim športom oziroma vsaj tako se je glasila nacionalna in medijska mantra znotraj večjega jugoslovanskega bazena, smo že nekaj časa velikani v ekipnih športih. In to v svetovnem merilu. Seveda ohranjamo alpsko identiteto, na katero so se naša nacionalna čustva pripela že v zibelki slovenstva. Narodni naboj je bil razlog, da so štirje Bohinjci pred Nemci osvojili Triglav, in narodni naboj je bil razlog, da je Petra Majdič skoraj dobesedno pustila dušo na kanadskem snegu, a se je zmagoslavno vrnila s kolajno. 

image
Tit Košir Milan Hosta 

Kako pa je s tem pri naših košarkarjih, ki so na pravkar potekajočem evropskem prvenstvu že tik pod vrhom in izgleda, da jih bo do vrha težko ustaviti? Kaj je tisto, kar jih letos dela tako posebne, da se jim je še pred osvojitvijo vrha priklonil ves košarkarski svet? Težko bo izluščiti eno stvar, ki botruje vsemu temu, saj se mora uskladiti toliko dejavnikov, da smo se še na Fakulteti za šport učili, da je v tej enačbi uspeha vselej najmanj ena neznanka, ki lahko usodno pretehta. V duhu naše košarkarske reprezentance pa bom kar vrgel žogo proti košu. Verjetje, verjetje je tisto, kar krasi trenutno ekipo. Verjetje, da so izvrstni košarkarji in izvrstna ekipa, ki zna iz posameznikov iztisniti tisto najboljše kar premorejo. In to je največ, kar lahko storijo in tako tudi komunicirajo s publiko. Nič praznih obljub po zmagah, ampak obljuba, da bo boj do zadnjega koša. Nič manj in nič več. Da je tako, so pokazali na tekmah, kjer jim tekmeci niso bili dorasli in bi lahko bili v zadnjem delu malo počivali, a niso. To je tisti pravi borbeni duh, ko greš, greš do konca. Tu, pri teh fantih, ne gre za biti relativno boljši od drugih, za koš ali dva, toliko da zmagamo, temveč za absolutno razliko. 

Kako pa se je zgodil ta ekipni duh, ki veje na vse strani slovenske reprezentance in plaši tekmece? Očitno so pri košarkarski zvezi s trenersko ekipo zadeli v polno. Kokoškov je okoli sebe zbral pomočnike, ki so očitno verjeli v njegov načrt in ga sedaj uresničujejo. Košarkarji se namreč vedno znova zahvaljujejo podpornim članom ekipe, od maserjev do trenerjev, kar da vedeti, da imajo pomembno vlogo pri uspehu. Izkaz hvaležnosti, ko se delijo zasluge za uspeh pa je znak zrelosti in odgovornosti do skupne zgodbe, ki se piše na parketu. 

Ampak za verjetje, da je mogoče doseči vrh, je potrebno še nekaj. In to je vera v svoje lastne moči. Tukaj pa sta zagotovo največjo vlogo odigrala kapetan Goran Dragić in novinec Luka Dončić. Okoli njiju se že vso njuno kariero vije duh po zmagi. Tu ne gre več samo za talent, tu gre za karizmo, uresničen talent. Seveda sta tako Goran kot Luka imela svoje košarkarske idole. Vendar, bolj kot ju gledamo, bolj nam je jasno, da se nista pretirano ukvarjala z njimi, temveč s seboj. In niti ne toliko s seboj, kot s košarko v sebi. Ohranila sta tisto otroško nagajivo navdušenje nad žogo. Našla sta strast do košarke in ob spletu okoliščin, ki vladajo v slovenski košarki, našla pot navzgor. Vsak po svoje sta tako močno ukoreninjena v košarko, da se to čuti na vsakem koraku. In ko v jedro ekipe postaviš veterana s statusom NBA-zvezde in novinca s statusom "best ever", je samo še vprašanje časa, da zmagovalni duh uide iz stekleničke. 

In ta čas je prišel na tekmi z Latvijo. Boriti se s tako dobrim tekmecem, namazanim tudi z zelo agresivnimi prijemi in mehko roko, je vselej težko. Že v očeh naših košarkarjev pred tekmo je pisalo, da je to, to. Da gredo do konca, ker drugače itak ne gre. In, če je do sedaj kdo v ekipi še dvomil v svoje moči, je na prej dobljenih tekmah dobil dokaz, da kot posameznik zmore. Vsak je imel svojih pet minut dobre igre. Tekma z Latvijo pa je bila test za ekipo. Ali ekipa zmore? 

Zmore. Uspelo jim je nadigrati tekmeca, se kratek čas podrediti, in nato spet prevzeti pobudo v svoje roke in zmagati. To je tisto, kar je največ vredno in krasi tistega, ki verjame. Verjame v svoj koš, bi rekel pesnik Esad Babačič. In točno to je to. Pri verjetju ne gre za to, da si odvisen od stoodstotnega izkupička pri metu. To pač ni mogoče. Gre za to, da vedno znova vržeš na koš s tisto strastjo, ki neusahljivo kipi v tebi. In tukaj je ključ za uspeh naše ekipe. Strast, ki jo ti fantje gojijo do košarke, popoprana s talentom, vztrajnostjo, garanjem in odločnostjo. Na drugi strani pa nihče, prav nihče, ne med košarkarji, ne med trenerji, ne daje občutka vzvišenosti. Prav nasprotno, prej skromnost pred žogo in ko niso na parketu. Ko pa to žogo vzamejo v roke, se prelevijo v največje bojevnike pod koši. 

Nismo slišali velikih napovedi in rezultatskih ambicij pred pričetkom evropskega prvenstva. Skoraj po pravilu imamo odlično ekipo posameznikov, a za preboj v polfinale ni dovolj le odličnost. Ekipni duh je tisto, kar se jim je zgodilo na poti do Turčije. V teh nekaj mesecih priprav so se uglasili pod taktirko Kokoškova, Lakoviča in Trifunoviča. Nese jih tok spontanosti košarkarske inteligence. Ta trojka poskrbi, da je intonacija prava, vse ostalo pa potem naredijo košarkarji sami. Z Dragićem in Dončičem na čelu ter z vsemi drugimi ob boku. Ne gre za nacijo. Gre za tisto, kar ti je sveto. In te dni je sveta košarka!

Verjetje, verjetje je tisto, kar krasi naše košarkarje