Žiga Mumel je Kungotčan, ki ima rad podvige. V preteklih letih se je denimo s kolesom podal do najsevernejše točke Danske, lani se je iz Kungote s kolesom odpeljal do francoske obale Atlantika in nazaj. Vmes se vse leto pripravlja na trail dirke, ultramaratone, ki potekajo po goratih območjih in trajajo več deset kilometrov. Njegova letošnja najpomembnejša tekma, 120-kilometrski Cro Trail, je potekala iz italijanskega Limone Piemonta do Mentone v Franciji, z gora do francoske obale, medtem pa je odtekel še 15 tisoč višinskih metrov.

image
Nik Jevsnik Žiga Mumel s kolesarskim kolegom ob vzponu na Vršič.

Previdno pred pretreniranostjo

"Letos je bil glavni cilj 120-kilometrski Cro Trail. Priprave sem začel pozimi, ko sem krepil mišice, marca sem začel tek, aprila je sledila prva tekma, zdaj julija sem s Cro Trailom odtekel glavno tekmo," pove Žiga Mumel. Še v istem hipu nadaljuje, da je pomembno, da športnik ne trenira preveč, da se izogne pretreniranosti, poškodbam ali zasičenosti, zato je tekme za letos zaključil. Z letošnjim tekom ni bil najbolj zadovoljen, tako kot lani, imel je namreč težave zaradi trebušne viroze, za nameček si je na 20. kilometru zvil gleženj. "Po štirih urah teka se je gleženj normaliziral, takrat sem si rekel, da imam še samo 90 kilometrov," razlaga Žiga.

Za celotno dirko je potreboval okoli 21 ur in jo končal kot trinajsti. Dirko je začelo 220 tekačev, približno 70 jih tekme ni končalo, o odstopu je zaradi vseh težav razmišljal tudi Žiga. "Dobra moralna podpora sta na tekmah mama in ata. Ponavadi se vidimo na nekaj kilometrov, tokrat smo se lahko videli komaj na 70. kilometru. Po zvinu sem bil prepričan, da bom odstopil, ker me je najbolj bolelo pri spustih. Tekmovalci vemo, da se dirke dobijo na spustih, takrat tekači tečemo najhitreje. Mama me je pri 70. kilometru pričakala z novimi teniskami in mi rekla, da če sem prišel do tu, bom zmogel še do konca," pove Mumel.

"Ubijal bi za dva deci vode"

Zdaj 23-letnik končuje pripravništvo iz fizioterapije v Izoli, zato ve, kaj je vročina, a pove, da je bilo med dirko v bližini Azurne obale še bolj vroče: "Takrat bi ubijal za dva deci vode. Vidiš morje, v katero bi se vrgel, a veš, da je do tja še več deset kilometrov." Žiga pove, da je za zmago na gorskih ultramaratonih potrebna dobra mentalna pripravljenost: "Zmaga tisti, ki najlažje prenese trpljenje. Teči je treba vedno hitreje, ko si vedno bolj izčrpan. Zato je predpogoj večletno treniranje. V tem športu ti samo doping ne more pomagati, čeprav vemo, da nekateri tekači do uspehov prihajajo tudi s pomočjo prepovedanih substanc." Žiga je med tekači na podobnih dirkah med najmlajšimi, zato verjame, da prostor za napredek še obstaja. Predvideva, da bo optimum dosegel čez pet let.

Njegova najljubša trening trasa je med vinogradi v domačih koncih. "Tukaj po naših Svečinskih goricah sem našel traso, po kateri po teku sploh nisem izmučen. Tečem 12 do 17 kilometrov vsak dan. Čeprav nimamo vinograda, sem ponosen, da prihajam iz teh koncev. Tečem po avstrijski in slovenski strani in pravi užitek mi je teči med trsi." Na leto naredi med 2500 in 3000 kilometri, lani se je na gorsko tekmo intenzivno pripravljal s teki na Grintovec, letos je trening prilagodil trasi, zato je večkrat tekel tudi na Pohorje. Za strokovno podporo je skrbel trener Dejan Čepe, bivši triatlonec. Žiga se je v preteklosti ukvarjal z veslanjem, zdaj pa je v teku našel rekreacijo, za katero ima ravno dovolj časa: "Zdaj za trening potrebujem uro in pol na dan, več časa mi zaradi študija fizioterapije ne ostane, razen pred tekmami, ko so priprave intenzivnejše. Vsak človek bi moral na dan imeti uro časa za rekreacijo, skoraj vsak ga gotovo ima, jaz ga posvečam teku, na prvem mestu pa je vseeno fizioterapija." Med vsem tem pa Žigi vsako leto še vedno ostane dovolj časa za različne, običajnemu človeku nepredstavljive podvige.