T. Porčnik: “Ne nepotizmu. Da meritokraciji.”
Spletni Časnik

Sreda, 28. oktober 2015 ob 12:25

Odpri galerijo

Intervju s Tanjo Porčnik, klasično liberalko, predsednico društva Svetilnik in Visio instituta ter raziskovalko na Cato institutu v ZDA.

Ko me kdo vpraša po znanih slovenskih klasičnih liberalcih, bi ob Tanji Porčnik naštel dr. Mića Mrkaića, dr. Janeza Šušteršiča, dr. Ljuba Sirca, mag. Rada Pezdirja, brate Steinbacher, Tomaža Štiha, Roka Novaka, mag. Mateja Kovača… Zanima me tvoja zgodovina. Kako se nekdo, ki je študiral na FDV, dokoplje do klasično liberalne misli? Je padla opeka na indoktrinirano glavo?
(smeh) … Preden sem študira na Fakulteti za družbene vede, sem dodiplomski študij zaključila iz splošne ekonomije na Ekonomski poslovni fakulteti v Mariboru. Medtem ko mi je študij na EPF dal ogromno, sem na podiplomskem nivoju želela nadgradnjo svojega znanja iz drugih disciplin, ki so povezane z ekonomsko. Kot usojeno sem bila sprejeta na poletno šolo v Pragi kot edina študentka iz Slovenije tisto leto, kjer sem se med drugim prvič seznanila z mislimi in pogledi ustanovnih očetov ZDA in ustanovnimi listinami ZDA, kar me je vidno navdušilo. Po vrnitvi v Slovenijo sem iskala študij, ki bi mi omogočal širjenje obzorij v tej smeri. To je ponujal program Ameriške politologije na FDV. Ta program je bil zame zelo pozitivna izkušnja, saj sem se veliko naučila ne samo skozi predpisane obveznosti, temveč tudi zaradi moje osebne radovednosti na področju ameriške politične misli. Za konec naj dodam, da sem zagovornik klasično liberalne misli tako zaradi znanja, ki sem ga pridobila skozi študij, kot zaradi vzgoje, ki je temeljila na svobodi in odgovornosti.

Po FDV si se odpravila na Georgetown univerzo v ZDA, ki je jezuitska univerza v Washingtonu.
Georgetown je izjemna univerza. Tako v ZDA kot v svetovnem merilu prednjači na področju prava, mednarodnih odnosov in politologije. Ne preseneča, da se veliko izjemnih študentov odloči za študij na tej univerzi.

Nam lahko opišeš think tanke, s katerimi sodeluješ oziroma si sodelovala: Atlas, Cato, Fraser? Kakšni so njihovi cilji, kakšno je njihovo delo?
Te organizacije se morda na daleč zdijo podobne, vendar so zelo različne. Atlas je fundacija, nethink tank, ki think tankom po celem svetu pomaga pri boj učinkovitem delovanju in bolj profesionalnih produktih. Cato iz ZDA in Fraser iz Kanade sta med svetovno najbolj priznanimi think tanki javnih politik. Med njih se tudi uvrščajo Brookings Institutuion, American Enterprise Institute, Council on Foreign Relations, Heritage fundacija in Center for Strategic and International Studies, vsi iz ZDA.

Ali so vsi ti think tanki klasično liberalni?
Ne. Cato in Fraser sta, medtem ko sta na primer Heritage in AEI konzervativna, Brookings pa je progresiven.

Jih je Hayek večino generiral?
Kolikor je meni poznano Friedrich Hayek ni sodeloval pri zagonu nobenega od omenjenih think tankov. Se pa je kot intelektualec odzval na javne razprave, ki so jih ti think tanki organizirali. Po drugi strani pa je prav tako zelo poznan Milton Friedman, ki je bil zelo blizu ustanoviteljem tako Cato instituta kot Fraser instituta. Ludwig Mises in Ayn Rand sta bila blizu ustanoviteljem Foundation for Economic Education. Velikokrat se zmotno meni, da sta ona dva ustanovila danes zelo poznana Mises institut ali Ayn Rand institut. Oba omenjena instituta sta vzklila leta po smrti obeh mislecev.

Nam lahko razložiš o indeksih za merjenje ekonomske svobode, ki sta sestavljena iz kazalcev? Kateri so pomembni? Kje je po kazalcih Slovenija?
Ekonomsko svobodo na globalni ravni merita dva široko prepoznavna indeksa. Prvi nastaja v sodelovanju med Fraser institutom in globalno mrežo več kot 150 think tankov po celem svetu.Drugega pa pripravljata Heritage institut in Wall Street Journal. Oba indeksa sta prosto dostopna in izzideta vsako leto. Obstajata pa dve vidni razliki med indeksom. Prva je ta, da ima Fraserjev indeks veliko daljšo kilometrino, saj obstaja že 40 let in je zato tudi veliko bolj priljubljen pri akademikih. Druga razlika pa je v metodologiji, kjer med drugim Heritage zanemari ekonomsko (ne)svobodo na trgu dela, kar se posledično zelo vidno odraža ravno na primeru Slovenije, ki na Heritagevem indeksu zaseda veliko višje mesto kot na Fraserjevem.

Pomanjkanje ekonomske svobode v Sloveniji je razvidno v Fraserjevem indeksu, kjer Slovenija zaseda porazno 111. mesto od 157. držav, ki si ga deli s Kitajsko in Nigerijo. Slovenije je od leta 2010 padla za kar 50 mest in se nahaja na točki, ko lepotni popravki niso zadostni za dolgoročno gospodarsko rast in povečanje blaginje državljanov. Vlada je tista, ki mora zagristi v nujno potrebne strukturne reforme tako s krčenjem razbohotene, neučinkovite in netransparentne države kot z odpravo administrativnih ovir poslovanja državljanov in gospodarstvenikov ter z znižanjem obdavčitve dela in liberalizacijo trga dela. Le tako bomo priča dvigu blaginje in blagostanju državljanov.

Lahko našteješ bistvene kazalce ekonomske svobode in kako se je Slovenija odrezala na njih?
Slovenija je s 111. mestom najslabše uvrščena država Evropske unije. V Evropi pa se je slabše uvrstila le še Ukrajina, ki zaseda 124. mesto. Slovenija je letos prejela oceno 6,44 od 10 možnih točk (ocene so od 1 do 10, kjer višja vrednost pomeni višjo stopnjo ekonomske svobode). Sestava te ocene pokaže, kako se je Slovenija odrezala po posameznih področjih: obseg (para)države: 4,4 (147. mesto); pravni sistem in lastninske pravice: 6,0 (55. mesto); trdnost valute: 8,4 (77. mesto); svoboda mednarodne trgovine: 7,3 (78. mesto) in predpisi (regulativa): 6,1 (141. mesto).

Kakšno je tvoje vsakdanje profesionalno delo, zadolžitve, odgovornosti?
Sodelujem s številnimi inštituti, organizacijami in posamezniki na različne načine. Pri določenih sem raziskovalka, kar pomeni, da sem zadolžena za oblikovanje študij javnih politik, policy poročil in predlogov. Z drugimi sodelujem kot svetovalec za javne politike in mednarodne odnose. V Sloveniji pa vodim društvo Svetilnik in Visio institut, vendar če bo šlo po planu, bom vodenje Svetilnika zelo kmalu prepustila naslednici ali nasledniku, za katera sem prepričana, da bosta društvo zelo uspešno vodila tudi v prihodnje.

Kakšen je pomen društva Svetilnika, kakšni so njegovi cilji? Zakaj je letos nastal Visio institut?
Cilj Svetilnika je promocija svobode oz. osvetljevanje Slovenije z idejami svobode. S tem namenom prirejamo dogodke, pišemo članke, izdajamo publikacije, se pojavljamo v javnosti. Slovencem skušamo predstaviti ideje, ki niso tako pogosto slišane v Sloveniji. Svetilnikovi raziskovalni projekti in dejavnosti, ki so z leti postajale številčnejše in javno prepoznavnejše, so v začetku tega leta prešle na novo nastali Visio institut, ki je samostojen in neodvisen možganski trust oziroma think tank javnih politik. Poslanstvo Visio instituta je oblikovanje in promoviranje javnih politik in institucij, ki vodijo v odprto, svobodno, razvito in pravično Slovenijo. V ta namen Visio pripravlja analize in raziskave na javnopolitičnih področjih. Ideje in predlogi javnih politik, ki so zajeti v Visio publikacijah, so javnosti predstavljeni na javnih dogodkih in s pojavljanjem njenih sodelavce v medijih.

Vsako leto organizirate Free Market Road Show (FMRS). Nam ga lahko, prosim, predstaviš?
Že pet let zapored v Sloveniji organiziramo ta edinstven mednarodni profesionalni dogodek. Glavni organizator je Austrian Economics Center iz Dunaja, ki sodeluje z mrežo lokalnih organizacij iz Evrope in ZDA. Namen FMRS je pripeljati mednarodne strokovnjake, ki imajo široko znanje in številne izkušnje, da jih delijo z javnostjo na “road show” postojankah po celotni Evropi, ki drugače ne bi dobila priložnosti, da jih sliši. Letos, na primer, se je v obdobju le dveh mesecev FMRS ustavil v petdesetih evropskih mestih.

Politični poskusi nekaterih klasičnih liberalcev so že 25 let neuspešni. Zakaj?
Moj cilj nikoli ni bila politika. Kot zunanji opazovalec bi pa rekla, da je kar nekaj razlogov, zakaj vsaj v Slovebiji nikoli nismo imeli politične stranke, ki bi navdih zajemala v klasično liberalni misli. Naštela bom le nekaj razlogov, ne nujno v vrstnem redu po pomembnosti. Prvi je ta, da si klasični liberalci prej prizadevajo za zmanjševanje državnega aparata kot za povečevanje le-tega, s tem da sami sebe postavijo tja. Drugi je ta, da so klasični liberalci v svojem bistvu skeptični do oblasti in zato ne želijo biti del nje, saj ljudje na oblasti velikokrat premami moč položaja, ki so ga zasedli in tako pozabijo, da so v službi ljudi in ne v službi lastnih interesov. Tretji je ta, da klasični liberalci uživajo v iskanju še tako majhnih razlik med njimi samimi in drugimi ter se tako z največjo zagnanostjo podajo v prerekanje o teh razlikah, tudi takih, ki so le eno mišjo dlako velike, namesto da bi stopili skupaj in dosegli skupno zmago. Četrti je ta, da klasični liberalci velikokrat pozabijo, kako se pogovarjati s tistimi, ki nimajo enakih pogledov na svet kot oni sami, kar nemudoma odvrne druge, da jih poslušajo, jim sledijo, se zmenijo za njih ali z njimi sodelujejo.

Kako vidiš slovensko družbo?
Zaprto samo vase, nesamozavestno, z izgubljenimi priložnostmi vsak dan, … Zelo si želim, da bi se plošča obrnila. Za to bo v prvi vrsti potrebna kritična masa ljudi, ki se bo  zavedala svetlejše plati in bo tudi stopila skupaj, da jo doseže. Obenem je bistvenega pomena, da se preide iz sanjarjenja, da vsak vse ve, v pristop, da ima vsak posameznik določene kvalitete, znanje, izkušnje in veščine, ki predstavljajo, če jih združiš,  silo za spremembe. Dokler se to ne bo cenilo, smo usojeni na stopicanje na mestu.

Kako narediti preboj družbe? Kaj so vzroki, da so Slovenci tako pasivni oz. da izgubljajo energijo v nesmiselnih, izčrpajočih in  bojih brez rezultatov?
V Sloveniji prevladuje negativna selekcija, pa če si to priznamo ali ne. Začeti moramo nagrajevati ljudi za njihovo delo, znanje in poštenost. Obenem pa prednost dati ljudem, ki želijo graditi in ne rušiti. V Sloveniji se veliko govori, a zelo malo naredi. Veliko se kritizira, zelo malo spreminja na bolje.

Katerega liberalnega avtorja si brala, kdo te je navdušil?
Težko bi se spomnila enega, ki me ni navdušil. Od ustanovnih očetov Amerike (Thomas Jefferson, Alexander Hamilton, John Jay, James Madison in George Washington) preko John Locka, Adama Smitha, Davida Ricarda, Frédéric Bastiata in Herbert Spencerja do Ludwiga Misesa, Friedrich Hayeka, Milton Friedmana, Ayn Rand, Gordona Tullocka in Jamesa Buchanana.

Zakaj ima svoboda glavno vlogo ravno na polju gospodarstva, ekonomije?
Svoboda ima največjo vlogo v posameznikovem življenju, ko je le-ta v odnosih z ostalimi posamezniki. Iz česar izhaja tudi gospodarstvo oziroma ekonomsko udejstvovanje posameznikov in njihove interakcije.

Kakšno rešitev vidiš za slovensko šolstvo?
Slovensko šolstvo izgublja na zahtevnosti. Obenem učenci in študentje v povprečju prejemajo previsoke ocene. Velik del krivde pri tem nosijo starši, ki od učiteljev zahtevajo odlične ocene, pa če to pride z znanjem ali ne njihovega otroka. Zavedati se moramo tudi, da so mladi opazili, da v naši družbi velja pravilo nepotizma in ne meritokracije in posledično ne vidijo pomena v učenju in pridobivanju izkušenj. Vse sile uperjajo v mreženje in ne v pridobivanje znanja in izkušenj. Tisti, ki dajo na slednje, pa slej kot prej odidejo v tujino. Na srečo jim ni potrebno iti daleč, saj že čez mejo, v Avstriji, veljajo popolnoma drugačna družbena pravila.

Še zadnje vprašanje od kolega, ki se čuti ogroženega od klasičnega liberalizma: v Sloveniji delavci pri privatnikih delajo veliko, v javni upravi bore malo. Zakaj so privatniki tako egoistični, da slabo plačajo delavce?
O tem bi lahko govorila ure. Da ne bom predolga, bom poskusila odgovoriti v nekaj stavkih. Ko te nekdo plačuje iz svojega žepa oziroma svojega podjetja, mu je še kako v interesu, da te plača toliko, kolikor si za to osebo oziroma podjetje prispeval. V ekonomski terminologi se temu reče dodana vrednost zaposlenega. V javnem sektorju se princip dodane vrednosti zamegli, če ne celo izgubi, kar je na žalost vseh tistih, ki nas skrbijo nekontrolirani izdatki javnega sektorja, katere morajo na koncu dneva poravnati vsi davkoplačevalci Slovenije. V javnem sektorju se plačuje zaposlenege glede na položaj, veze, stalež in druge kriterije, ki ne nujno predstavljajo dodano vrednost zaposlenega. Ker je obenem vzpostavljena uravnilovka, bosta dva enako plačana zaposlena na enakem delovnem mestu ustvarila dve popolnoma drugačni dodani vrednosti, na primer en le 30% za kar je plačan, drugi pa morda tudi 130%. Da ne bom predolga, za nizke prejemke v privatnem sektorju največkrat ni kriv delodajalec, saj ta plača glede na dodano vrednost. Da bo neto prihodek delavca v privatnem sektorju višji, pa se je ravno potrebno vrniti na nekontrolirane izdatke javnega sektorja, ki za sabo potegnejo previsoke davke na delo. Posredno pa prevelik delež javnega sektorja v primerjavi z zasebnim duši gospodarstvo, kar pomeni, da se to ne razvija, kar bi se med drugim odražalo v večji dodani vrednoti zaposlenih, to bi pa pomenilo višje dohodke zaposlenih tako v privatnem sektorju kot tudi posledično v javni upravi.

Najlepša hvala za pogovor.

ROBERT ŠIFRER

T. Porčnik: “Ne nepotizmu. Da meritokraciji.” - Časnik

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 18. Oct 2019 at 05:30

0 ogledov

Pod geslom za in proti Janši se skriva odnos do osamosvojitve
Geslo Rešimo Slovenijo, ki je na 99. obletnico koroškega plebiscita okoli Prešernovega spomenika v Ljubljani združilo nekaj tisoč Slovencev, bi lahko bilo začetek samoočiščevanja Slovenije. Neskončna vrsta kraj od osamosvojitve dalje, slabo vodenje države in njenega gospodarstva Neskončna vrsta kraj od osamosvojitve dalje, slabo vodenje države in njenega gospodarstva (zaradi tega ne živimo samo tretjino slabše, kot bi smeli in morali, ampak tudi v pomanjkanju denarja za zdravstvo, pokojnine, oskrbe starejših in še marsikaj) bodo prej ali slej Slovence prepričali, da naša prihodnost ni »Janša» ali »Nejanša«, kot sporoča že nekaj vlad, ampak ali bomo živeli tako, kot smo zastavili ob osamosvojitvi, ali pa bomo postali otok bede in ideološke okostenelosti. Vse države se sprašujejo, kaj in kako bo jutri, Slovenija pa, ali so komunisti – resnični narodnoosvobodilni boj v imenu neločljivosti svobode in demokracije ni bil nikoli sporen – ravnali prav ali narobe. Evropa in svet sta si glede vseh totalitarizmov na jasnem, pri nas pa vso energijo vnašamo v trajno čaščenje rdeče zvezde, srpa in kladiva. V prihodnost pelje pot svetlega upanja in trdne volje za uresničitev najbolj drznih sanj in pričakovanj, čaščenje tragične preteklosti največje morije v slovenski zgodovini pa v gotovo pogubo in smrt. Nova delitev na pristaše urbane in ruralne kmečke kulture Prebivalci Slovenije se ne delijo samo na leve in desne. Ljubljankoviči že nekaj let kot zadnje upanje za preživetje nekdanjih oblastnikov vsiljujejo, zlasti s pomočjo RTVS in s templjem v Šiški, novo delitev na pristaše urbane in ruralne kmečke kulture. Kot take so označevali tudi udeležence zborovanja v Ljubljani in jih prikazovali kot prestolnici tuje, drugorazredne državljane. In to prav oni, ki sta jih polna usta strpnosti in multikulturnosti. Reševanje Slovenije ne more biti pod geslom za in proti Janši, za katerim se je vedno v bistvu skrival odnos do osamosvojitve, Janša ne bo večno živel, ampak iz neomajne in nepopustljive zvestobe demokraciji, ki edina zagotavlja odpravljanje nepravičnosti, nepoštenosti, neenakosti in nemoralnosti. Ta je vsebina naše največje odločitve v zgodovini: lastna država, to je tudi edina smer in upanje naše prihodnosti [... več]

Thu, 17. Oct 2019 at 06:02

81 ogledov

Krščanstvo: kvas zgodovine … do kdaj?
»Edini, ki je vreden spoštovanja v Novi zavezi,« zapiše Friedrich Nietzsche v Antikristu, »je Poncij Pilat.« Ne iz istih razlogov, ki so vodili nemškega filozofa, mu vendarle lahko tudi do določene mere pritrdimo. Zastavimo si namreč vprašanje, kaj bi se zgodilo, če rimski upravitelj ne bi Jezusa predal njegovim rabljem, ampak bi ga oprostil? Prav to se sprašuje filozof Roger Caillois v delu Poncij Pilat, v katerem reši Rimljan Odrešenika pred verskimi voditelji. To stori za to, ker pri njem religija nič ne šteje in je do nje skrajno nezaupljiv. Stavi namreč le na modrost. Toda ali je modro staviti na modrost, da bi spremenili svet, se sprašuje Caillois. Kaj bi bilo, če ne bi bilo ne križanja ne vstajenja, ne prihoda Svetega Duha ne oznanjevanja evangelija? Skratka, Jezusovih sledilcev, ki so že v apostolskih časih dobili ime kristjani, njihova vera pa krščanstvo? Bi se sploh zgodil kakšen od dogodkov, ki so dali pečat zgodovini zadnjih dva tisoč let? Že religijska scena bi bila povsem drugačna od te, ki se je vzpostavila zaradi nastanka in širjenja krščanstva. Ne bi bilo rabinskega judovstva, ki se je na tempeljskih ruševinah konstituiral kot nacionalna reinterpretacija izraelske religije proti njeni krščanski univerzalizaciji. Tudi angel Džibril ne bi imel veliko za povedati Mohamedu, če ne bi poznal krščanskih in judovskih zgodb in verovanj, ki so bila v sedmem stoletju razširjena med vzhodnim Sredozemljem in Indom in po vsej Arabiji  [več]

Thu, 17. Oct 2019 at 05:35

48 ogledov

Levica pri Šarcu igra glavno stransko vlogo
Da imamo Sloveniji za predsednika vlade igralca, postaja vsak dan bolj jasno. Še bolj pa postaja jasno samemu predsedniku vlade, da mora igrati in odigrati vlogo, kakršno mu je določil režiser. Režiserja pa si je vladni predsednik izbral že v času volilne kampanje. Takrat je namreč odigral ključno vlogo pri izločevanju njemu nevšečnih politikov. Izbral si je levo politično pot vladanja. Ko je predsednik vlade v koalicijo vključil stranko s skrajnega roba levice, se najbrž še ni zavedal, da je na ramena položil »duha«, ki mu stalno šepeta na uho, kako in kaj sme storiti. Zato Levica ni prevzela nobene ključne vloge, s katero bi (morala) ustvarjala pogoje za uresničevanje svojih ciljev. Po mojem osebnem prepričanju ves čas igrajo vlogo stranskega igralca in pri tem nastopajo z retoriko »populistične« socialne politike. In vse to seveda počnejo v dogovoru s koalicijskimi partnerji oziroma samim predsednikom vlade. Da jim popularnost, saj so tudi po letu dni brez vidnih dejanj in uspehov, razen tega da neusmiljeno praznijo državno blagajno, ne pada, v javnosti igrajo najbolj popularno igro – »krotijo« politične nasprotnike. Da bi politično preigravanje izgledalo bolj »resnično«, so svoj lonček pristavili še predstavniki stranke DESUS. Pred javnostjo ves čas igrajo neizmerno skrb za upokojence, čeprav ti zanj nikoli niso bili prva opcija. Saj bi se, če bi to mislili resno, najprej zavzeli in poskrbeli za zaposlene, ki delajo v podjetjih in ustanovah v državni lasti. Da bi tam zaposleni zaslužili dovolj za svoje življenje. Da jih ne bi bilo potrebno iskati pomoč pri Karitasu, Rdečem križu in še pri drugih humanitarnih organizacijah, kar se vsakodnevno dogaja. Kar je prava sramota za državo s polno malho denarja. Oblast je naša strast in jo nikomur ne prepustimo Država ima inšpekcije in druge službe, ki bi morale nadzirati poslovanje v podjetjih v zasebni lasti, še posebej skrbno tistih v javni lasti, da ne bi prihajalo do šikaniranje in izigravanja zakonodaje. Še posebej zavržno pa je izogibanje plačevanja prispevkov za socialno varnost in v pokojninsko blagajno. Ker se to danes še vedno dogaja, so številni zaposleni obsojeni na životarjenje. Do danes nobena vladna politika ni želela, si očitno tudi ni upala, stopiti na prste nepoštenim menedžerjem in drugim vodilnim v podjetjih, ki kršijo zakonodajo in moralne norme. Seveda je to mogoče, saj jih je vlada tudi sama nastavila. Zato je potreben aktualni politični medijski šov, ki ga je »režiral« glavni igralec, predsednik vlade, s katerim je pomiril navidezna trenja v koalicij in si zagotovil ponoven vzpon medijske »anketne« popularnosti. Pri tem sta si tudi DESUS in Levica dvignila «državotvornost in dosegla isti željeni cilj, dvig na lestvici popularnih. Stari-novi levici je cilj vladati in nadvladati, pa če tudi narod tone v nazaj v zgodovino enopartijskega sistema: »Oblast je naša strast in jo nikomur ne prepustimo.« Vprašanje je le, do kdaj še? Za politično igro brez vsake odgovornosti stojijo dobro plačani poslanci Levice. Pri tem ima Marjan Šarec, predsednik vlade, stransko vlogo. Ali se tega zaveda, je težko reči? Saj mu dejanja predsednika vlade govori šepetalec izza odra. Igralec je brez njega na odru izgubljen. Samo leve in skrajno leve stranke sovražijo delo Če bi Levica in z njo vsi levičarski ministri v vladi opravili svojo nalogo, bi bile državne službe urejene in bi služile svojemu namenu. Nadzorni sveti in inšpektorji na vseh področjih bi spoštovali pravila in opravljali svoje službe, kot jim nalaga službeni položaj. Predvsem pa bi najprej poskrbeli za zares socialno ogrožene. Med prejemniki socialnih transferjev bi izločili vse, ki do teh oblik socialne pomoči niso upravičeni. Če jim to nekoč uspe, bo denarja za socialo in druge socialne transferje več kot dovolj. Levičarji, ne nekdanji in ne današnji, nikoli niso strmeli k temu, da je realni sektor tisti, ki polni vrečo za socialo. In od katere živijo in delujejo vse državne službe. Če bomo še naprej imeli vlade, ki jih bodo še naprej vodile vlade samo leve in skrajno leve stranke, ki sovražijo delo ... [več]

Thu, 17. Oct 2019 at 05:20

29 ogledov

Sem zakon nad zakoni
Zadolžena Electa je našla obvod, s katerim je financirala upnika Jana Beca, da je pokupil druge terjatve. Podjetnik je od Electe, ki drugih upnikov ni plačevala, dobil milijon, s katerim je odkupil terjatve drugih upnikov ter trenutno omogočil zadolženemu imperiju Jankovićev, da se izmakne vračilu dolgov. The post Sem zakon nad zakoni appeared first on Časnik.

Wed, 16. Oct 2019 at 05:43

60 ogledov

Andrej M. Poznič: Z »uporom«, ki ga ni bilo, uničili upornost v narodu
Če bo hotela slovenska pomlad in po svoje tudi Cerkev izpolniti svoje naloge in doseči svoje cilje, potem se bomo vsi morali bolj potruditi, da sploh pridemo do mladih, da stopimo z njimi v stik, dialog, razpravo, burno debato. The post Andrej M. Poznič: Z »uporom«, ki ga ni bilo, uničili upornost v narodu appeared first on Časnik.

Tue, 15. Oct 2019 at 23:29

159 ogledov

Teološke zmote, vsebovane v delovnem dokumentu sinode o Amazoniji
Za bralce Časnika sem s sodelavci pripravil prevod izjave, ki sta jo kard. Raymond Leo Burke in škof Athanasius Schenider objavila nekaj tednov pred sinodo o Amazoniji, ki ravnokar poteka v Rimu. Gre za strnjen, a zelo natančen prikaz verskih zmot vsebovanih v delovnem dokumentu sinode, ki ne prinaša le zmotnih besedil iz dokumenta, pač pa tudi besedila cerkvenega učiteljstva, ki te zmote obsojajo. Slednje (zaradi stiske s časom) nismo uspeli v celoti navajati po uradnih slovenskih prevodih (tiste, ki smo jih prevedli sami so označeni z neposlovenjenim naslovom). Da so skrbi izražene v tej izjavi (ki jo objavljamo s skrajšanim uvodom in sklepom) v zvezi z aklamacijo poganizma na mestu, kaže tudi otvoritveni poganski ritual sinode, ki ga je papež obhajal s kardinali 4. oktobra v vatikanskih vrtovih. Najina dolžnost je, da vernike seznaniva z nekaterimi od poglavitnih zmot, ki se širijo s pomočjo Instrumentum Laboris. Kot predpostavko je treba povedati, da je dokument dolg in ga zaznamuje jezik, ki ni jasen v svojem pomenu, še zlasti kar zadeva zaklad vere (depositum fidei). Med poglavitnimi zmotami še zlasti opažava naslednje: 1. Nakazani panteizem Instrumentum Laboris zagovarja pogansko socializacijo »Matere Zemlje«, utemeljeno na kozmologiji amazonskih ljudstev, ki je implicitno panteistična. ‒ Staroselska ljudstva odkrivajo, kako so vsi deli »razsežnosti, ki konstitutivno obstajajo v odnosu in tvorijo življenjsko celoto« (št. 21) in zato živijo »v občestvu z naravo kot celoto« (št. 18) ter »v dialogu z duhovi« (št. 75). ‒ Njihovo življenje in »dobro življenje« zaznamuje »sozvočje odnosov« med »celotnim kozmosom – naravo, ljudmi, vrhovnim bitjem« in »različnimi duhovnimi silami« (št. 12 in 13), ki je zajeto v »mantri« papeža Frančiška: »vse je povezano« (št. 25). ‒ Verovanja in obredi »starešinskih zdravilcev« (št. 88 in 89) v zvezi z »božanstvom s številnimi imeni«, ki delujejo z naravo in v odnosu do nje (št. 25), »ustvarjajo sozvočje in ravnovesje med človeškimi bitji ter kozmosom« (št. 87). ‒ Zato moramo prisluhniti kriku »Matere Zemlje« (št. 146), zaustaviti njeno iztrebljanje (št. 17) in živeti zdravo v sožitju z njo (št. 85). Cerkveno učiteljstvo zavrača takšen implicitni panteizem kot nezdružljiv s katoliško vero: »Toplina Matere Zemlje, katere božanstvo prežema vse stvarstvo, naj bi premostila prepad med stvarstvom in presežnim očetom – Bogom judovstva in krščanstva in odpravila potrebo, da bi nas takšno bitje sodilo. V takšni viziji zaprtega sveta, ki zajema ›Boga‹ in ostala duhovna bitja z nami vred, je moč prepoznati implicitni panteizem« (Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, Jezus Kristus, prinašalec žive vode, CD 104, str. 39). V sledeči pritrditvi učiteljstvo Cerkve zavrača panteizem in relativizem, ko uči, da »težita k relativiziranju verske doktrine v prid nejasnega svetovnega nazora, izraženega kot sistem mitov in simbolov, preoblečenih v religiozni jezik. Še več, pogosto predlagata panteistično pojmovanje Boga, ki je nezdružljivo s Svetim pismom in krščansko tradicijo. Osebno odgovornost pred Bogom za naša dejanja nadomeščata z občutkom dolžnosti do kozmosa, s čimer sprevračata resnični pojem greha in potrebe po odrešenju preko Kristusa.« (Janez Pavel II., Address of His Holiness John Paul II to the Bishops of the United States of America in their »Ad Limina« Visit, 28. maja 1993). 2. Poganska vraževerja kot viri Božjega razodetja in alternativne poti za odrešenje Instrumentum Laboris iz svojega nakazanega panteističnega pojmovanja črpa zmotni pojem Božjega razodetja, ko v bistvu zatrjuje, da se Bog v zgodovini še naprej samopriobčuje skozi vest ljudstev in skozi krik narave. V skladu s tem pogledom so poganska vraževerja amazonskih ljudstev izraz Božjega razodetja in si zaslužijo, da Cerkev do njih zavzame držo dialoga in sprejemanja: ‒ Amazonija je »teološko mesto«, kjer je živeta vera »ali izkušnja Boga v zgodovini«; je »poseben vir Božjega razodetja: epifanični kraji«, kjer »Božje ljubkovanje« postane »učlovečeno [ang.: incarnate] v zgodovini« (št. 19). ‒ Cerkev mora »odkriti učlovečeno in dejavno navzočnost Boga« v »duhovnosti prvotnih ljudstev« (št. 33), tako da v njih prepozna »druge možnosti/poti« (št. 39), kajti Duh Stvarnik »je stoletja negoval duhovnost teh ljudstev, celo pred oznanjevanjem evangelija« (št. 120), ko jih je učil »vere v Boga Očeta-Mater Stvarnika« in »živega odnosa z naravo ter ›Materjo Zemljo‹«, kot tudi »s predniki« (št. 121). ‒ Skozi dialog se mora Cerkev izogibati vsiljevanju »okamnelih doktrin« (št. 38), »obrazcev vere, izraženih z drugimi kulturnimi referenti« (št. 120), in »korporatističnih odnosov, ki pridržujejo odrešenje izključno za lastno vero,« (št. 39); na ta način bo Cerkev potovala »v iskanju svoje istovetnosti naproti edinosti v Svetem Duhu« (št. 40). Cerkveno Učiteljstvo zavrača relativizacijo edinstvenosti Božjega razodetja, kot ga vsebujeta Sveto Pismo in Sveta Tradicija, ter uči: »Cerkev je sv. pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo Telo samo (…). Sveto pismo je obenem z izročilom vedno imela za vrhovno pravilo svoje vere; kajti od Boga je navdihnjeno in enkrat za vselej zapisano ter nespremenljivo podaja besedo Boga samega tako, da v besedah prerokov in apostolov odmeva glas Svetega Duha. Kakor krščansko vernost sámo takó mora tudi vse krščansko oznanjevanje nahranjati in usmerjati sv. pismo.« (Drugi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija O Božjem razodetju, št. 21., Ljubljana 2004, str. 378-379) Cerkveno učiteljstvo zatrjuje, da obstaja en edini Odrešenik, Jezus Kristus, Cerkev pa je Njegovo edino Skrivnostno Telo in Nevesta: »V zvezi z edinstvenostjo in vesoljnostjo zveličavnega sredništva Jezusa Kristusa je treba edinstvenost Cerkve, ki jo je On ustanovil, trdno verovati kot resnico katoliške vere. Prav kakor obstaja en Kristus, tako obstaja eno Kristusovo Telo, ena sama Kristusova Cerkev: ›ena sama katoliška in apostolska Cerkev‹. [več]

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-07-14 06:20:03


Janez Janša je še edini osamosvojitelj, ki je aktiven politik. Je še vedno trn v peti prisklednikom, ki kradejo slovensko osamosvojitev in slovensko državo. Bolj, ko se oddaljujejo od slavni dni osamosvojitve, bolj drzni so tatovi in danes so že skorajda v popolnosti okradli osamosvojitev. Danes že skorajda v celot velja, da so Slovenijo osamosvojili partizani, da so komunisti Slovenijo iz globikega fevdalizma izvlekli v rajsk socializem, ki je omogočal delavcem raj na zemlji. Na kratko so ta raj prekinili kruti in pohlepni kapitalisti in da ne bo pomote fašisti, ki jih vodi Janez Janša in je kriv, da Slovenija ni druga Švica. Če ne bi bilo Janše bi v Sloveniji vladala sloga, tako pa je on zdrahar, ki potvarja zgodovino. Marsikdo verjame, da so bili povojni boljševiki resnično šlampasti, ko niso do popolnsti zatrli belogardiste in katoliško cerkev, ki danes dela zdrahe in razdvaja narod. Prav Janša je potomec teh in resno se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da so lahko ti ustvarlili potomstvo in dopustili takšnemu strašilu, kot je Janša da stopi v politiko in o groza pregrozna celo za krajši čas zvalada. Če sta dve katoliški osnovni šoli zelo veliki problem za Slovenijo, je Janez Janša največji problem. Dokler bo on v politiki, Slovenija ne bo zadihala s polnimi pljuči. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi že davno povrnili socializem in samoupravljanje in ne bi bilo nobene dileme, ali javno zdravstvo, ali ne? Ne bi bilo dileme, ali javno šolstvo , ali ne? Ne bi razprodajali državnih bank! Ne bi razprodajali podjetij! Ne bi bilo revežev, ne revnih upokojencev. Ne bi bilo lačnih otrok. Tako pa same nevšečnosti . Nič svobode in nenehni strah pred fašizmom. Zakaj smo se sploh osamosvojili? Bratstva in enotnosti ni več. Pristali smo v morilskem NATO paktu in sedaj morajo naši strumni vojaki po svetu podpirati ameriški imperializem. Vse to nam je skuhal Janez Janša, namesto, da bi dopustil, da nam vlada Milan Kučan, ki nikoli ni bil za samostojno Slovenijo. V imenu nacionalnega interesa je ohranjal banke in gospodarstvo v slovenskih rokah, kjer so njegovi tovariši smelo upravljali z bankami, podjetji, gradbeništvom in omogočili javno šolstvo, javno zdravstvo in dajali upanje upokojencem da bodo imeli, ko ponovno zasedejo tovariši oblast 1000 € pokijnine. Hvalabogu je pogumni Marjan Šarec zbral vse pozitivne sile v Sloveniji, ustvaril trdno koalicijo, ki že kaže sadove. Ohranil bo javno zdravstvo, Tudi šolstvu se ni treba bati privatizacije. Povrnil bo banke narodu in pripeljal investitoreje, ki bodo reševali slovenska pogorišča. Tako se nam obeta razcvet Gorenja, ki ga bodo obnovili Kitajci in pregnali janšiste iz Velenja, da ne bodo nikoli več zgradili še kakšen TEŠ6. Ne, Titovo Velenje se ne da, če ravno se je ob njega naselil Janez Janša in z ukradenim denarjem za gotovino kupil hišo, kar še danes ne zna pojasniti tvarišu Mehu.
Gost

2019-07-13 01:19:32


dne 13. maja 1941 so trije tigrovci (Zelen, Kravanja in Majnik) v Češarkovi (Lovšinovi) koči na Mali gori pričakovali gospoda Antona Šmalca (1904–1972), uslužbenca ribniške hranilnice, da jim pomaga zamenjati 30 milijonov jug. dinarjev za italijanske lire; Ferdinand Kravanja ni naredil samomora, kakor se je do sedaj omenjalo, saj je celo (lažje) ranjen uspel zbežati iz koče in se z denarjem skriti v grmovju; Danilo Zelen, verjetno ranjen, je po odločnem odporu izvršil častni samomor (šele po predaji Majnika), da ne bi živ padel v italijanske roke; poleg Jožeta Zalarja (in kakšnega raubšica), je tako le še Anton Šmalc v Ribnici vedel za trenutno skrivališče treh tigrovcev; po izjavi Antona Majnika, tigrovca in partizana, ki jo je leta 1971 zapisal Jože Zalar, ribniški orožniki in karabinjerji niso iskali Danila Zelena, temveč samo Majnika! Doslej v nobenem zapisu okrog spopada tigrovcev na Mali gori ni bilo omenjeno, da je šlo, poleg oboroženega (strelskega) spopada, tudi za finančno transakcijo oz. zamenjavo velike vsote jug. dinarjev (30 milijonov dinarjev) v italijanske lire. Organizacija TIGR je gotovo imela, poleg arhive, tudi znatna finančna sredstva, vendar o tem ne vemo skoraj ničesar. Trditev, da se je prva oborožena akcija zgodila 13. maja 1941, ni resnična. Resnično je samo to, da je Danilo Zelen s samomorom končal svoje življenje, saj je do spopada na Mali gori prišlo, ker so Italijani iskali ORJUNA-ša Majnika, zraven pa sta se zaradi denarja znašla še Zelen in Kravanja... To povsem spremeni konotacijo dogodka samega in se nastavlja vprašanje, če se nemara TIGR poleg borbe proti fašizmu ni zavzemal tudi za kraljevino Jugoslavijo. Težko je seveda sedaj govoriti o tem, a če zgornje drži potem spopad na Mali gori ni spopad TIGRovcev proti fašizmu, ampak spopad karabinerjev z ORJUNA-šem in še dvemi TIGRovci,ki sta denar želela zamenjati...
APMMB2

2019-06-16 05:13:56


95% vseh vodilnih položajev v Sloveniji zasedajo tako imenovani levičarji. Politični pojem Levičar je v Sloveniji izkrivljen. Dejansko naj bi pomenil socialista, tistega, ki se bori za pravice delavcev, za malega človeka. V Sloveniji je pojem levičar izkrivljen in določa človeka, državljana, ki se zavzema za ohranitev režima, ki je bil uspostavljen z zmago revolucije davnega leta 1945 in ki je na oblast pripeljal boljševike, ki so uvedli trdno diktaturo in državjane razdelili v državljane 1. reda in državljane 2. reda. Državčkani 1. reda imajo vse privilegije, tako pri zaposlitvi, zasedanju vodilnih položajev, oproščeni so kaznjivih dejanj, organi pregona se jih ne dotaknejo. Otroci levičarjev imajo privilegije v šolah. Praviloma doegajo visoko izobrazbo in potem seveda ustrezne položaje. Če kateri iztiri, pa se najdejo opravičila, ki tašnega kljub temu izstrelijo v orbito na kak vodilni položaj. Seveda pa je eden bistvenih pogojev za pravega levičarja popolna predaost veri, ki se ji reče NOB. To je najsvetejše, v kar mora vsak levičar brezpogojno verovati. NOB je osvobodil Slovenijo in Slovece, jim dal socialno pravičnost in ustvaril raj na zemlji. Ta raj je ogrožen in zato ga je potrebno braniti z vsemi sredstvi. Vedno je ogrožen, zato ga je potrebno nenehno braniti in obraniti ga je mogoče z enakimi sredstvi, kot so partizani in revolucionarji obranili revolucijo. Lahko rečemo, da revolucija še vedno traja. Biti med revolucionarji je čast, ta pa prinaša visoke položaje in še višje prvilegije. Ni bistveno kaj znaš, bistveno je da si naš. Kaj to pomeni, lahko vidimo pri Šarcu. Ker je naš, je zlezel na mesto predsedika vlade. Ne glde na to, kaj zna in kaj zmore, je naš. In ker je naš, je presednik vlade. Kot tak mora braniti NOB in braniti vse tsite, ki jim NOB omogoča biti priviligirani razred. NOB ga je postavil zato, da bo branil NOB, da se bo NOB nadaljeval, da bo zapolnjeval vse pore družbe in da bodo njegovi privrženci imeli vse privilegije. Poskrbeti mora le, da bodo za njegovega mandata položaje zasedali člani in častilci NOB. In to se dogaja. V sicer kratkem mandatu Šarec in njgeova druščina ni naredila nobene napake. Vse položaje zapolnjjejo levičarji, se pravi častilci NOB. Zato se ni bati, da bi zmagala kontrarevolucija. Zmaguje NOB. Še vedno se borimo proti fašizu in nacizmu. Kaj pa je to, določi NOB. To so lahko tudi zahodni zavezniki.

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš Čerin

NAJBOLJ OBISKANO

T. Porčnik: “Ne nepotizmu. Da meritokraciji.”