Marija Štremfelj, Ona: “Predvsem živim življenje, polno ljubezni”
Spletni Časnik

Četrtek, 8. oktober 2015 ob 11:38

Odpri galerijo

Življenje prve Slovenke na Everestu, predvsem pa uglašene ženske, ki je že od nekdaj mozaik velikih korakov in ljubezni.

V žongliranju med Mepijevo odpravo na Kras, zadnjimi obveznostmi pred šolskimi počitnicami, čuvanjem vnukov in logistiko bližajočega se alpinističnega vzpona še sama vstopim v vrveče vesolje Marije Štremfelj. Zadnji hip se vkrcam, preden njen poletni kompas pokaže proti Kilimandžaru, nato proti Grčiji in potem naprej. Življenje vrhunske alpinistke, prve Slovenke na Everestu, gorske vodnice, profesorice biologije, predvsem pa uglašene ženske, je že od nekdaj mozaik velikih korakov, človeške bližine in ljubezni, prilagajanja, odrekanja, kompromisov in na prvi pogled nerazumljivih, a izpolnjujočih odločitev. Gibanje v navpičnici je dar, ki ju z možem Andrejem, ne le velikim alpinistom, ampak tudi velikim človekom, kot poudarja, že desetletja bogati tudi na preostalih življenjskih ravneh, predvsem v odnosih. Ravno zaradi odprav in občasne odsotnosti ni njuno življenje nikoli – niti po petintridesetih letih zakona – postalo navada.

V različnih življenjskih obdobjih smo na vrhuncu na različnih področjih. Kje se počutite na vrhu trenutno?

Obdobje, ko je bil en vrh izrazito izstopajoč, ko se je osvajanju vrhov v Himalaji prilagajalo vse drugo v življenju, se je umaknilo. Zdaj dobivajo pomen dejavnosti, ki jih vzporedno s tem nisem doživljala tako intenzivno, konkretno življenje z vnuki. Njihova rast, odnos z njimi, vse, kar sem pri svojih otrocih spremljala kot mati, lahko kot babica spremljam počasneje, bolj sproščeno, z manj odgovornosti, a z večjo radostjo. Še vedno so eden od vrhov gore, a ne več z vidika športnih dosežkov, saj so na prvem mestu doživetje in izpolnjevanje same sebe ter odnosi, ki jih lahko pri tem vzpostavljam. Pa seveda poklicno življenje. Učiteljsko delo se je od začetka osemdesetih do danes močno spremenilo. Ne samo vsebinsko in na ravni profesionalnih zahtev, s pojavom računalnikov in interneta se je povečala tako zahtevnost učencev kot čas, ki ga je treba posvetiti temu delu.

Koliko še lahko danes učitelj vpliva na vrednostni sistem svojih dijakov, na njihovo doživljanje sveta, življenjskih zmag in porazov?

Še vedno močno. Prepričana sem, da človek daje iz sebe, kar ima ponotranjeno, ne more pa dajati drugega, četudi se trudi posredovati nekaj, kar se mu zdi, da bi bilo prav. Otroci so izjemni psihologi, zelo hitro jim je jasno, kdo je z njimi iskren in kdo živi iz sebe. Mislim, da vsak učitelj s svojim načinom dela vpliva na dijake in tudi z neverbalno komunikacijo prenaša nanje vrednote, v katere verjame.

Vrednote, v katere verjamete, posredujete dijakom tudi s programom Mepi. Na lanski odpravi v Nepal ste bili prva slovenska profesorica, ki je svoje dijake popeljala v Himalajo. Kakšna življenjska popotnica je bila to zanje?

Tristopenjski program Mepi je za mlade možnost aktivnega življenja v naravi. Potovanja, ko morajo skupaj preživeti določen čas, se prilagajati in znajti ter preživeti le s tistim, kar nosijo s sabo, jih oblikujejo v odrasle in odgovorne osebe. Nepal je izjemna dežela, ker združuje tako fizično zahtevno okolje, hojo in nadmorsko višino kot težjo dosegljivost dobrin, tudi najosnovnejših, ki jih ima večina na dosegu roke, na primer hrano, pijačo, čistočo, spanje na postelji. Šele ko prideš v stik z bistveno slabšim življenjskim standardom, dojameš, da ti ni tako slabo, kot ti morda na vsakem koraku kdo dopoveduje. Mislim, da smo dosegli spremembo negativnega pogleda na življenje in so mladi spoznali, da je mogoče živeti drugače, da lahko racionaliziraš svoje zahteve, da so potrebe po materialnih dobrinah lahko nižje in da lahko tako pridobijo v osebnih odnosih.

Z možem sta bila skupaj na več odpravah, na nekaterih tudi ločeno, tako da sta izkusila tako skupno veselje na gori kot samotne dneve pričakovanj, strahov in upanja doma. Kako je takšna dinamika odnosov vplivala na vajino partnersko in družinsko življenje?

Dejansko sva oba izkusila obe plati, torej biti na odpravi in čakati doma, kar je bilo za najin odnos in zakon izjemno pomembno, saj sva oba ugotovila, da je veliko laže biti na odpravi. Tam si v središču dogodkov, veš, kaj se dogaja, in nekako odklopiš življenje doma. Doma se sicer zamotiš z vsakdanjim delom, zelo hitro sva imela družino, in to pomeni, da skrbiš za otroke, hodiš v službo, zvečer pa se misli sprostijo in začneš razmišljati, kaj se dogaja v Himalaji. Novic vsaj v večini mojega življenja, ko komunikacija ni bila takšna kot danes, ni bilo veliko, če so bile, pa so prihajale z zamudo, dva ali tri tedne po tem, ko se je kaj zgodilo, in si lahko samo bral, kako je tvoj partner to doživljal. Z majhnim številom informacij lahko nastanejo zgodbe, ki so daleč od tega, da bi te pomirile. Če se ukvarjaš z alpinizmom in razumeš, kakšne so razmere, kaj pomeni snežna nevihta, kaj pomeni biti na višini šest tisoč metrov ali da te ujame noč in bivakiraš, si po eni strani bolj zaskrbljen, sploh v času, ko preračunaš, da se vzpenjajo na vrh, po drugi pa bolj razumevajoč, saj veš, da v takšnem položaju narediš vse, da bi potekalo, kot mora. Zaupaš partnerju.

Oktobra 1990 sta z Andrejem kot prvi zakonski par osvojila Everest, hkrati ste bili prva in doslej edina Slovenka na najvišji gori sveta. Andrej ob tem vzponu vedno izpostavi vašo jekleno voljo.

Bila sva člana zamejske alpinistične odprave Alpe–Adria iz Trsta na Everest, ki je Andreja povabila k sodelovanju, ker je z Everestom že imel izkušnje. Iskal je motivacijo za vnovični vzpon po lažji smeri, zato je prišel na idejo, da se mu pridružim. Ker sva takrat že imela družino, dva otroka, sva tehtala vse možnosti za in proti. Odločitev ni bila lahka, a ko sva se odločila, da greva, sva se stoodstotno potrudila, da bi s čim boljšo pripravo, tako fizično kot psihično, osvojila vrh. Andrej je želel poskusiti brez dodatnega kisika, a je bila možnost ozeblin zaradi močnega vetra na južnem sedlu prevelika, zato je bil manj motiviran za vrh, jaz pa zelo – in sem ga morala včasih malo preganjati in spodbujati, da je vztrajal.

Kako so ta preizkušnja in druge sorodne vplivale na vajino dolinsko sožitje?

Živeti z Andrejem bi bilo v vsakem primeru lepo, ker ni le velik alpinist, ampak tudi velik človek. Z njim se je lepo družiti v vseh okoljih, gore pa so nama dale tisto dimenzijo, ki naju po petintridesetih letih skupnega življenja še vedno združuje, lahko rečem, da se najin odnos še poglablja. Izkušnje v visokih gorah – ne le na Everestu, saj sva bila tudi na drugih osemtisočakih – so naju povezale tako, da sva spoznala vrednost človeka kot človeka, in ne le kot partnerja, odzivnost v kritičnih trenutkih, ko vidiš, da je človek pripravljen vse narediti zate, tako eden kot drugi. Ko spoznaš, da te ima nekdo tako rad, to brez velikih besed prenašaš tudi v dolino. Zame je bila največja potrditev najine zveze obdobje na Aljaski med vzponom na Denali, ko sva po petindvajsetih letih zakona tri tedne preživela sama drug z drugim. To je res preizkušnja, ki lahko odloči, ali si še bolj povezan ali pa se razideš.

Kaj je torej ljubezen po petintridesetih letih zakona?

Lepa stvar. Vsekakor pa v tem času začneš ločevati med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Vidiš, da imaš nekoga rad kljub vsemu, kar ti na njem ni všeč oziroma te včasih celo moti.

Več lahko preberete na spletni strani Dela.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Marija Štremfelj, Ona: “Predvsem živim življenje, polno ljubezni” - Časnik

Doniraj! Natisni Sorodni prispevki: A. Rebula, Družina: Trojka za vsak dan Kako prav pride za ta zapis dragocena posebnost slovenščine: razlika med dovršnimi in nedovršnimi glagoli …Odločiti se za Boga je namreč eno, odločati se pa... M. Jerebič, Radio Ognjišče: Vse imamo, pa smo kljub […]

Zadnje objave

Thu, 21. Nov 2019 at 00:07

18 ogledov

Od zaščite do pospeševanja evropskega načina življenja
Kot kaže, bomo z enomesečno zamudo vendarle dobili novo EU komisijo. Iskanje večine in usklajevanja so tekla ob različnih temah in predvidenih komisarskih kandidatih. Levemu ideološkemu bloku je kri pošteno zavrela ob poimenovanju enega od resorjev: Zaščita evropskega načina življenja in migracije. V tem je levi blok zaznal govorico skrajne desnice. Po njegovem so namreč […] The post Od zaščite do pospeševanja evropskega načina življenja appeared first on Časnik.

Wed, 20. Nov 2019 at 06:24

26 ogledov

Žiga Zois (1747-1819): 200-letnica smrti mentorja in mecena slovenske književnosti
Okrog dobrosrčnega bogataša in učenjaka Zoisa kmalu začeli zbirati pomembni Slovenci, preroditelji, duhovniki in laiki: Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, pa mlajši Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar, Jakob Zupan, Franc Metelko. Imenovali so se Zoisovo omizje, ker so se shajali ob njegovi gostoljubni mizi in bogati knjižnici. The post Žiga Zois (1747-1819): 200-letnica smrti mentorja in mecena slovenske književnosti appeared first on Časnik.

Wed, 20. Nov 2019 at 06:10

29 ogledov

Stopiti v tisti november v letu 1943, čeprav v duhu, mi je težko
Tilka Jesenik: V meni se prebujata nemir in hrepenenje s sanjami o bratu Francetu, ki me je imel rad, ki se je igral z menoj in je tudi v pismih pokazal, da čuti do mene posebno topel bratovski odnos. The post Stopiti v tisti november v letu 1943, čeprav v duhu, mi je težko appeared first on Časnik.

Wed, 20. Nov 2019 at 05:50

24 ogledov

Žan Mahnič: Spoštovanje si je treba zaslužiti
A eno pozabljajo tisti, Tako meni Žan Mahnič, ki so Slovenijo spremenili v mafijsko državo. Spoštovanje si morate prislužiti. Z delom, s poštenostjo, z zgledom, s skromnostjo, s spoštovanjem drugačnih. Potem bodo prenehale zahteve po spoštovanju, saj boste spoštovani. Tako pa se vas morda nekateri bojijo, a spoštuje vas nihče. Spoštovanje si je potrebno pridobiti! The post Žan Mahnič: Spoštovanje si je treba zaslužiti appeared first on Časnik.

Tue, 19. Nov 2019 at 06:17

36 ogledov

70-letna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas
Vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred, med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica. The post 70-letna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas appeared first on Časnik.

Tue, 19. Nov 2019 at 05:53

35 ogledov

Contra recentia sacrilegia
Spodaj podpisani katoliški duhovniki in laiki obsojamo in protestiramo proti svetoskrunskim in vraževernim dejanjem, ki jih je storil papež Frančišek, Petrov naslednik, v povezavi s sinodo o Amazoniji, ki je nedavno potekala v Rimu. The post Contra recentia sacrilegia appeared first on Časnik.

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-07-14 06:20:03


Janez Janša je še edini osamosvojitelj, ki je aktiven politik. Je še vedno trn v peti prisklednikom, ki kradejo slovensko osamosvojitev in slovensko državo. Bolj, ko se oddaljujejo od slavni dni osamosvojitve, bolj drzni so tatovi in danes so že skorajda v popolnosti okradli osamosvojitev. Danes že skorajda v celot velja, da so Slovenijo osamosvojili partizani, da so komunisti Slovenijo iz globikega fevdalizma izvlekli v rajsk socializem, ki je omogočal delavcem raj na zemlji. Na kratko so ta raj prekinili kruti in pohlepni kapitalisti in da ne bo pomote fašisti, ki jih vodi Janez Janša in je kriv, da Slovenija ni druga Švica. Če ne bi bilo Janše bi v Sloveniji vladala sloga, tako pa je on zdrahar, ki potvarja zgodovino. Marsikdo verjame, da so bili povojni boljševiki resnično šlampasti, ko niso do popolnsti zatrli belogardiste in katoliško cerkev, ki danes dela zdrahe in razdvaja narod. Prav Janša je potomec teh in resno se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da so lahko ti ustvarlili potomstvo in dopustili takšnemu strašilu, kot je Janša da stopi v politiko in o groza pregrozna celo za krajši čas zvalada. Če sta dve katoliški osnovni šoli zelo veliki problem za Slovenijo, je Janez Janša največji problem. Dokler bo on v politiki, Slovenija ne bo zadihala s polnimi pljuči. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi že davno povrnili socializem in samoupravljanje in ne bi bilo nobene dileme, ali javno zdravstvo, ali ne? Ne bi bilo dileme, ali javno šolstvo , ali ne? Ne bi razprodajali državnih bank! Ne bi razprodajali podjetij! Ne bi bilo revežev, ne revnih upokojencev. Ne bi bilo lačnih otrok. Tako pa same nevšečnosti . Nič svobode in nenehni strah pred fašizmom. Zakaj smo se sploh osamosvojili? Bratstva in enotnosti ni več. Pristali smo v morilskem NATO paktu in sedaj morajo naši strumni vojaki po svetu podpirati ameriški imperializem. Vse to nam je skuhal Janez Janša, namesto, da bi dopustil, da nam vlada Milan Kučan, ki nikoli ni bil za samostojno Slovenijo. V imenu nacionalnega interesa je ohranjal banke in gospodarstvo v slovenskih rokah, kjer so njegovi tovariši smelo upravljali z bankami, podjetji, gradbeništvom in omogočili javno šolstvo, javno zdravstvo in dajali upanje upokojencem da bodo imeli, ko ponovno zasedejo tovariši oblast 1000 € pokijnine. Hvalabogu je pogumni Marjan Šarec zbral vse pozitivne sile v Sloveniji, ustvaril trdno koalicijo, ki že kaže sadove. Ohranil bo javno zdravstvo, Tudi šolstvu se ni treba bati privatizacije. Povrnil bo banke narodu in pripeljal investitoreje, ki bodo reševali slovenska pogorišča. Tako se nam obeta razcvet Gorenja, ki ga bodo obnovili Kitajci in pregnali janšiste iz Velenja, da ne bodo nikoli več zgradili še kakšen TEŠ6. Ne, Titovo Velenje se ne da, če ravno se je ob njega naselil Janez Janša in z ukradenim denarjem za gotovino kupil hišo, kar še danes ne zna pojasniti tvarišu Mehu.
Gost

2019-07-13 01:19:32


dne 13. maja 1941 so trije tigrovci (Zelen, Kravanja in Majnik) v Češarkovi (Lovšinovi) koči na Mali gori pričakovali gospoda Antona Šmalca (1904–1972), uslužbenca ribniške hranilnice, da jim pomaga zamenjati 30 milijonov jug. dinarjev za italijanske lire; Ferdinand Kravanja ni naredil samomora, kakor se je do sedaj omenjalo, saj je celo (lažje) ranjen uspel zbežati iz koče in se z denarjem skriti v grmovju; Danilo Zelen, verjetno ranjen, je po odločnem odporu izvršil častni samomor (šele po predaji Majnika), da ne bi živ padel v italijanske roke; poleg Jožeta Zalarja (in kakšnega raubšica), je tako le še Anton Šmalc v Ribnici vedel za trenutno skrivališče treh tigrovcev; po izjavi Antona Majnika, tigrovca in partizana, ki jo je leta 1971 zapisal Jože Zalar, ribniški orožniki in karabinjerji niso iskali Danila Zelena, temveč samo Majnika! Doslej v nobenem zapisu okrog spopada tigrovcev na Mali gori ni bilo omenjeno, da je šlo, poleg oboroženega (strelskega) spopada, tudi za finančno transakcijo oz. zamenjavo velike vsote jug. dinarjev (30 milijonov dinarjev) v italijanske lire. Organizacija TIGR je gotovo imela, poleg arhive, tudi znatna finančna sredstva, vendar o tem ne vemo skoraj ničesar. Trditev, da se je prva oborožena akcija zgodila 13. maja 1941, ni resnična. Resnično je samo to, da je Danilo Zelen s samomorom končal svoje življenje, saj je do spopada na Mali gori prišlo, ker so Italijani iskali ORJUNA-ša Majnika, zraven pa sta se zaradi denarja znašla še Zelen in Kravanja... To povsem spremeni konotacijo dogodka samega in se nastavlja vprašanje, če se nemara TIGR poleg borbe proti fašizmu ni zavzemal tudi za kraljevino Jugoslavijo. Težko je seveda sedaj govoriti o tem, a če zgornje drži potem spopad na Mali gori ni spopad TIGRovcev proti fašizmu, ampak spopad karabinerjev z ORJUNA-šem in še dvemi TIGRovci,ki sta denar želela zamenjati...

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš Čerin

NAJBOLJ OBISKANO

Marija Štremfelj, Ona: “Predvsem živim življenje, polno ljubezni”