Hudič v Međugorju
Međugorje, 12. junij 2015. Pri večerni adoraciji nekdo zarjove in pade na tla. Prestrašeni verniki odskočijo, a le za hip. Kmalu so tam spredaj pri valjajoči se senci trije ali štirje Italijani. Dvignejo rjoveče in tresoče bitje in ga ponesejo proti zadnjim klopem, točno v mojo smer. Vzklikajo: „Sacerdote! C’è un sacerdote?“ Ne kličejo zdravnika, kličejo duhovnika. Na delu je namreč hudič. Pamet zdravnikov tu ne pomaga, potreba je sacra potestas duhovnikov.
Nekoliko se obotavljam – strah je gospod – nato pristopim. Bitje je ženska, ima čudno zapotegnjen obraz, obrnjene uči, moško-živalsko štimo, stegnjene roke, na koncu katerih žaljivo molita dva sredinca. Ubogo ženšče srednjih let rjove v poljskem jeziku. Kolikor razumem, govori, da bomo vsi pogubljeni in strahotno preklinja Devico Marijo. Priskočijo še drugi duhovniki, pokleknemo v travo ob zvijajoči se ženski, primemo za okončine, jo ovijemo v mojo lepo belo baročno štolo (ki je še do danes nisem nesel v čistilnico) ter z vse večjo skupino vernikov z vseh koncev sveta začnemo moliti. Še kako dobrodošlo je bilo, da je pristopila tudi neka gospa, ki je bila po poklicu zdravnica.
Tarogati je mojster slepilnih manevrov
V darkersko odeti Poljakinji da je hudič, se je reklo tisti večer v Međugorju. Tako nas nenazadnje glede na simptome učita religijska tradicija in tako nas uči hollywoodska filmska industrija s cunamijem demonoloških izdelkov. Jaz nisem bil povsem prepričan, da je bil tam tahudi in persona. Vedel sem eno: to, da je moliti za žensko, jo umirjati in ji preprečiti, da bi se poškodovala, bilo še najbolj prav.
Za „kolovodjo slovenskih modernistov“*, kot so me na nekem forumu označili moji zvesti, kolikor bolj anonimni toliko bolj jeznoriti kritiki, bi se skoraj spodobilo, da bi dvomil v obstoj hudiča. Pa temu ni tako. V obstoj hudiča „laksist“ in „grmičevec“ Cestnik ne dvomi. Dvomi pa, in to močno, da je hudiču strateškega pomena, da skače v osebe, jih dirigira od znotraj, da preklinjajo Marijo in milim kristjanom po motoristično kažejo sredinca. Ne pravim, da hudič kdaj ne deluje na ljudi po klasičnih treh stopnjah infestacija – obsesija – posedovanje, pravim, da je diabolična manifestacija (čutom zaznana in filmarjem ljuba hudičeva pojavnost) prej zdrs v taktiki tarogatega kot redna pot njegovega delovanja; prej slepilni manever kot frontalni napad.
Dovolj so čisto rahlo požveplani sistemi
Hudič je najraje mimetičen in sistemski. Največ škode naredi, ko ga ne opazimo, ker je zlit z okoljem. Najbolj je učinkovit, ko je kot kakšna zelenkasta usmrajena pašteta na kruhu a silno na tenko razmazan po naših miselnih in vedenjskih vzorcih. Ko torej hudič ni sistem zase, temveč ko je določen sistem od njega v celoti rahlo požveplan.
Lovci na hudiča smo skoraj veseli totalitarnih družbenih sistemov, saj je v njih diabolično še najbolj razvidno in neposredno. Nemška SS, ruska NKVD, slovenska komunistična hunta, zdajšnja ISIS in ostali, katerih žalostni „god“ praznujemo 23. avgusta, so (bile) takšne tvorbe, da v njih sadističnih in genocidnih dejanjih ni težko zaznati onega srhljivega neracionalnega elementa, ki daje slutiti Saj Veste Koga – če povem po harrypottersko.
Manj smo vešči razkrivanja tenkih namazov po miselnih vzorcih. Enega takega (no, ni pretirano tenek) imamo na sebi že desetletja. Diabolična zanimivost Slovenije so v zločinu spočeti labirinti sofizmov in laži, ki smo jih vajeni do mere, da smo Slovenci in Slovenke, vključno z menoj, karakterno skorajda nesposobni za resnicoljubno besedo. Smo pohabljeni za užitek bivanja v resnici. Venomer nekaj tuhtamo, kalkuliramo, prikrivamo, se bojimo povedati, se nečesa gremo ali forsiramo kak interes. Tistega, ki je v tem dober, strahospoštujemo in mu sledimo. Že res, da se najdejo ljudje z močno željo po resnici, toda občepijo tam nekje na pol poti. Na koncu ne rodimo nobene Ane Politkovske.**
Deformirani za resnico, oziroma, poškodovani v organu, ki izoblikuje besedo in komunikacijo, kar zna še najbolje obrazložiti Justin Stanovnik, ne moremo niti kot nacija biti politično in gospodarsko uspešni. Ta naša nemočna ukleščenost v laž in sovraštvo – ali ne vohate žvepla?
„In vsemu njegovemu napuhu?“
Ni v človeški moči prepoznati hudičevih nakan, ko so te v pripravljalni fazi. Kot katoličan bom rekel, da je za kaj takega potrebna milost, natančneje, zakramentalna milost svete birme. Še veste tisto od verouka: dar modrosti, umnosti, vednosti,…? Tega se birmanci in birmanke ne piflajo za šalo.
Kljub temu lahko podamo zanesljivo smernico: sledite napuhu in ujeli boste tarogatega s prsti v marmeladi. Napuh ali nadutost je njegova prva lastnost in ni zaman, da se tej ne-vrlini pri vsakem svetem krstu posebej odpovemo. Napuh je bil tihi protagonist evropskih duhovnih tokov vsaj dve stoletji, preden smo doživeli Katin, Auschwitz, Hudo Jamo in Hirošimo. Če prihodnji časi prinašajo veliko gorje nad naš narod in naš kontinent, vedimo, da to gorje zori počasi in zanesljivo prav zdaj. Napuh v današnjih miselnih vzorcih je sled do pozicij sovraga, ki preži, da jutri z vso silo skoči na nas.
Ko v postopku eksorcizma duhovnik doseže, da se mu hudič javi in razkrije svoje demonsko ime, je obred na točki preloma. Razkrinkan oz. poimenovan z pravo besedo hudič že izgublja moč. Enako bo obveljalo za moralne in idejne sisteme, v katere smo potopljeni danes. Dajmo jim pravo ime in rešili bomo svojo prihodnost!
Međugorska pietà
Spodobi se, da dokončam međugorsko kroniko. Smo izgnali hudiča tisto junijsko noč? Morda smo ga razbesneli, izgnali pa ne. Tako je bilo sprva videti. Več kot nas je bilo okrog tresoče in rjoveče gospe, bolj je vztrajala v svojem početju. Ker smo bili iz vseh koncev sveta in ker smo molili vsak v svojem jeziku ter vsak kakšno svojo molitev, smo ustvarili anti-liturgično kakofonijo, da sem se skupaj z varovanko, ki sem jo držal za levo roko in ji ob tem iztegnjeni srednji prst najprej pokril nato nežno upognil, skoraj tresel tudi sam. Priznam, bil sem vznemirjen in zmeden. Denimo, infantilno sem se tu in tam postrašil, da bo ženska bruhnila vame, ki sem bil najbližji njeni glavi, kakšno vročo zeleno snov. Preveč filmov!***
Hvala Bogu, je po kakšne pol ure zadeve v svoje roke vzel mlad poljski menih. Bil je eden od štirih ali petih duhovnikov, ki smo klečali ob ubogi ženski in s svojo posvečenostjo okrog zle manifestacije ustvarili sakralni krog, zunaj katerega je stalo in molilo za en avtobus laikov. Menih je zbranim molitvenim borcem po angleško dejal: „Dovolj je! Pojdite! To se ne rešuje na tak način.“
Njegova odločnost in razsodnost sta bili tolikšni, da smo se mu hitro pokorili. On in še ena gospa, mislim da zdravnica, sta ostala pri ženici, drugi smo se mirno razšli. In glej, tudi rjovenje in preklinjanje je prenehalo. Zadnje, kar sem videl, je bila svojevrstna pietà: domnevno obsedena ženska je tam na trati pod ulično svetilko, z glavo naslonjena na noge na tleh sedečega bradatega meniha, zanihala v spanec.
* T.i. modernistično zmoto je kot „sintezo vseh herezij“ obsodil papež Pij X. l. 1907 (članek na Wikipediji).
** Prodorna in resnicoljubna ruska novinarka, ki so jo neznanci ubili l. 2006. V slovenščini je izšla zbirka njenih člankov in kolumn z naslovom Samo resnica (Žepna knjiga, 2011).
*** Prim. W. Friedkin, kultni film The Exorcist iz l. 1973.
BRANKO CESTNIK
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
