Ob poplavi raznovrstnih vzhodnjaških meditacij na Zahodu se pojavlja vprašanje njihove združljivosti s krščanskim naukom, saj marsikateri kristjan dandanes prakticira katero izmed njih. Zdi se, da v Cerkvi ni enotnega mnenja glede tega, kaj je za vernika »dopustno« in kaj »ni«. Ali je celotno kulturno izročilo Daljnega vzhoda »Luciferjeva stvaritev« in nezdružljiva z Božjim naukom, ali pa je med enim in drugim mogoče najti skupne točke?
Mnogi kristjani ostro obsojajo kakršnekoli poskuse poglobljenega sodelovanja ali celo prepletanja enega z drugim, kar utemeljujejo na razlikah med krščanskim in vzhodnjaškimi verskimi nazori. Vzemimo za primer zen budizem.
Gre za duhovnost, ki v nasprotju s krščanstvom ne priznava osebnega boga, temveč vseobsegajoči univerzum, budist pa stremi k temu, da s pomočjo meditacije izgubi svoj »jaz« in preneha biti »oseba«. Nasprotno krščanstvo poudarja prav pomen človeka kot osebe. Budist »razsvetljenje« doseže le s svojim prizadevanjem, v krščanstvu pa je Bog tisti, ki človeka »razsvetljuje« in mu kaže pot, seveda ob človekovi privolitvi. Razlika med obema je tudi budistična vera v reinkarnacijo, kar je iz krščanskega vidika nesprejemljivo. Skrajno odklonilen odnos do vsega vzhodnjaškega je močan še zlasti na Slovenskem, kar je lahko posledica vpliva fundamentalističnih protestantskih tokov, ki k nam prodirajo preko raznih skupin in prepričanja, da je osebno mnenje eksorcistov enakovredno katekizmu Katoliške cerkve.
Ameriški ali nemški kristjani imajo do poskusov sodelovanja krščanstva in budizma oziroma hinduizma bolj prizanesljiv odnos. Tudi številni tuji duhovniki in redovniki v povezovanju zen meditacije s Kristusovim naukom ne vidijo nič kontroverznega in to počnejo celo sami. Prav nasprotno, v javnosti je mogoče zaslediti, da takšno početje za kristjana ni nujno pogubno, ampak ga lahko celo približa Bogu. Sad takšnih prizadevanj je na primer »krščanski zen« – meditacija, ki združuje dihalno tehniko in držo iz zena s krščansko vsebino. Tako budistično »praznino« nadomešča mantra »Pridi Gospod!«. Obstajajo celo jezuiti, ki so obenem mojstri zena. Kako je to mogoče? Še bolj predrzno se zdi stališče nekaterih duhovnikov, ki menijo, da joga bogati njihovo molitev, saj mnogi izganjalci hudiča svarijo ravno pred negativnimi posledicami njenega prakticiranja rekoč, da človeka odpira na demonske sile in povzroča obsedenost.
Vprašanje kristjanovega odnosa do vzhodnjaških filozofij in praks postaja vse bolj aktualno in se mu zaradi rastočega vpliva azijskih kultur preprosto ni več mogoče izogniti. Kakšno naj bo njegovo stališče do tega področja? Ali lahko prakticira katero izmed omenjenih meditacij, ali pa je vsak takšen poskus greh proti prvi božji zapovedi in pogubno igranje z ezoteriko? To naj presodi vsak sam.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
