Kritika konservativna: Venezuela – med mitom in realnostjo
Spletni Časnik
1. volilna enota

Ponedeljek, 30. Marec 2015 ob 08:47

Pred kratkim je BBC objavil kratek dokumentarni feljton o kroničnem pomanjkanju osnovnih potrošnin dobrin v Venezueli.

Simpatični prispevek je pri mnogih navdušencih bolivarske republike na Zahodu vzbudil zmrdovanje, češ da skuša omalovaževati »dosežke revolucije« z izpostavljanjem izključno potrošniškega vidika venezuelskega vsakdana, ki – to morajo priznati še tako zagreti chavistični navijači iz domačih logov – zelo spominja na zadnja desetletja socializma, kot smo ga poznali v vzhodni Evropi.

Različni odzivi na sicer zelo nazorni prispevek so razumljivi. Kadarkoli začnemo diskusijo o Venezueli, stopimo v svet zakoreninjenih predstav, ki ne dopušča nians. V tem črno-belem svetu se spopadata dva diametralno nasprotna pogleda: na eni strani zagovorniki venezuelske poti v socializem, na drugi njeni neoliberalni kritiki. Razprava o venezuelski stvarnosti se zato praviloma sprevrže v obmetavanje z readymade argumenti. Podobno kot pri palestinskem vprašanju se zdi, kot da racionalna debata ni mogoča, saj takoj pademo nazaj v svet pred padcem Berlinskega zidu. Nedvomno je prav zaradi tega tema tako priljubljena na levi in na desni: navijačem z obeh strani omogoča, da se z varne razdalje igrajo hladno vojno.

Tu bom poskušal nekaj drugega: na venezuelsko realnost pogledati z zornega kota dejstev in številk.

Karibski biser

Venezuelo so nekoč imenovali karibski biser, in sicer zaradi številnih naravnih bogastev, ki se jim je v zadnjem stoletju pridružilo odkritje nafte. Kljub temu – ali pa morda prav zaradi tega – pa državo zaznamuje zgodovina globokih političnih in socialnih delitev, ki je skrajna celo za latinskoameriške razmere.

Vzpona Združene socialistične stranke Venezuele (PSUV), ki povsem obvladuje venezuelsko politiko v zadnjih 15. letih, ne moremo razumeti, ne da bi vzeli v ozir družbeno-politične situacije, v kateri se je nahajala karibska država od konca osemdestih let. V tem obdobju je Venezuela trpela za posledicami okostenelosti in počasnega razpada dvostrankarskega sistema (politična scena je bila tradicionalno polarizirana med levosredinsko Demokratično akcijo in desnosredinsko Krščansko-socialno stranko), odsotnostjo močnega srednjega razreda in izjemno hude gospodarske krize. Podobno kot marsikje drugod po svetu so pozna osemdeseta leta predstavljala vzpon neoliberalnih politik, ki jih je v Venezueli – paradoksalno, a tipično – izvajala levosredinska koalicija. To je pripeljalo do globoke notranje krize v vrstah zmerne levice, medtem ko so desnosredinske sile bile že pred tem globoko diskreditirane zaradi nesposobnosti, da bi se izvile iz globoke skorumpiranosti.

Posledica je bila izguba legitimnosti s strani političnega razreda, in to ravno v obdobju, ko bi se moral spopasti s krizo ekonomskega sistema. Tedanjo krizno stanje so najbolj zaznamovali protivladni protesti l. 1989, ki so se iztekli v nasilje in so bili zatrti v krvi. Ti nasilni dogodki, znani kot Caracazo, so zabili še zadnji žebelj v krsto demokratične legitimnosti starega venezuelskega političnega sistema.

V kaotični situaciji, ki je sledila, je prišlo kar do dveh poskusov državnega udara s strani vojske: februarja in novembra 1992. Prvi poskus je vodil Hugo Chávez, priljubljeni levičarski častnik, znan po ostri kritiki postopanja vojske v času nemirov l. 1989. Chávez je razglasil prevzem oblasti v imenu ljudstva, a njegove enote so kmalu razorožili. Čeprav so ga po neuspelem poskusu udara obsodili na zaporno kazen, je računal na tiho podporo desnosredinske opozicije. Rafael Caldera, nekdanji predsednik in voditelj krščanskodemokratske koalicije (COPEI) je v parlamentu ostro napadel vladajočo levosredinsko koalicijo, češ da »od lačnega ljudstva pač ne moremo pričakovati, da bo branilo demokracijo«.

Očitno je bilo torej, da so levičarske sile v vojski lahko računale na razdeljenost političnih elit in njihovo splošno nepriljubljenost med ljudmi. Novembra istega leta je tako sledil še drugi poskus udara, ki so ga izvedli Chávezovi podporniki v vojski.

Dogodka sta pomenila začetek razpada venezuelskega političnega sistema. Predsedniške volitve l. 1993 je zaznamovala najnižja volilna udeležba od leta 1945 dalje ter velikanska politična razdrobljenost. Na oblast se je povzpel konservativni kandidat Caldera (taisti, ki je odgovornosti za neuspela državna udara obtožil levosredinsko vlado in njene neoliberalne politike) s komaj 30 % glasov. Sledilo je pet let politične nestabilnosti in gospodarskih neuspehov.

Leta 1998 se je Chávez odločil, da poskuša oblast prevzeti na demokratični način. Uspelo mi je zmagati na predsedniških volitvah in začel proces, ki je pripeljal do popolne preobrazbe venezuelskega političnega sistema: uvedba nove avtoritarno-socialistične ustave l. 1999, volilna zmaga l. 2000 in nato še l. 2006, neuspeli poskus vstaje s strani opozicije l. 2002, neuspeli poskus Chávezevega odpoklica na referendumu l. 2004, neuspeli poskus nove ustavne reforme l. 2007, ki pa ji je sledila zmaga v drugem referendumu l. 2009 in nazadnje zmagi na predsedniških volitvah l. 2012 ter l. 2013 (s strani sedanjega predsednika Madura).

Nafta: prekletstvo in blagoslov

Mednarodne posledice teh notranjepolitičnih sprememb so znane: preobrazba Venezuele v enfant terrible sodobne mednarodne politike, ki svoj geopolitični vpliv gradi na enem samem temelju – nafti.

Nafto so v Venezueli odkrili na začetku 20. stoletja in od tedaj predstavlja hkrati blagoslov in prekletstvo te karibske države.

Pol-fevdalna družba je bila slabo pripravljena na rast naftnega sektorja in ga ni znala izkoristiti za zagon industrije. Namesto tega se je kmalu ujela v spiralo, iz katere se do danes ni znala izvleči. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je prevelika odvisnost venezuelske ekonomije od nafte povzročila precenitev domače valute, kar je prizadelo že tako slabo razvito industrijo in ekstenzivno kmetijstvo. To je povzročilo močna trenja v družbi, predvsem med veleposestniško in meščansko elito: prva se je osredotočila okoli desnosredinskih strank in igrala na karto nacionalizma, da bi spodkopala vpliv »kompradorskega« meščanstva, ki je živelo predvsem od zaslužkov naftnih industrijskih obratov, ki pa so bili pod nadzorom tujega kapitala. Tako se je ustvarila skrajno disfunkcionalna družbeno-politična struktura, kjer so se na nož spopadale elite, ki so bile v enaki meri usmerjene predvsem v črpanje rent, ne pa v ustvarjanje novega bogastva.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

Kritika konservativna: Venezuela – med mitom in realnostjo - Časnik

Sorodni prispevki: M.Cerar, Iusinfo: (Ne)realne napovedi in pričakovanja V politiki, vedeževanju in športu (in še kje) je nekako tako, da se tistim, ki vse te zadeve usmerjajo, splača o prihodnosti govoriti z velikim... A. Ihan, PlanetSiol: Venezuela v naših srcih … Večina tega, v kar […]

Zadnje objave

Wed, 14. Sep 2022 at 07:08

17009 ogledov

Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba
Če bo prenos pogreba v živo tudi prihodnji ponedeljek, bi iskreno želel od vodstva RTVS, da za komentiranje izbere najbolj kompetentne komentatorje, ki vejo, kaj je kultura, kaj slovesnost trenutka, kaj žalost ob slovesu od ljubljene osebe, in ki bodo to znali tudi primerno – zadržano, le kadar je treba in s potrebno pieteto – komentirati. The post Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba appeared first on Časnik.

Tue, 13. Sep 2022 at 07:00

16963 ogledov

Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah
Priti, zgoditi se mora voditelj, ki svoje fante vodi skozi vse faze preizkušenj. Od začetnega trpljenja na treningih do odpovedovanja družinam, zopet treningi, ki skozi tedne postajajo zahtevnejši. Vsakdo, ki se je vsaj malo bolj zares ukvarjal z športom, ve, kaj hočem povedati. The post Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah appeared first on Časnik.

Mon, 12. Sep 2022 at 06:26

17023 ogledov

Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko oprostimo, se lahko sprejmemo. Posledično napak ne opazimo več; nismo napaka niti ni napaka drugi. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej. The post Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:29

16400 ogledov

Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti
Resnično se zahvaljujem vsem, ki ste bili z menoj na poti. Zahvaljujem se vsem, ki ste bili z menoj prek socialnih omrežij, tudi vaše molitve in spodbude so nas gnale naprej. Zahvaljujem se tudi tistim, za katere vem, da bi se udeležili romanja, pa je zdravje načelo telo – tudi vi ste bili z nami. The post Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:08

16361 ogledov

Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša
Za oblikovanje skupnosti je najprej pomembno, da smo pripravljeni poslušati drugega in stopiti z njim v dialog. Vemo, kako težko otroci počakajo, da nekdo v skupini konča svojo misel, saj bi radi takoj povedali svoj pogled. The post Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša appeared first on Časnik.

Sat, 10. Sep 2022 at 10:13

16302 ogledov

Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji
Kar nekaj Slovencev je, ki imajo še danes več kot odlične spomine tako na sedanjega kralja Karla III. kot na njegovo pravkar umrlo mamo, kraljico Elizabeto II. Naj počiva v miru! The post Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji appeared first on Časnik.

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Kritika konservativna: Venezuela – med mitom in realnostjo