Zadnjih nekaj tednov ste lahko na Časniku spremljali dopisovanje vidnih članov Nove Slovenije in Slovenske demokratske stranke Antona Tomažiča in Franceta Cukjatija o aktualnem dogajanju in odprtih vprašanjih na desnici in širše. Ob zaključku njunega javnega dialoga – ki ga lahko najdete na povezavi – smo se srečali z njima.
Povod za vajino dopisovanje na Časniku je bil članek Slovenija pri zdravniku, ki je podal določeno diagnozo odnosov na strani naslednic slovenske pomladi, predvsem med SDS in NSi, ki jih gospod Tomažič opišete kot »prepir med zakoncema«. Če za trenutek ostanemo pri tej prispodobi – se vama zdi, da so konflikti in razhajanja med strankama predvsem vsebinskega izvora ali morda izhajajo iz dolgotrajnih zamer?
France Cukjati: Mislim, da ta prispodoba ni ravno ustrezna … Obe stranki res sodita v desnosredinski okvir in gradita na osnovnih krščanskih, evropskih vrednotah. A tu smo na področju dogovarjanja, ki velja v politiki, gospodarstvu … povsod, kjer se iščejo skupne točke pri vsakem projektu posebej. Osnovno načelo je, da se v primeru razhajanj ne odreagira z zamero, pesimizmom ali obupom. To je dogovarjanje med prijatelji ali sodelavci, ne med zakoncema, kjer vsako večje razhajanje lahko pomeni zelo motečo zadevo. Tukaj smo v polju navadnih (prijateljskih) medčloveških odnosov. Morda je ravno to eden od problemov, da se čutimo razočarane, če ni v vsaki stvari soglasja.
Anton Tomažič: Menim, da so razni spori med obema strankama skoraj izključno nevsebinske narave. To je velika škoda, saj gre predvsem za razne zamere in očitke, povzročene z nespretnim ravnanjem vodstev obeh strank. Po navadi se čisto po nepotrebnem odpre neka ‘fronta’, lahko tudi s povsem obrobno problematiko, ki pa se prekomerno potencira in vse ostalo za nekaj časa izgine iz pozornosti javnosti.
Pretekli teden sem gledal zanimiv intervju z Žanom Mahničem na Požareportu, mladim politikom iz SDS. Fanta – omenil je, da še ni poročen, zato pravim fanta – zelo cenim, mislim, da je izredno perspektiven politik. In, zanimivo, v največjo zadrego pa je prišel (le), ko je bil vprašan, kakšne so razlike med člani SDS in NSi glede svetovnega nazora, vrednot in splošne politične opredelitve. Praktično ni vedel, kaj povedati. Saj tudi jaz ne znam! Zato osebno dajem poudarek slovenski desnici kot celoti, pomladnemu trojčku in vrednotam slovenske osamosvojitve! Velika škoda se mi zdi, da se zaradi včasih nepotrebnih, tudi prestižnih stvari, bolj ne povezujemo.
France Cukjati: Dodal bi, da je v resnici zelo malo stvari, kjer se popolnoma razhajamo, zelo malo. V vsem času od leta 2000 naprej, ko sem bil v parlamentu, smo imeli v 80 ali 90 odstotkih enaka stališča. Se pa zadnje čase pogosteje čuti, da imamo res različna stališča, a tu ne vidim nobene tragedije. Recimo glede arhivskega zakona smo imeli različna stališča in nekateri so iz tega delali velike probleme. Ne vem zakaj, smo jih pač imeli. To je treba dopustiti, mislim, da je to normalno.
France Cukjati: V resnici je zelo malo stvari, kjer se popolnoma razhajamo, zelo malo.
Gospod Cukjati, vi v svojem prvem pismuugotavljate, da je za večje sodelovanje na desnici potreben skupni uvid v jedro nerešenih vprašanj, ki izvirajo iz neuspele tranzicije. Katera vprašanja so tista, ki so po vajinem mnenju – če to mnenje delita – najbolj potrebna skupnih uvidov in rešitev?
Anton Tomažič: Vprašanje arhivov je ravno dober primer tega, kar sem prej mislil pod odprtjem neke nepotrebne fronte. Očitki so padali glede nekih postopkov, razlag, amandmajev, ki so jih vodstva strank in poslanskih skupin vsaka drugače razumela. Če bi zdaj nek nevtralni opazovalec postavil članom in vodstvom obeh strank tri ali štiri vsebinska vprašanja v zvezi z arhivi, pa spet ne bi bilo nobenih bistvenih razlik. Nikar ne mislite, da je Nova Slovenija za zapiranje arhivov, ravno tako je za odprtje kot SDS, šlo je spet za nepotrebne postopkovne nesporazume.
France Cukjati: Mislim, da se Nova Slovenija v odnosu do vprašanja arhivov morda sploh ni zavedala, v katero smer vodi njeno stališče. Zaradi tega stalno poudarjam, da se je potrebno o pomembnih vprašanjih pogovarjati prej, preden stranka zavzame svoje dokončno stališče, ki ga posreduje javnosti. Zaradi tega vidim kot enega osnovnih načinov, da se že v času začetne obravnave pomembnih vprašanj med strankama vzpostavi kontakt.
To govorim tako za NSi kot za SDS, ker ti stranki nimata tistega političnega ozadja, ki v pomembnih vprašanjih strankam že na začetku lansira enotno stališče, kot je to čutiti na levem polu. Zato morata vzpostaviti kontakt že tam, kjer se oblikujejo začetna stališča. Gre kratko malo za normalne pogovore, pri katerih tudi civilne iniciative lahko mnogo pripomorejo. Potrebujemo širok debatni ‘pool’, v katerega sta obe stranki, in tudi Slovenska ljudska stranka, vključeni, prostor, kjer zorijo stališča.
Anton Tomažič: V vsem se strinjam.
Mogoče bi izpostavili še kakšno vprašanje, pri katerih bi bil možno sodelovanje na način, kot ste ga gospod Cukjati izpostavili?
France Cukjati: Izkazalo se je, da smo pri vprašanju umika politike iz gospodarstva povsem enotni. Tudi pri vprašanjih glede šolstva, družine in zakonske zveze, ne vidim veliko razlik.
Anton Tomažič: Tudi jaz tako pravim, ampak ravno v prevelikem prestižu obeh strankinih vodstev je problem. Jaz sem v zvezi z zakonom o dostojnem pokopu napovedal in spet ponavljam: povsem po nepotrebnem bodo verjetno izražena stališča, ki ne vodijo do potrditve zakona. Obe stranki imata sicer gotovo skoraj enak odnos tako do dostojnega pokopa kot do odprave tranzicijske navlake, kot do sprave … Problem (nepotreben!) pa bi znal nastati, ker bodo nekateri mislili, da mora biti to v enem zakonu, drugi pa da v drugem zakonu. Če tega zakona (vsaj) obe opozicijski stranki ne bosta enotno podprli (in zakon seveda ne bo sprejet), bo to zato, ker ne bo deloval ta omenjeni debatni ‘pool’.
France Cukjati: Na to temo se bosta ali sta se že v tem tednu pogovarjala predsednika. Saj komunikacija teče, tako da si nama ni treba nalagati bremena vzpostavljanja komunikacije na ravni predsednikov.
Pri zakonu o dostojnem pokopu je naša poslanska skupina izpostavila, da je potrebno vključiti tudi Novo slovensko zavezo kot legitimnega predstavnika žrtev, ki so zanemarjene. Mimo njih se verjetno ne da … Čudim se Novi Sloveniji, da pred pripravo besedila zakona ni vzpostavila kontakta z Novo slovensko zavezo. Zagotovo se pa strinjam, da ni nobenih razhajanj glede končnega cilja in problematike, ki je še nismo razrešili.
Anton Tomažič: Torej lahko rečeva že zdaj, da bo povsem nepotrebno, če bo glede te problematike prišlo do velikih razhajanj med obema strankama? Z vsebinskega vidika povsem nepotrebno...
