Foto: Slovenska pomlad.
S pričo časa, kakršen je, se je v nas izoblikovala zahtevna misel, da se bodo nekoč, čez desetletja ali stoletja ljudje – čisto lahko celo povsem drugi ljudje, če se bodo ozirali nazaj, kjer smo sedaj mi, začudeno spraševali, zakaj niso določenih reči rekli ali določenih reči storili takrat, ko je bil še čas. To se pravi danes.
Tukaj je tisto, s čimer nas čas, kakor se je razvil, tako vznemirja? To je dejstvo in je pred nami in ga ne more nihče zanikati, da namreč ni opravil naloge, ki mu jo je naložila zgodovina in za katero se je zavezal, kot se vsi še dobro spominjamo, da je bo uresničil. Naloga pa je bila epohalnega značaja. Vsebovala je stoletno delo. Pomenila je nič manj kot izstop iz totalitarizma boljševiške izdelave in vrnitev v kulturni in politični ambient Evrope. V poznih 80-tih in v začetku 90-tih let, ko je bila ta naloga dogovorjena in sprejeta, se je vedelo v čem obstaja in kakšna bo podoba časa, ko bo opravljena. Toda videz je bil varljiv. Eden od podpisnikov slovenske pogodbe, ki je v luči, ki je zasvetila iz boljševiškega Vzhoda – konkretno iz Moskve – uvidel, da je zgodovina tudi njegovemu eksperimentu odtegnila naklonjenost in da mu je ukazala, da odide. In da je z njim konec. Podpisnik je sporočilo, da je z njim konec, sprejel, a se ni odločil na odhod na odprti sceni. V svoji tradicionalni manipulativni inventivnosti se je odločil, da bo opravil glasnost in perestrojko v slovenski maniri. Sklenil je, da bo še pred dogovorom, na svojo roko, začel tranzicijo in jo tako pilotiral, da se bo zdelo, kakor da odhaja, v resnici pa je za sceno ustvarjal stanje, ki mu bo omogočilo nadaljnji obstoj. Ponovilo se je, v velikem slogu, to, kar se je zgodilo med vojno.
To je v kratkem razlog, zakaj politično stanje, ki se je uveljavilo v državi Sloveniji, ne deluje: v njem sta dva subjekta. Historični subjekt, ki bo lahko svojo prisotnost gradil na ontoloških temeljih in je v posesti vseh parametrov resničnosti in je zato v svoji historičnosti ali zgodovinskosti naraven in svoboden. To je en subjekt, drugi subjekt pa je parahistoričen, to se pravi, ideološko postavljen, ki mu je bila vzeta resničnost in ne more obstajati, razen z nasiljem in s prevaro. Danes predvsem s prevaro.
Politični sili s tako različnimi usmeritvami ne moreta sobivati in družbi zagotoviti statusa države. Naj stvar nekoliko razložimo.
Boljševiki so žrtve svoje intuicije, ali svojega globinskega spoznanja. Podlegli so zavratni skušnjavi, da so bogovi; da bodo naredili boljši svet, kot je prišel iz božjih rok. Ko pa so se dela oprijeli in spoznali, da niso bogovi, je prišel odločilen trenutek. Ko so bili tako poraženi v osnovni obljubi, ki jim je bila dana, da bodo ustvarili sistem ki bo tako popoln, da človeku ne bo treba biti več dober, kot je rekel znamenit pesnik; ko pa so videli, da niso bogovi, v svoji poraženosti niso ubogljivo odšli, ampak so se odločili, da bodo igrali bogove. Odločili so se za manipulacijo. In začeli izdelovati neko drugo popolnost, izdelano iz laži, prevare in nasilja. Popolnost manipulacije.
beri naprej >>>>
