Počitnice

Oddajbrigita ema, dne 2014-07-01 ob 19:02:49

Korakali smo proti pokopališču, drug za drugim, ob zidu, poraščenim z bršljanom. Sprevod je še dvakrat zavil v desno in vselej, ko sem ga za hip zagledala, me je najprej zabolelo v trebuhu in nato po vsem telesu.

O Bog, naj ne bo tako zelo žalosten! Bi bila jaz žalostna, če bi umrla moja mama?

Praznina se mi je nabirala okoli želodca in noge, težke kot svinec na trnku, so se mi pogrezale v zmehčani asfalt. Vročina je puhtela iz tal in od zgoraj in zares se mi je zdelo, da hodim po mehkem, živem blatu.

Pri vsakem novem koraku sem mislila, da bom ostala prilepljena in se ne bom mogla nikoli več premakniti. Da me bo potegnilo vase. Od napora so se mi ulile solze.

  "Kaj se zdaj delaš, saj ni tvoja?!"

Je bil strah? Otroška zloba?

Molče sem odkimala, na to ni bilo mogoče odgovoriti. In nisem hotela jokati, pred nikomer, sploh pa ne pred njimi. Požrla sem solze in skušala ujeti korak. Hodila sem tik ob robu ceste in gledala rob med asfaltom in peskom... Koliko časa bomo še tako hodili?

Spet sem dvignila glavo od tal in pogledala sprevod pred seboj. Videla sem ga, za hip, Gregorja, v črnih hlačah in beli srajci... še nikoli ni bil tako oblečen... bil je tako lep... a isti hip mi je skozi telo zarezala nova podoba. Hodil je počasi, s sklonjeno glavo in sključenimi, rahlo trzajočimi rameni. 

Joka! Joka. On, ki je vendar vedno bil tako pogumen, ki se je smejal z očmi in ves...

Kaj naj zdaj s tem? Kako naj torej ne jokam še jaz? Zakaj moram zdaj jaz jokati? Zakaj? Ne leži vendar moja mama v tisti krsti, na okrašenem vozu, ki hodimo za njim... Moja mama je doma. In ne vem, kako je biti brez mame. Ko je odšla, sem imela devet mesecev in ne spomnim se, če mi je bilo hudo. Potem je še velikokrat odšla in se vrnila... toda, ko je enkrat zaprta v krsti, se ne vrne več.

Presekalo me je na dvoje. V prej, ko so bile vrnitve mogoče, le dovolj dolgo je bilo treba čakati. In v zdaj, ko je odhod pomenil dokončanje. In vmes ni ničesar. Praznina...

Zavili smo na pokopališče, ki je ležalo pod cesto. Nenadoma sem zaznala tišino, molitve so utihnile, prvi pogrebci so zavili nekam dol, v desno in se začeli ustavljati. Od daleč sem zagledala kup žolte zemlje. Počasi smo se vsi nekako zvrstili okoli groba, jaz v varnostni razdalji. In točno tako, da sem ga lahko videla stati ob jami. Na dveh deskah je ležala krsta. 

Gregor je zrl vanjo in solze so mu polzele po licih. Vsi naokoli so jokali, duhovnik je opravljal obred... nekdo je nekaj govoril, za njim še nekdo in potem so pevci zapeli. 

Nekje na pokopališču sem izgubila sošolce, zdaj sem lahko jokala, nihče me ni opazil. Stala sem ob neznanem nagrobniku in poslušala tarnajoče petje. Ptiči so žgoleli nekje v bližini, sonce pa kot da se je ustavilo prav nad nami. Peklo me je teme in svetloba je bila neznosna... vse je bilo kot razbarvano.

Ko je petje utihnilo, sta k jami pristopila dva moška, prijela vrvi, ki sta ležali na zemlji, dvignila krsto in potegnila deski izpod nje. Z nogami sta se uprla v kup zemlje in z vidnim naporom enakomerno popuščala vrvi.

Krsta je počasi izginjala v zemljo in jok je postajal vse glasnejši. Gregor si je zakril obraz z rokami in upognil ramena. Sestra ga je objela, on pa je stal, togo prislonjen nanjo in glasno jokal.

Moška sta povlekla vrvi iz jame, ju zvila in stopila nekaj korakov vstran. Odložila sta vrvi na tla, ob motiki in lopati ter sklenila roke pod trebuhom.

Ni bilo več solz. Obrisala sem si obraz z rokama in topo strmela v kup zemlje in v Gregorja, ki mu je nekdo podal bel nagelj. Vzel ga je, ne da bi dvignil glavo in ga vrgel v jamo. Enako so storili sestra in brat in oče... potem so začeli pristopati ostali pogrebci in iz jame je težko in neenakomerno bobnelo, ko so vanjo metali zemljo. Zdrznila sem se, ko me je nekdo prijel za komolec.

  "Pridi, zdaj smo mi na vrsti."

Odlepila sem se od tal in okorno stopala do groba. Plitvo sem dihala skozi usta, ker sem imela nos zamašen od solz. Srce mi je razbijalo in roke so se mi pričele tresti...

Sklonila sem se in pobrala grudo, ki se je od jutra že posušila na soncu. Bila je toplejša od moje roke. Ko  je pred menoj zazijala jama, sem se rahlo nagnila nad njo in naglo odprla dlan. Za hip sem videla krsto, posuto z zemljo in cvetjem...

Zaštropotalo je kot prve težke nevihtne kaplje, ko se je gruda na krsti razletela. Vzravnala sem se in zagledala teme njegove glave. Med nama je stala sošolka. Bila sem na vrsti, da mu stisnem roko. 

Pogledala sem svojo desnico. Na vlažni dlani so ostale rahle blatne sledi zemlje. Še preden sem utegnila karkoli storiti, je stal Gregor pred menoj. Pristopila sem in mu plašno ponudila desnico. Rahlo jo je objel s prsti, dotaknila sva se z roboma dlani, da je v sredi za hip nastala topla praznina. Zagledala sem njegov palec na mestu med palcem in kazalcem moje desnice, kjer je običajno počivalo pisalo. 

  "Moje sožalje."

Komaj sem se slišala. Gledal me je vprašujoče, oddaljeno in tako zelo žalostno in molčal. Zdelo se mi je, da je minila večnost... nato je spet pogledal v tla, jaz pa sem se prestopila od jame in podala roko še ostalim.

Potem sem se z gorečim obrazom hitro odkradla med grobove in se postavila ob visok, star nagrobnik, poln obledelih slik v ovalnih okvirjih. Od skupine ob jami so se počasi trgale posamezne postave in in izginjale med križi.

Dišalo je po pušpanu, lilijah, vrtnicah in plazečih se nageljčkih, ki so preraščali grobove. Vse je bilo obledelo, prosojno in zdelo se mi je, da je svet izgubil resnične oblike. Še kar sem stala tam in čas je stal in zvoki so bili slišati kot pod gladino.

Nekdo me je dregnil v hrbet. Za menoj je stala gruča sošolcev in se pogovarjala. Nekdo je dejal:

  "Gremo domov." 

  "Kaj? Aja, ja, gremo,"

sem zamomljala s suhimi usti. A nihče več meni poslušal. Živahno so stopali navkreber, proti izhodu iz pokoplišča in klepetali. Najraje bi zavpila, utihnite že... pa sem se le malo ustavila in jih pustila iti naprej. A še vedno sem jih slišala. 

  "A gremo poStrmcu ali po cesti?"

  "Po Strmcu. Ej, kako je bilo v Baški?"

  "Super! Si ti že bila na morju?"

Ustavila sem se in se trudila odlepiti jezik od neba. Žejna, tako zelo sem žejna. Počasi sem sledila zadnjemu in se še nekajkrat ozrla. Skupina ob grobu je bila vsakič manjša. In pot domov bo tako dolga.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
brigita ema
1
Jul 02, 2014
Ana <3. Zapis je odmev na moje doživljanje takrat. Zapisano je bilo že pred davnimi leti... Nekatere stvari iz otroštva te za vselej zaznamujejo in ostanejo. To je bilo moje prvo 'resno srečanje' s smrtjo, čeprav so bili pogrebi nekoč, tam, kjer sem živela, del življenja in sem jih kot take tudi sprejemala, do tega trenutka, ko se je pač zgodila smrt nekoga bližnjega...

Vsak se iz sebe odziva. Prehod iz otroštva (takrat sem imela 12 let) je začetek videnja, doživljanja življenja drugače, ločevanje od drugih, iskanje svojega prostora v svetu... boleče, a lepo in potrebno.
#4
Ana Kos
2
Jul 02, 2014
Brigita Ema ...
Naj je še tako hudo, čuti vsak po svoje, kakšen učinkuje brezčuten, drugi čuti še za drugega ...
Včasih je tako brezsrčno videti, kako kdo reagira, po drugi strani pa vse bolj vem, kako čudne reakcije izhajajo iz vsega, kar človek nosi v sebi.
In marsikaj je obrambni mehanizem.
Zelo žalosten človek se včasih smeje ... in ne joče ... Včasih govori čez mero, da bi se preusmeril ....

Včasih še posebej otroci to zmorejo, da živijo naprej ... četudi so bili ob smrti ...
Poznam moža, ki je mlad ovdovel, svoji umirajoči ženi je rekel: Ti boš vedno moja kraljica! - On živi naprej ...
#3
brigita ema
1
Jul 01, 2014
<3 Dajana
#2
Dajana Babič
0
Jul 01, 2014
Vse te stvari sem jaz doživljala od 16.leta. A veš koliko jih je umrlo iz moje generacije? Dva moja sošolca sta naredila samomor in vsaj pet iz Šubičke... Leta 1979 mi je umrl fant. Leta 1982 je avto povozil mojega petletnega bratranca. In moj tata je umiral leta 1998... tri mesece za rakom. Zdaj me pa smrt ne gane več... Veš zakaj? Ker smo nesmrtni. Srmt, starost in bolezen so samo virusi. In ti, ki so umrli, pridejo lahko nazaj. Zelo veliko jih je že. :)

http://www.vecnamladost1489999.com/video-klipovi/
#1
brigita ema
brigita ema
Objavil/a 2014-07-01 19:02:49 (Jul 01, 2014)
Starejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Počitnice
velikost planetov, primerjava
Primerjava velikosti planetov in zvezd
... paranoia will writte the world prayer...
Paranoia will write the world prayer
Paranoia will writte the world prayer
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
september 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj