Ptice

Oddajbrigita ema, dne 2014-06-02 ob 02:50:53

Že tretji dan sem v rokah nosila ptico. 

V petek popoldne, pred blokom, sem, kot običajno, srečala jato golobov in vrabčkov. Nekdo iz bloka jim na drevo pred svojim balkonom daje hrano in nekaj je pade na tla. Brskali so po tleh, kjer jaz ne vidim drugega, kot suho zemljo in nekaj trave, ki je ne doseže kosilnica. Rahlo so se razleteli, ko sem prišla mimo. Le en golob je ostal tam v travi, v nenaravni drži in videti je bilo, da ima poškodovano levo perut, ker jo je imel nekako čudno položeno, da mu je skozenj gledal šop trave.

Stisnilo me je. Kaj naj zdaj? Počasi se mu približam, pa še vedno ne odleti. Tiho mu prigovarjam; ne boj se nič ti ne bom storila, in se mu, čepe bližam. Vidim oko, ki me preplašeno gleda, a se še vedno ne premakne.

V nekem trenutku pa vzplahuta in hoče vzleteti in v hipu pade nazaj na tla. Z grozo opazim, da je nekam privezan s tanko nitko.

Seveda je prva misel; spet mučenje, pa kakšni ste vendar ljudje..., potem pa ga, ko je hotel spet vzleteti, objamem z obema rokama in mu ponavljam, ne boj se, ne boj, ljuba ptica...in ko sledim niti, vidim, da se je v resnici z nožicama zapletel v raztrgano mrežo, ki zadržuje zemljo, da ne zdrsi (rahla vzpetinica nad pločnikom). Mreža je stkana iz nečesa podobnega, kot je vrvica za ribarjenje, tanka, ostra in ne da se je pretrgati z rokami.

Ko držim v roki drobno, lahko telesce, ki se niti ne upira preveč, vidim, da je desna nožica že precej oguljena, torej je moral že večkrat poskusiti vzleteti. S ključem nekako prerežem in hočem odvezati zategnjene vozle, ki su se mu zarezovali v kožo..., ne gre. 

Dobro, torej greš z menoj, mu šepetam, ga nežno stisnem k vratu in ga malo zavijem v ruto, ki jo imam okoli vratu. Zdaj pa v dvigalo, pa v 9. nadstropje. Help! Gladko gre, začuda nikogar ne srečava in čisto miren je. 

Ko odklenem vrata stanovanja, se na tleh valja (v pozdrav) moj muc in seveda takoj odreagira z glasnim mijav... Mu razložim, da je ptica ranjena in ji bova pomagala in prosim Boga, da najdem škarje čimprej in seveda jih ne, ker sem jih ravno včeraj očitno potrebovala in jih ni na običajnem mestu. Skušam ostati mirna, ptica je mirna, muc hodi za nama in glasno mijavka. 

Končno, škarje! Prerežem to strahoto od plastike... nogica ni tako zelo poškodovana. 

Dobro, zdaj pa lahko greš. Na stežaj odprem okno v kuhinji, mu rečem, pejd, ljuba ptica in odprem dlani :) in vzleti navzgor in zavije nekam desno.

Muc še kakšno uro hodi postanovanju in vsake toliko zamijavka in gleda pod strop. Jaz pa sem hvaležna, da sem mogla v roki držati živo ptico! Tako lahko, nežno.

Včeraj zvečer. Vračam se z najlepše poroke, ki sem jo kdaj doživela. Izstopim pri Šentjakobski cerkvi, ne vem zakaj točno. Grem pogledat cerkev, maše je konec. Po dooolgem času spet v Stari Ljubljani. Prav, grem peš do pošte in potem na bus. Hrup in živžav na Gornjem trgu me preusmerita. 

Napotim se proti obrežju Ljubljanice, tam ob Glasbeni A. Tu ljudi ni veliko, ura je šele sedem zvečer.

Spustim se po poti navzdol in nekaj mi pritegne pogled v desno, na tla, ob steno.

Ptica, golob! Spet. V skoraj istem položaju kot tista včeraj. Ok, kaj mi želiš povedati? 

Tu sem daleč od doma, naj jo vzamem na bus ali kaj? Zdaj sem že 'izkušena' s približevanjem, tiho upam, da samo počiva in bo vzletela, ko se ji približam..., pa nič. Sploh se ne zgane, videti je kot da spi. Glava globoko sklonjena, kljunček skrit v perju, oči zaprte. Mladič je, že skoraj odrasel.

Ne boj, ne boj se...ne odpre oči, ko jo vzamem v roke, veke ima zagnojene, še lažja je kot tista včeraj in nič se ne upira.

Kaj naj s teboj? Ne morem te pustiti tu, bo prišel kak pes (ok, to spada k 'naravi', pa vendar, ne morem). Za hip me spreleti, kaj pa če ima kakšno nalezljivo bolezen, pa se okužim..., ja, seveda.

Težko mi je. Prav, položila jo bom tja, pod tisto grmovje na nabrežju. Natrgam nekaj suhe trave in jo pokrijem. Malo vzplahuta, ko jo položim na tla... Nekaj trenutkov postojim. 

Grem dalje, po nabrežju. Odkar me ni bilo tu, je vse postalo en sam lokal. Fine mizice, stolčki, dizajnersko vse...No ja, to spada zraven, k urbanemu življenju. Hodim po tlaku in mislim na ptico. Vidim par pri večerji in on z glasnim ššc odganja vrabčka, ki sede na naslonjalo stola pri sosednji mizi.

Ko se konča vrsta cvetočih lokalčkov, pridejo na vrsto propadle trgovinice, zapuščena knjigarna Cunjak...in malo dalje, na rešetki, ob vhodu v hišo, saj ne morem verjeti!

Še na ptica, še en 'počivajoči', umirajoči golob! Pa dobro, kaj jih kdo zastruplja, ali pa jih meni ob pot postavlja? 

Stojim nekaj časa, ker v resnici, ne vem, kaj naj storim. Naj ignoriram? Ne morem. In še kar stojim in ga opazujem, vase potegnjenega goloba. Tu je še bolj očitno vsem na očeh, pa nobenega grma okoli, nič, samo tlak...

Začutim, da se nekdo ustavi malo naprej od mene in me (ali ptico?) opazuje. Že se pripravim na obrambo, če bi slučajno hotel kaj pametovati o letečih podganah in podobno. Pa nič, še kar stoji tam in ne reče nič. 

Ponovim postopek, tudi tokrat se ptica ne odzove, le da je videti zdrava, z lepim perjem.

Ne boj se... Vzamem jo v roke, mrzle nožice ima... Nekam te bom odnesla.

(Še vedno me tisti opazuje in ko odhajam, se kradoma ozrem. Tam stoji fant kot Tantadruj in me opazuje s široko odprtimi očmi. Zdelo se je kot da je iz nekega drugega časa.)

Toda kam?

Nabrežje...kjer so po novem pristajališča za turistične barke. Spet torej, že tretjič, nosim ptico v naročju in se spustim do reke. Dolgo časa stojim tam, ob vodi, z umirajočo ptico v dlaneh in v nekem hipu me pretrga jok. Ne vem, koliko časa sem jokala, bil je nenavaden jok, samo solze so tekle in veliko jih je bilo... boleče je vse to umiranje. Ves čas se ptica v mojih dlaneh ni zganila...

S prstom jo rahlo pobožam in na dlani, v kateri mi počiva, začutim počasno, redko bitje srca. Tako pretresljivo je začutiti bitje srca drugega bitja.

Nič mi ni treba govoriti, nobenega smisla nima to početje... dobro, pejd počivat.

Položim jo v suho travo ob zidu in jo zakrijem z zelenjem. Mirna je. 

Potem grem, odločena, da bom gledala le še naravnost...in uspem priti domov.

Ves čas so ptice del mojega življenja. Ampak tako??? Hvaležna sem za te trenutke.

Danes zjutraj se peljem s kolesom na delo in spotoma hočem še v pekarno po rogljičke. In da ne dolgovezim...na rešetki na pločniku, pred pekarno, v Šiški, spet Ptica;). Ok, očitno je čas umiranja ptic. 

Tokrat sem s kolesom, a sem blizu Frančiškovega vrta. Torej te vzamem tja. Sklonim se k njej, ki me gleda s svojim očesom in čaka. Nič se ne brani mlahavo telesce, v mehkem, gladkem perju. Z eno roko ga stisnem k sebi in z drugo peljem kolo. Dobro, da je vrt blizu.

Aha, kaj pa mački? Nič, te bo že Bog čuval, da v miru umreš.

Ko prideva na vrt, se razgledam, kje bi bil primeren prostor. Nežno je ptičje telesce, lahko, prelahko. Zato more bivati v zraku.

Najdem en grmiček trajnic, ki jim ne vem imena, pa lepo belo cvetijo sredi poletja. Oblikovan je kot gnezdece in zakrit z velikim grmom maslenke, ki se ravno pripravlja na cvetenje. Tu ti bo toplo. Spočij se.

Položim jo torej v tisto srebrnkasto gnezdo. Nekaj trenutkov obmiruje, nato pa se nerodno skobaca na noge, skoči iz 'gnezda', naredi nekaj negotovih korakov po travi, nekajkrat zamahne s krili in vzleti, visoko, k drevesom, nad strehe...

Stojim in gledam in mi gre na smeh. Dobro. Zelo dobro.

Hvala Ti. 

*

Fotografija je z interneta.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
6
brigita ema
0
Jun 03, 2014
Ana<3! To je Dar Ljubezni! Hvala:)
#6
Ana Kos
1
Jun 02, 2014
https://www.youtube.com/watch?v=caXDwPLi-ls&feature=related

Claudio Baglioni - Fratello sole sorella luna - YouTube

www.saltasullavita.com - Fratello sole sorella luna dal film originale del 1972 di Franco Zeffirelli
#5
brigita ema
1
Jun 02, 2014
:) je bil posebej Blagoslovljen dan v soboto, zares. Naj ostanejo v Milosti ti, ki stopajo skupaj, v Ljubezen.

Ja, bližina z živalcami je Frančiškova in očitno se me je prijelo, ker sem že toliko časa pri njem ;). No, v resnici sem od malega 'tako narejena' in to je, kot vse drugo, Dar.

Hvala za vse tvoje vzpodbude, Besede. Tudi to je poseben Dar :). Blagoslova <3 tudi tebi.
#4
Ana Kos
0
Jun 02, 2014
A, na Rakovniku! Moja hči namreč je bila pa na poroki tam od NM naprej. Bog ju, jih, vas blagoslovi!

To s pticami je pa res ganljivo lepo. Kaže, da imaš poseben dar! <3
#3
brigita ema
0
Jun 02, 2014
Ana <3, to sem morala zapisati, tako močno se me je dotaknilo.

Na poroki pa sem bila na Rakovniku :) in zares, to je bila najlepša, resnična (ne tista 'televizijska, čeprav Gospod vsako požegna) poroka; dogodek za dva in občestvo, z Njim... Neskončno sem hvaležna in vesela, da sem smela biti del te lepote. In zato me je to dogajanje s pticami toliko bolj pretreslo.
#2
Ana Kos
0
Jun 02, 2014
Pretresljiv in zelo ganljiv zapis.
Hvala ti, Brigita Ema!
Pa si res "Frančiškova"! <3 Zelo Frančiškova!

S poroke si se vračala? Pa ne z Novega mesta oz. še dlje od tam?
#1
brigita ema
brigita ema
Objavil/a 2014-06-02 02:50:53 (Jun 02, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Počitnice
velikost planetov, primerjava
Primerjava velikosti planetov in zvezd
... paranoia will writte the world prayer...
Paranoia will write the world prayer
Paranoia will writte the world prayer
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
september 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj