Uho

Oddajbrigita ema, dne 2014-05-28 ob 02:12:12

Prvi dan

Je naključje, da berem Murakamijevo o ušesih ki ne slišijo in ki so erotična, čim odgrneš lase?

Nekoč mi je rekel, da imam lepa ušesa... in morda prav zato dobro slišim Beatlese kot Murakami (upam si postaviti se poleg, le še pisati moram, ha ha) in da je bila pesem Killing me softly v originalu, ko sva jo poslušala, tistega davnega deževnega jutra v Puli, v bednem lokalu pod areno, kjer sta na steni viseli dve fotografiji alp (kot so bile nekoč na vlakih) in je bila kava obupna in jaz žalostna... 

A morebiti je Murakami to o ušesih mislil lepo, morda celo tako, da je ženska v njegovem življenju pomembna, KER IMA LEPA UŠESA, KER SLIŠI  in ne posluša vsega.

Sonce sije, ura je okoli dvanajste. Stanje v ušesih se malo zboljšuje, želim si biti zdrava, zdrava in pogumna. In pisati, pisati. Sestra je klicala. Na okno je priletela koska in zacvrčala. 

Kaj naj počnem, ko bo prišel? Kaj naj sploh počnem, ko je on tu?

Oko - obzorje na morju... Zemlja, naša Zemlja je kot golo oko, ki gleda z modrim v Vesolje, ki plava v temi in gleda tudi z našimi očmi. 

V sanjah me je skoraj povozil tovornjak, ki je zapeljal levo, nekam navzgor, jaz pa sem sedela sredi križišča in ga gledala. Povsod me preganjajo, tudi v sanjah. Rada bi odšla, čim dlje, čim dlje. 

Zakaj se mi torej zdaj vrača vse mučno od nekoč? Zakaj? Ni priložnost že zdavnaj mimo? Ima smisel iskanje ovce, Murakami? Pa še do konca te nisem te prebrala...

Počutim se, kot bi hodila po deževni, blatni cesti in ob poti se s plotov sklanjajo drobnocvetne rožnate vrtnice v ogromnih cvetnih slapovih in dišijo... Nič se ne spremeni v duši. Lepo vselej ostane lepo.

Le dobri nameni se izgubijo in ostane nejasna sled, ki vedno pelje v napačno smer. Je res moralo biti tako? Mora biti tako?

Sanjala zadnjič njega, da je imel polovico srca iz trdega peska! In noter je bila gladka zareza od tistega, kar je ločilo ti dve polovici. Z roko je pogladil gladko zarezo in jaz tudi.

Drugi dan

O TEŽKIH TEMAH PISATI TEŽKO JE PRELAHKO

Arto Paasilinna

Končno malo jasnega neba. Pisanje o Nemčiji bo dobro, najboljše, le zicleder rabim in čimvečkrat moder ekran. In čimveč samote.

Prva postaja v vsemirju 18. nov 1989... odpovedan polet v soboto. Gor sta dva, ki težko čakata, da pridejo. 

Eni pa rijejo po dnu, kjer ni ničesar - če je nič zemlja, stari sedimenti in voda. Življenje je dobesedno 'izginilo v tla', zdaj je tam mehka, krušljiva zemlja, ki je pritisk na globokem dnu še ni zdruznil. 

Noro, težka voda v globinah pesek takoj zdruzne, stisne v kamen. Težka voda. Težka voda.

Sedim na sončnem balkonu, limonovec, limona se je lepo obrasla po rezanju, žametnice s cvetovi iščejo sonce, škrlatni žajbelj ima plesen, morda od tiste borove veje...

Čudovito jutro danes, na travniku rosa in plavilo cikorije...in žareče kapljice rose in trava za Zgagija in spet nisem šla na sprehod, ker sem hotela pisati, pa sem morala najprej vse pospraviti, ker on ničesar ne stori več. Ne vem, kaj se dogaja.

Tretji dan

Zjutraj sem (skoraj) videla vstati sonce in zdaj je spet oblačno. Še vedno mi poka v ušesih znova me je začelo boleti grlo...

V enega od treh hrastov je udarila strela, tam, na polju. Spet sem se dotaknila velikega hrasta in prvič sem imela srce na levi.

Meglice, ki ob jutrih prekrivajo zemljo pvsod, kot izdih velike matere, se razblinjajo, ko sonce vzhaja. Na robovih listov mladega zelja kapljice nabrane v verižico kot pri plahtici. Jutranja rosa - je enaka kot večerna? v mirijadah kapljic.

In ko 'rešujem' polže in dlakave gosenice, delam prav ali se vmešavam v red? Povej mi, Veliki, kaj naj storim, da bom prav? In si mi pokazal skozi cvetlico : bodi. Preprosto ti, lepa, tiha, z najlepšim cvetom, brez semena. Ali pa je moje seme kot seme kobulnic, ki jim ne vem imena?

Ptice letajo v jatah, golob, črn, z belo obrobljenim perjem na perutih, okoli kljunčka in ob nožicah ter belo liso na hrbtu... kaj je počel sam, tam, na pločniku? Mi hočeš povedati, da sem takšna? Čudna, lisasta? In lepa? Me je kdo opazil? 

Zdaj sem spet na tleh, kot že toliko krat. Z glavo ob vznožju trav in mimo beži čas, s polžem v spirali in kobilica skače z lista na list in pokapolonica s sedmimi pikami se sonči in mravlja trikrat preteče polžjo sled...

Po vsem, kar sva si danes povedala, bi morala biti zelo dolgo ločena drug od drugega, da bi se spet pogrešala....Dobro, razumem, a to zdaj tako boli, da bi si zarezala v telo, vpila, govorila bi, pa nimam s kom in nimam kaj...

Dan, ki se je začel tako dobro, se ne more zjokati, čeprav je temno in oblačno. Danes je zacvetel mehiški mak, seme iz Botaničnega vrta. In mrtev golob na Celovški... naj ostane sovraštvo, to je dejavno čustvo. 

In pravkar je začelo deževati. Počasi, tiho in mirno, brez grmenja šumi po listih. Naj dežuje, dežuje, dežuje... Zadnjič je bila mavrica tam, kjer je vedno. Nad menoj.

 

Fotografije niso moje, so z interneta.

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
2
brigita ema
1
May 28, 2014
Ana, hvala. Zanimivo, zelo simbolično :).
#2
Ana Kos
0
May 28, 2014
Lep liričen zapis utrinkov!

Včasih je samo mavrica na stalnem mestu ...
In veš, kdaj je mavrica pred očmi?
Takrat, ko je sonce za hrbtom!
Zanimivo ... kajne!
#1
brigita ema
brigita ema
Objavil/a 2014-05-28 02:12:12 (May 28, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Počitnice
velikost planetov, primerjava
Primerjava velikosti planetov in zvezd
... paranoia will writte the world prayer...
Paranoia will write the world prayer
Paranoia will writte the world prayer
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
september 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj