Oseba Dajana Babič je spremenil/a sliko ozadja
23:16
Oseba Dajana Babič je spremenil/a sliko ozadja
23:16
Oseba Dajana Babič je spremenil/a sliko ozadja
23:15
Oseba Dajana Babič je spremenil/a sliko ozadja
23:12
Bojan Požar je objavil/a novo fotografijo
21:13
14:09

Škofova vloga

Dr. Božo Repe

Nedvoumno in jasno je dokazano, da je škof Rožman 12. septembra 1942 italijanskemu generalu Robottiju izročil spomenico z zahtevo po ustanovitvi protipartizanskih enot Poveljnik domobrancev Leon Rupnik, esesovski general Erwin Rösener ter ljubljanski škof Gregorij Rožman malo pred domobransko prisego na ljubljanskem bežigrajskem stadionu. Domobranska prisega je glasila: »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in proti komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom, svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje.« »V imenu zainteresirane javnosti ga naprošam, če lahko te vire bolj podrobno predstavi oziroma utemelji trditev, o kateri je beseda.«— Zgodovinar dr. Boris Mlakar, Mladina, 29. maja 2015, v rubriki Pisma bralcev prosi Mladininega novinarja in urednika Jureta Trampuša, naj utemelji zapis, da je bil škof dr. Gregorij Rožman neposredno odgovoren za nastanek domobranstva. Ni moj namen, da bi branil novinarja, ki ga dr. Boris Mlakar »naproša«. Niti ne polemika z dr. Mlakarjem. Je pa to »vljudno« ironiziranje zgodovinarja, ki se je vse življenje v glavnem ukvarjal z domobranstvom in čigar vrhunec večdesetletnega dela sta dve knjigi, objavljena magisterij in doktorat (Domobranstvo na Primorskem in Slovensko domobranstvo), vredno komentarja. Je ilustrativen kazalec, seveda ne edini, več stvari. Med drugim tega, kako in zakaj se je zgodilo, da se danes spominjamo konca druge svetovne vojne, ne proslavljamo pa zmage nad fašizmom in nacizmom. Pa tega, zakaj se v cmeravih govorih vodilni politiki na državnih proslavah sploh ne upajo izgovoriti besed »partizanke in partizani«. In da v Ljubljani doživljamo tragikomično reprizo medvojnih protikomunističnih zborovanj, ki jih organizirajo ideološki nasledniki domobranstva in katoliška cerkev. Da je, kot je ostro, a upravičeno, zapisala Tanja Lesničar Pučko, zgodovina v tej državi postala predpražnik, zgodovinarji pa so se odrekli svojemu poklicu, kar je intelektualna strahopetnost brez primere, je odpoved temeljnem same zgodovinske vede. In to v času demokracije. A ostanimo pri Mlakarjevi »vljudni prošnji«. Z nekega zelo zelo ozkega zgodovinopisnega stališča bi mu lahko celo pritrdili. Dokumenta, s katerim bi škof Rožman podpisal ustanovitev domobranstva ali zahteval njegovo ustanovitev, ni. Ob uporabi (tudi pri Mlakarju) priljubljene »salamske taktike« razlaganja zgodovinskega dogajanja, ko se zgodovinski procesi »razrežejo« na koščke in nato razlagajo ločeno in zunaj celotnega konteksta ter vzročno-posledičnih povezav, nekatere dokumente poudarja, druge relativizira, za določeno ravnanje pa zmagoslavno trdi, da ga ni bilo, ker ni konkretnega dokumenta, domnevne Rožmanove »nevloge« ni težko »dokazati«. Je pa kolega Mlakar v zahtevi po tako strogih, dejansko »pravno-sodniških« standardih, ki ne dovoljujejo sklepanja, kaj šele »indičnih« sodb, do sebe veliko prizanesljivejši. Pri pojasnjevanju, zakaj naj bi bile kolaboracionistične enote (MVAC, domobranstvo) kot udeleženke v državljanski vojni upravičene sodelovati z okupatorjem in za to dobivati orožje, opremo, oskrbo, svoji interpretativnosti pušča precej več svobode. Tako je na primer ugotovil, da je bilo delovanje domobranstva »skoraj povsem« v skladu z določili mednarodnega prava. Moteče dejstvo, da državljanska vojna po mednarodnem pravu ne spada pod pojem vojne (torej so lahko protipartizanske enote opredeljene zgolj kot kolaboracionistične), pa je preprosto zavrgel z mnenjem, da gre za izraz »konservativnosti« mednarodnega prava. Hkrati je skušal pokazati na pravno nelegalnost partizanskega odpora, zaradi česar naj bi okupatorji imeli pravico do represalij. Poudarjal je, da nekatera določila haaških konvencij dovoljujejo streljanje talcev in da nemški generali iz Srbije v Nürnbergu niso bili obsojeni, ker so streljali talce, pač pa ker so jih (v nasprotju z »racionalno« metodo v Sloveniji; moj komentar) dali ustreliti preveč (sto Srbov za ubitega Nemca, torej zaradi »načela nesorazmernosti«). »Na Gorenjskem je bilo to razmerje pet, včasih deset proti ena. Okupacijska oblast ima svoje pravice, da vzdržuje red in mir. Ko so ga partizani ogrožali, ko so napadali nemške vojake iz zasede, tako da se ti niso mogli braniti … Ameriški sodnik v Nürnbergu je izrecno povedal, da je v dani situaciji v Srbiji nemški general imel pravico streljati talce,« je na primer povedal v intervjuju za Mladino (Domobranci med Kočevskim rogom in rusko fronto, Mladina LXI/48, 1. 12. 2003, str. 34–38). Smiselno enako je zapisal tudi v knjigi Slovensko domobranstvo. Pri tem se je najverjetneje skliceval na zelo specifičen »Hostages Trial oz. t. i. Southeast Case«, to je sojenje Wilhelmu Listu, Lotharju Rendulicu in nekaterim drugim nemškim poveljnikom na Balkanu pred ameriškim! (in ne mednarodnim) vojaškim sodiščem v Nürnbergu. Mlakar sicer sodbe (v kateri je bila večina navedenih obsojena) ne navaja (dvomim, da jo je v izvirniku sploh prebral), pač pa se sklicuje na razne slovenske pravne priročnike in na emigrantsko literaturo. Je pa iz sklicevanja na članek Ameriški sodnik zagovarja streljanje talcev in borcev za svobodo iz Slovenskega poročevalca (22. 2. 1948) razvidno, da ima verjetno v mislih navedeni proces. Z vsemi zavajanji v njegovi interpretaciji se tu ne morem ukvarjati, o tem pišem v knjigi S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945, ki bo izšla junija. Poanta za potrebe tega prispevka pa je, da je Mlakar ob navedeni temi – povsem v nasprotju s svojimi sedanjimi zahtevami, naj novinar z dokumenti dokaže Rožmanovo odgovornost za nastanek domobranstva – sam izpeljal drzne in generalizirane sklepe v zvezi z definicijo »civilisti« in s streljanjem talcev brez oprijemljivosti v dokumentih. (Mimogrede le to: mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu je streljanje talcev na splošno uvrstilo med vojne zločine, kar pa je dokazljivo z dokumenti.) Ko bo knjiga izšla, ga z njegovimi besedami »v svojem in imenu zainteresirane javnosti« prosim, da svoje vire in interpretacije »bolj podrobno predstavi oziroma utemelji trditev, o kateri je beseda«. Od sredine osemdesetih let je bilo zgodovinopisje o partizanskem gibanju deležno stroge kritike in revizije. Ne samo vsak dokument, tako rekoč vsak stavek iz dokumentov. A vrnimo se k škofu Rožmanu. Nedvoumno in jasno je dokazano (in temu ne oporekajo niti Rožmanu izrazito naklonjeni pisci, seveda pa skušajo njegovo ravnanje relativizirati), da je Rožman 12. septembra 1942 italijanskemu generalu Robottiju izročil spomenico meščanskih politikov z zahtevo po ustanovitvi protipartizanskih enot (dejansko že ustanovljenih enot Prostovoljne protikomunistične milice – MVAC) in jo nato še dodatno ustno pojasnil. Robottiju je (po njegovi izjavi) med drugim dejal: »Prav! Mi katoliki izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri vašem delu stojimo ob strani, s tem da opravljamo delo, ki bi ga vi težko opravljali, in Vam sami izročamo komuniste« (mišljeni so seveda vsi pripadniki osvobodilnega gibanja, op. p.). Prav tako je Rožman na visokega komisarja Graziolija 26. septembra 1942 naslovil še spomenico, ki jo je končal s ponovnim pozivom h krepitvi protipartizanskih enot. Vrhovni komisar Operacijske cone Jadransko primorje dr. Friedrich Rainer je 20. septembra 1943 za načelnika (»prezidenta«) pokrajinske uprave v Ljubljanski pokrajini v svojem uradu v Celovcu imenoval dotedanjega ljubljanskega župana Leona Rupnika. Dva dni kasneje, 22. septembra, je bila v Ljubljani v vladni palači slovesna umestitev, udeležil se je je tudi dr. Gregorij Rožman. Pred tem se je 15. septembra v Ljubljani Rainer o imenovanju z Rožmanom tudi pogovarjal. V izjavi po vojni ga je primerjal s škofi iz srednjega veka, ki so se borili za politično oblast (»ein streitbarer Bischof«, kot ga je označil). Rožman se je o Rupniku izrazil zelo pohvalno in ga ocenil kot najsposobnejšega za to funkcijo. Rainer in Rožman sta se v palači pokrajinske uprave »na samem pogovarjala več kot pol ure … Rožman je nato po Rainerjevem pričevanju natančno opisoval protikomunistični boj na Dolenjskem ter težak položaj duhovščine ob tem in pri njem zapustil vtis ‘gorečega vojskujočega se škofa’.« Tako je pogovor opisal Boris Mlakar sam (Slovensko domobranstvo, str. 90–91). V tistem času so bili »Rožmanovi fantje« iz poražene MVAC že varno pod nemško zaščito, del je skupaj z Nemci že tudi varoval prometnice in napadal partizane. Treba je bilo torej le na že preizkušen način pri novem okupatorju na novo urediti njihov kolaboracionistični status. Mislim, da bo kolega Mlakar moral temeljito premisliti o svojem življenjskem delu. Deset dni po tem pogovoru in štiri dni po imenovanju Rupnika, 24. septembra 1943, so Nemci ustanovili Slovensko domobranstvo. Poziv je objavil Leon Rupnik, ki domobranstva sicer ni neposredno vodil, je pa postal njegov »generalni inšpektor« in tudi sicer poleg Rožmana glavna osebnost Slovenskega domobranstva. Eden vojaški, drugi duhovni voditelj. Škof Rožman je domobranstvo izrazito podpiral, v njem je videl versko vojsko za boj proti brezbožnemu komunizmu in še posebej skrbel, da so (tako kot prej MVAC) domobrance k boju proti partizanom spodbujali vojaški kurati. Tem je sicer naročal, naj opravljajo zgolj dušnopastirsko delo, a hkrati tudi dovoljeval nošnjo orožja, »izključno za silobran, nikakor pa ne za kake druge akcije, v smislu moralke«, kot je že prej zapisal v dovoljenju Francu Kupljeniku. Številni kurati se tega niso držali, nekateri pa so sodelovali v bojih in tudi pri mučenju. A pustimo te malenkosti. Glavnega strokovnjaka za domobranstvo, upam, tudi ni treba spominjati na nedvoumno manifestativno Rožmanovo dejanje pri prisegi domobrancev in njegovo sodelovanje na številnih javnih domobranskih manifestacijah, na slikanja z njimi in na druge (tudi filmsko) dokumentirane izraze privrženosti in podpore. Vprašati se moramo, zakaj si v cmeravih govorih vodilni politiki na državnih proslavah sploh ne upajo izgovoriti besed »partizanke in partizani«. Od sredine osemdesetih let je bilo zgodovinopisje o partizanskem gibanju deležno stroge kritike in revizije. Ne samo vsak dokument, tako rekoč vsak stavek iz dokumentov narodnoosvobodilnega gibanja (večina je bila v različnih zbirkah objavljena, torej lahko dostopna) je bil nekajkrat obrnjen in (večinoma negativno) komentiran. Pogosto ob neupoštevanju ali celo povsem zunaj konteksta dogajanja. V nasprotju s tem pa je bila, kar zadeva protipartizansko stran, večinoma nekritično prevzeta domobransko-emigrantska razlaga dogajanja, ki močno odseva tudi iz Mlakarjevih del. Dokumenti protipartizanske strani (protirevolucionarne, »meščanske« – kakorkoli jo pač že kdo imenuje), razen v faksimilirani, a selektivni izvedbi, ki sem jo sam objavil leta 1988 (Mimo odprtih vrat), nikoli niso bili objavljeni. Vzroka za to ne poznam. Vem pa, da je bil za projekt odgovoren dr. Boris Mlakar. Saj ne da bi zgodovinopisje zaradi tega pretirano trpelo, bilo je pač več dela in brskanja po različnih arhivih, tudi tujih. A slika od vnaprejšnjega izdajstva (debelacije) Jugoslavije s strani katoliškega tabora do vseh oblik kolaboracionizma (ki jih je kolega Mlakar sicer skušal na različne načine relativizirati, podobno tudi domobransko prisego) bi bila s tako zbirko precej jasnejša. Res je: tudi če bi na tej strani imeli zložena »govna po datumima«, kot se je slikovito izrazil neki naš kolega v nekdanji skupni državi, bi kakšna podobna spomenica za ustanovitev domobranstva, kot jo je Rožman izročil Italijanom za ustanovitev MVAC, umanjkala. Ker so pač stvari z ustanovitvijo domobranstva in s prehodom enot MVAC od enega okupatorja k drugemu zaradi nemške nuje in Rupnikovega angažiranja potekale dovolj hitro. Za Rožmana brez dvoma več kot zadovoljivo. Ni mu bilo treba, tako kot pri Italijanih, pritiskati s spomenicami. Ali pa je »ein streitbarer Bischof« pač to storil zgolj ustno. A da Rožman – vsaj kar zadeva celovito zgodovinsko oceno – ni bil neposredno odgovoren za nastanek domobranstva? Mislim, da bo kolega Mlakar moral temeljito premisliti o svojem življenjskem delu.

Preberi več

Primer Moskva

Dr. Božo Repe

Ko politiki žrtvujejo spomine in zgodovinska dejstva za današnjo politično preračunljivost Osvoboditelji Berlina: Vojak Rdeče armade z zastavo na strehi Reichstaga v Berlinu 1. maja 1945 © Profimedia S približevanjem obletnice konca druge svetovne vojne se vedno jasneje oblikuje tudi odnos posameznih držav in političnih elit do zaznamovanja te obletnice. Načini praznovanja, manifestativnost teh praznovanj, udeležba na njih in zanimanje medijev zanje pa s tem hkrati izostrijo tudi aktualni pogled na vojno samo in na njene posledice. Ne gre za nekaj novega, to smo v spremenjenih geostrateških razmerjih po koncu hladne vojne doživeli že večkrat, najbolj pozornost zbujajoče leta 1995 in leta 2005. Proslave so v obeh primerih za silo še zdržale zgodovinsko bistvo samega dogajanja, to sta osvoboditev Evrope in zmaga nad fašizmom in nacizmom, ki je bila mogoča zgolj zaradi zavezništva v protifašistični koaliciji. Najprej med komunistično Sovjetsko zvezo in kapitalistično Veliko Britanijo, potem pa še z ZDA (in seveda s številnimi drugimi, tudi slovenskim in jugoslovanskim odporniškim gibanjem). Slovesnosti v preteklosti so pripeljale do načeloma pozitivnega dejanja, da se nanje vabijo tudi poraženke. A so bile zapeljane v cinične absurde, kakršna je bila komemoracija v koncentracijskem taborišču Auschwitz, kjer so bili navzoči predstavniki države, ki je zločine zagrešila, predstavniki države, ki je taboriščnike osvobodila, pa ne. Takšne zamisli navadno najprej nastanejo v Washingtonu, potem pa za izvršitev v evropskih državah poskrbijo ameriški veleposlaniki. No, zaradi videza »odločitev« sprejme tudi kakšen bruseljski ministrski ali podoben zbor, ki bolj kot na odgovorne politike spominja na scenariste oddaje Monty Python. Le da se, žal, zadeve ne končajo s tem, da ugasnete televizor. Odnos do druge svetovne vojne se oblikuje skozi dve prizmi: geostrateško in politično na eni ter zgodovinopisno na drugi strani. Med obema je ogromna siva cona. So mediji, ki večinoma služijo politiki, včasih pa s kakšnim dokumentarcem, reportažo ali člankom storijo tudi kaj koristnega. So razne civilnodružbene in »civilnodružbene« in druge organizacije, ki se ukvarjajo z zgodovino, spravo in še čim. So razna medmrežja ali vodene spletne strani, s katerimi se oblikuje javno mnenje in ki so bolj ali manj namenjene predvsem ustvarjanju zmede in brisanju zgodovinskega spomina. V tej vmesni sivi coni potekajo lokalne in globalne psihološke (včasih je bil v modi izraz »specialne«) vojne, ki politiki nato brez večjih protestov javnosti omogočajo prilagajanje zgodovinskega dogajanja trenutnim potrebam. Pomembno vlogo pri reviziji ima »salamska taktika« razlaganja zgodovine, ko se zgodovinski procesi »razrežejo« na koščke in posamično ravnanje opravičuje zunaj celotnega konteksta. Zgodovinopisje je ambivalentno. Izhajala so in izhajajo vrhunska dela, ki razkrivajo eksistenčne in civilizacijske razsežnosti tedanjega dogajanja in dno zgodovine, do katerega sta evropsko civilizacijo pripeljala nacizem in fašizem (ne samo nemški, tudi številne lokalne različice!). Hkrati pa je zgodovinopisje namenjeno reviziji. Tu gre za dolg proces, ki se je začel v devetdesetih letih, deloma pa že prej. Revizija je nastala iz mešanice različnih, načeloma nezdružljivih stvari, ki pa so jih mediji in politika pregnetli v eno, za večino ljudi nerazločljivo gmoto. Revizija izhaja iz novih odkritij in spoznanj zgodovinopisja, ideoloških prevrednotenj, spremenjenih geostrateških razmerij v svetu in Evropi in še številnih drugih dejavnikov. Zagon in splošno evropsko dimenzijo je dobila po razširitvi EU, ko so nove članice iz Vzhodne Evrope vanjo vnesle svoje travme, skupaj z rehabilitacijo kolaboracije in izenačevanjem nacizma in komunizma, holokavsta in drugih nacističnih zločinov s stalinističnimi zločini. Domačijske desne, nekatere tudi odkrito profašistične ideologije so se uspešno prilepile na prevladujočo desno »evropsko« in jo pomagale sooblikovati. V Sloveniji na primer se med drugim dogajanje med vojno in po njej skuša izenačiti z dogajanjem v vzhodnoevropskih državah. Seveda v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, a dejstva je – če že ne večinsko v zgodovinopisju, pa vsaj v politiki in v »sivi coni« – vedno mogoče relativizirati. Pomembno vlogo pri reviziji ima »salamska taktika« razlaganja zgodovinskega dogajanja, ko se zgodovinski procesi »razrežejo« na koščke in nato posamično ravnanje opravičuje ločeno in zunaj celotnega konteksta. Številni zgodovinarji so se temu iz oportunizma ali drugih razlogov preprosto prilagodili, nekateri tudi diametralno spremenili mnenja. Tako so se po letu 1990 razširile kritike politike zahodnih zaveznikov, da so po drugi vojni upoštevali kratkoročne, ne pa dolgoročne interese in so vojno s kapitulacijo Nemčije kar končali. V ideološkem in geostrateškem smislu zmage nad Hitlerjem niso hoteli povezati z zmago še nad komunizmom. Niso nadaljevali vojne proti Sovjetski zvezi in komunizmu, pač pa so se sprijaznili le s »hladno« vojno. In seveda vrnili kolaboracioniste. Zato je bila »druga zmaga« mogoča šele v letih 1989 in 1990. Glede na to »drugo zmago« je nujen drugačen pogled tudi na drugo svetovno vojno, med drugim je treba rehabilitirati razna kolaboracionistična ravnanja, ki so izhajala iz protikomunizma, saj so bili njihovi nosilci veliko daljnovidnejši od pragmatičnih zahodnih zaveznikov. Kolaboracionistične vojaške formacije pa naj bi tako vsaj moralno zmagale in priznanje dobile »za nazaj«. Politična in geostrateška razmerja na svetovni ravni še vedno izhajajo iz druge svetovne vojne, svet ureja Varnostni svet OZN z zmagovalkami druge svetovne vojne, ki imajo pravico do veta. »Komunistična« Rdeča armada, ki je štiri leta nosila težo kopenskega bojevanja v Evropi in z milijonskimi žrtvami v resnici rešila evropsko civilizacijo, je tako v novodobni interpretaciji postala okupacijska in ne osvobodilna. Je evropska civilizacija to rešitev v resnici sploh zaslužila!? Vsi ti preprosti, mladi fantje z vseh koncev neskončne Sovjetske zveze, ki so v stotisočih in milijonih padali pri Moskvi, v Stalingradu, pri Kursku, v Beogradu, Murski Soboti, na Dunaju, v Berlinu in na brezštevilnih drugih bojiščih, danes v očeh rešene civilizacije niso vredni niti spomina. Pieteta je sedaj, v domnevno demokratični Evropi in Sloveniji, namenjena tistim drugim, poraženim. Rdečearmejci so postavljeni na raven nacističnih okupacijskih armad ali pa še nižje. Ali pa so, kot je to interpretiral poljski zunanji minister Schetyna razglašeni za »Ukrajince« (nekdo je vendarle moral osvoboditi Auschwitz, mar ne?). »Ukrajince«, ki jim bodo sedaj hvaležni Poljaki in drugi v Evropi združeni bratski narodi uslugo vrnili in jim pomagali, da se ubranijo Rusije. (Kar zadeva Poljake, takole mimogrede: potem ko sta Velika Britanija in Francija z danes pozabljenim münchenskim sporazumom, ki je v resnici odprl vrata v vojno, prodali Češkoslovaško Hitlerju za prazno obljubo o miru, so si tudi Poljaki vzeli svoj delež v češki Šleziji. Da v druge njihove aspiracije med obema vojnama tudi v zvezi z Ukrajino in drugimi sosednjimi ozemlji niti ne zahajam.) Pahorjev obrat: Vladimir Putin, leta 2011 (na Brdu) še zaveznik, danes nasprotnik © Borut Krajnc Politična in geostrateška razmerja na svetovni ravni sicer vsaj formalno še vedno izhajajo iz druge svetovne vojne, svet ureja Varnostni svet OZN z zmagovalkami druge svetovne vojne, ki imajo pravico do veta. A v praksi ZDA in združena Evropa ravnajo, kot da so ob koncu hladne vojne v resnici dosegle »zmago«, ki je hkrati obrnila tudi izide druge svetovne vojne. In ki ni le ideološka zmaga kapitalizma nad socializmom, ampak tudi zmaga nad Rusijo kot državo. Zato se politiki ob sedanji obletnici na »zgodovinsko« posteljo, ki je nastajala od leta 1990, lahko zelo udobno zleknejo. Nemčija po združitvi spet dominira v Evropi, a to je seveda druga Nemčija. Tokrat želi le finančni in ne nacistični red. Res ostajajo nekatere malenkosti nerešene, recimo milijardne odškodnine Grkom, Slovencem in drugim okupiranim narodom. A saj smo se po nemški združitvi dogovorili, da tega ne bomo načenjali. Bomo raje vojne odškodnine plačevali kar sami sebi. Si lahko izmislite še večji izraz servilnosti do nekdanjih okupatorjev, kot ga vidimo v Sloveniji? Sploh pa je že ZRN odrinila nekaj posojil in gospodarske pomoči in zadeva je poravnana. Zakaj bi kvarili dobre odnose z Nemčijo, ko pa tako lepo poslujemo? Res je Zahod Rusom obljubil, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, a to je bilo v nekih drugih, Jelcinovih časih, ko je Rusija še ponižno sprejemala »poraz«. Sploh pa gre za nedemokratičen režim in zato tu upoštevanje geostrateških interesov, sicer samoumevnih za ameriško »širjenje demokracije«, ne pride v poštev. Če bi Rusija ostala na podrejeni (resda prav tako nedemokratični in koruptivni) Jelcinovi ravni, bi bilo to seveda nekaj čisto drugega. Potem ne bi bilo treba organizirati puča v Ukrajini in vse bi lahko mirno uredili. V resnici seveda ne gre za ogroženost, gre za posrečeno simbiozo ameriških interesov in kompleksov malih državic, ki bi rade vsaj malo poračunale zgodovinske račune z Rusijo. Tudi na lokalni ravni je politični odnos do praznovanja zmage v drugi svetovni vojni postal »montypythonovski«. Za večino vzhodnoevropskih držav je jasno. V Moskvo na proslavo obletnice zmage ne gredo (razen morda kakšne husitske uporniške Češke – pa še tu ni prav jasno). Rusija je sovražna država. Pod krinko domnevne ogroženosti bodo v državah, ki mejijo z njo, nastali ali pa že nastajajo novi obrambni sistemi, ki naj bi rešili Evropo. V resnici seveda ne gre za ogroženost, gre za posrečeno simbiozo ameriških interesov in kompleksov malih državic, ki bi rade v (domnevno) varni senci natovskega dežnika vsaj malo poračunale zgodovinske račune z Rusijo. Pa čeprav v lastno gospodarsko škodo. In čeprav zgolj demonstrativno in po naročilu (pardon, »priporočilu«). Tudi to je nekaj. Pri malo večji Poljski gre poleg tega morda še za večno željo, da bi postala regionalna sila, kar stisnjena med Nemčijo in Rusijo nikoli ni mogla postati. In najbrž tudi ne bo. Grozeči razkroj EU bi vse te države (s Slovenijo, Avstrijo in tako naprej vred) potopil v reprizo tridesetih let 20. stoletja. V avtokratske, poldemokratične ali fašistične sisteme, v ozemeljske revizije in medsebojne teritorialne aspiracije in obračune, ki bi se nazadnje spet končali kot vedno. Tako, kot bi odločilo nekaj velikih sil glede na svoj trenutni interes in razmerje moči. Ampak ta trenutek za te državice ni lepšega kot skupaj pokazati nekdanjim sovjetskim »okupatorjem«, kaj si mislijo o njihovi »osvoboditvi« v letih 1944–1945. In Slovenija, ena od evropskih »pupet states«, tokrat s temu statusu tudi več kot primernim predsednikom? Pravzaprav je jasno. Predsednik je (verjetno na podlagi globokih analiz Sove, geostrateških svetov in podobnih organizacij, ki mu služijo, ali pač po lastni nezmotljivi intuiciji) že ugotovil, da je država resno ogrožena od Rusije. In izjavil, da jo bo pogumno in odločno branil. Nekako tako kot Tito Jugoslavijo leta 1948. V takih razmerah bi bilo nekorektno pričakovati, da bi šel v sovražno državo na nekakšno proslavo. To bi bilo vsaj neprijetno, če že ne nevarno. Se je pa, preden bo to javno povedal (no, morda je medtem že, tole pišem v nedeljo), še posvetoval. Okoliščinam povsem primerno, nekako na ravni Leona Rupnika, prezidenta t. i. Ljubljanske pokrajine iz časa druge svetovne vojne. Posvetoval se je s predsednikom države, ki je na anšlusu leta 1938 več kot 99-odstotno glasovala za priključitev k Nemčiji, kot del nacističnega rajha pa nato okupirala Slovenijo. Pri čemer so dejavno pomagali domači folksdojčerji. Države, ki je za okupacijski aparat na slovenskem ozemlju prispevala največ nacističnih zločincev in ki ni v resnici nikoli opravila s svojim nacizmom. Države, ki je bila po vojni obnovljena (tudi, če ne predvsem) zato, ker je bil pogoj zaveznikov protifašistični odpor, tega pa je lahko dokazovala le z bojem slovenskih partizanov na avstrijskem Koroškem. Slovenski predsednik se je o udeležbi na proslavi zmagovalcev, ki so osvobodili tudi kar spodoben del slovenskega, hrvaškega in avstrijskega ozemlja, hkrati posvetoval tudi s predsednico države, ki je bila med vojno nemški fašistični protektorat, eden najkrutejših v Evropi. Tako krut, da je bilo to nevzdržno celo za naciste, če si to sploh lahko predstavljate. Politična opcija, ki ji pripada sedanja predsednica, pa se še od Tuđmanovih časov neprikrito spogleduje s tedanjo ustaško »državnostjo«. Ampak saj boste razumeli. Zavezništva so zdaj drugačna. Če jim preteklost ne ustreza, jo je pač treba spremeniti in prilagoditi. To vas danes ja naučijo na vsakem seminarju za perspektivne mlade evropske politike. Tisti iz srednje generacije pa so se tako ali tako naučili kar sami.

Preberi več

Okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt (intervju)

Dr. Božo Repe

piše Maja Lazar Jančič Zgodovinar Božo Repe.Arhiv STA. Ljubljana, (STA) - Slovensko ozemlje je bilo med drugo svetovno vojno razkosano med tri okupatorje, ki so Slovence kot narod obsodili na smrt, je za STA dejal zgodovinar Božo Repe. A če so Slovenci po prvi vojni obveljali za nezgodovinski narod, so bili v drugi svetovni vojni med zmagovalci, je dodal. Repe: Okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt (intervju) piše Maja Lazar Jančič Bi se svet lahko izognil drugi svetovni vojni? Teoretično se je seveda možno izogniti vsaki vojni. Letos, ko je obletnica začetka prve svetovne vojne, je bilo po Evropi na desetine posvetov o tem, kako je do nje prišlo. Pa ni pravega odgovora. Druga svetovna vojna je otrok prve, bolj daljnovidni politiki so jo napovedovali že na pariški mirovni konferenci. Ta je Nemčijo ponižala čez razumno mejo, liberalni politični modeli so zatajili, niso znali najti odgovora na ekonomsko krizo in naraščajoči fašizem. Pogosto se pozablja, da je Hitler prišel na oblast z volitvami. A tudi Hitler ni računal, da bo prišlo do vojne takih razsežnosti. Nasprotnike je izbiral selektivno, v ocenah, kdo bo šel v vojno proti njemu, se je uštel, najbolj usodno pri ZDA. Povsem napačno je ocenil moč Sovjetske zveze. Zahodne države niso želele vojne, spomin na prvo je bil preveč boleč. Podoben proces se je dogajal v azijsko-pacifiškem prostoru, le da je odločilno vlogo imela Japonska. Kaj druga svetovna vojna pomeni za današnje slovensko ozemlje? Slovensko ozemlje je bilo razkosano med tri okupatorje, nekaj pa ga je dobila tudi ustaška Neodvisna država Hrvaška. Nemški in madžarski okupator sta zasedeno ozemlje imela za svoje nacionalno ozemlje. Nemci so imeli načrt, da bo slovensko ozemlje južna meja nemškega rajha. Madžari so zasedbo Prekmurja imeli za povrnitev ene od krivic iz trianonske pogodbe po prvi svetovni vojni. Italijani svoje okupacijske cone, ki so jo poimenovali Ljubljanska pokrajina in jo vključili v Italijo, niso šteli za svoje nacionalno ozemlje. NDH je dobila nekaj obmejnih vasi. Vsi trije okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt, torej na etnocid. Pri nemških okupacijskih metodah lahko že od začetka okupacije govorimo tudi o genocidu, podobno pri italijanskih od poletja 1942 dalje. Madžarski okupacijski sistem je bil nekje vmes med nemškim in prvotnim italijanskim. Hrvaška ustaška politika v zasedenih vaseh je bila enaka nemški ali še hujša. Slovenci niso izkusili samo nemških, madžarskih in italijanskih koncentracijskih taborišč, pač pa tudi ustaški Jasenovac. Po kapitulaciji Italije so Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci, ki so tam, drugače kot na prvotno zasedenih ozemljih, dovolili politično in vojaško kolaboracijo. Leon Rupnik je postal nekakšen prezident Ljubljanske pokrajine, ozemlje pa je bilo sicer del t. i. operacijske cone za Jadransko Primorje s sedežem v Trstu. Efektivno je slovensko ozemlje uspelo ponovno združiti partizansko gibanje, ki se je sčasoma razvilo na celotnem slovenskem etničnem ozemlju in ni priznavalo ne razkosanja ne predvojnih meja. Vendar je bil na koncu program združitve vseh Slovencev v eni državi uspešen le deloma s spremembo zahodne meje, ostale meje so zaradi geostrateških razmerij v času hladne vojne ostale nespremenjene. Posledica osvobodilnega boja je bila ustanovitev slovenske republike znotraj federalne Jugoslavije, prvič s svojim parlamentom in ustavo ter z v jugoslovanski ustavi uradno priznano pravico do samoodločbe. Drugače kot po prvi svetovni vojni, ko so Slovence šteli za "nezgodovinski" narod, ki se ni sposoben postaviti zase, so bili Slovenci po drugi vojni med zmagovalci. Se je na današnjem slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno odvijala tudi državljanska vojna? Kdaj se je začela? Danes v dojemanju javnosti velja splošno prepričanje, da je med drugo svetovno vojno šlo tudi ali celo zgolj za državljansko vojno. Večinoma je tezo o državljanski vojni v takšni ali drugačni formulaciji sprejela tudi zgodovinska stroka sedanje generacije. Med vojno je nedvomno potekal tudi oborožen spopad me Slovenci samimi. Na eni strani je šlo za kolaboracionistične enote, sprva t. i. vaške straže, ki so jih Italijani legalizirali, oborožili in plačevali za boj proti partizanom. Po kapitulaciji Italije pa je kot njihov naslednik v Ljubljanski pokrajini nastalo Slovensko domobranstvo z izpostavama primorskega in gorenjskega domobranstva. Na tej strani so bili tudi sicer maloštevilni slovenski četniki. Na drugi strani je šlo za slovensko partizansko vojsko kot del jugoslovanske partizanske vojske, ki je bila od pomladi 1943 tudi uradno del protifašistične koalicije. Vrstni red dogajanja in vzročno-posledična odvisnost sta jasna: najprej je bila okupacija, sledila je kolaboracija, šele nato odpor in v njegovem kontekstu tudi revolucija. Razmerja med kolaboracijo, odporom in revolucijo med drugo svetovno vojno še danes usodno zaznamujejo slovensko javnost, še posebej politično predvsem zaradi povojnih pobojev. Zgodovinsko gledano pa je v osnovi vendarle šlo za to, da se je slovenski narod bojeval za obstoj in preživetje in v tem boju je ena stran objektivno pomagala okupatorjem pri uresničitvi njihovih ciljev, druga pa se je bojevala za svobodo. Gre torej za kompleksno vprašanje in precej edinstveno situacijo. Ali je stara celina povezana z dediščino druge svetovne vojne še danes. Bi lahko rekli, da so tudi konflikti, kot je ukrajinski, na nek način posledica druge svetovne vojne? Po koncu hladne vojne so nastala povsem nova razmerja, vstop vzhodnoevropskih držav v EU je vnesel tudi njihove travme, relativizacijo kolaboracije in preusmeritev ideološkega boja s fašizma in neofašizma na mrtev komunizem. To je značilno tudi za Slovenijo. Neoliberalizem je, potem ko ni imel več nasprotnika, podivjal. Svet je za dve desetletji postal unilateralen. Zahodne države so ponovile napako iz časa po prvi svetovni vojni. Na enak način kot Nemčijo so skušale po letu 1991 stisniti Rusijo. Dokler je bil na oblasti Boris Jelcin, jim je to uspevalo, s Putinom jim precej manj. Očitno je, da smo v novi hladni vojni, z (zaenkrat) omejenimi oboroženimi konflikti. Vprašanje je, komu to ustreza. Menim, da EU še najmanj. Ukrajinska kriza je le deloma posledica druge svetovne vojne, ukrajinsko ozemlje je bilo vedno del različnih držav, paradoksalno je bilo združeno šele v Sovjetski zvezi. Kar zadeva spor med EU in Rusijo ima ta nekakšno reminiscenco na obdobje pred drugo svetovno vojno, saj gre za podobno kalkulacijo ZDA kot pri tedanji Nemčiji in Sovjetski zvezi, seveda v drugačnem kontekstu. Vloga druge svetovne vojne v aktualni politiki je pomembnejša v Aziji.  

Preberi več

Škofova vloga

Primer Moskva

Okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt (intervju)

Pridruži se našemu družbenemu omrežju

Zadnje objave

Aktualno

Škofova vloga
(5)

Youtube

Arhiv

Časovnica

categories
Najbolj obiskano
Zadnji komentarji

Zadnji komentarji

Franc Mihič

2015-09-11 12:43:28


Akademik prof. dr. Aleksander Bajt, politični sopotnik olimpiomika Leona Štuklja, je v svoji akademski diagnozi o revoluciji med NOB zelo nedvoumno kritičen in po moje tudi točen. Zapisana je v njegovi knjigi "Bermanov dosje", MK-1999, ki jo je pisal vse do svoje smrti, saj je umrl takoj po njenem izidu. Sam tudi napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo, bolj pomembno kot vsi učbeniki ekonomije pred tem! Akademik dr. A. Bajt pravi: »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Akademik prof dr. Aleksander Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Še Vedno je aktualno tudi mnenje sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjana M. Zupančiča povedano v oddaji 20 let parlamentarizma na RTV SLO, TV2 26.12.2012, ob 10.10h : »Slovenija je obglavljena kura. »Slovenija nima elite. Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda ( Marinko..) so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Slovenija je že dolgo obglavljena kura. Po 50 letih komunističnega sekanja, Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Bistvo pravne države je, da na hiter, učinkovit, legitimen način vzpostavlja stabilnost. Problem slovenske pravne države je personalna sestava profesije in sodstva. Islandci gradijo nov zapor, ker se jim je zbudil imunski sistem- morala. Moralne norme se asimilirajo ali ne. Predvsem v tranzicijskih državah se ne ponotranjijo moralne norme. Kaj je prav in kaj ne, asimiliramo v otroštvu, zakoni nič ne pomagajo!« Partizanski komandant Franc Sever - Franta, letalski polkovnik JLA, ki se je ob koncu vojne pogajal tudi o predaji ustašev, je na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po vrnitvi iz študijev in bivanja v SZ, po končani 2. svetovni vojni, ob vrnitvi v Beograd, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, najprej zabičali, da mora o tem molčati, saj mu je tudi Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE tudi dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« http://tvslo.si/predvajaj/intervju-franc-sever-franta/ava2.163832398/
Franc Mihič

2015-09-11 12:42:28


Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati. Komunistična partija pa je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi. Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žilič, ki je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!? DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?« Prof. dr. Matjaž Zwitter je zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti. »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik", pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.
Franc Mihič

2015-09-11 12:41:24


Sovjetski režim se je zrušil sam! Režim SFRJ pa tudi! »Komunizem je bil odklon od idealov francoske revolucije, ki jo je Marx izredno cenil. Marksistična ideologija je bila že od začetka polna nasprotij, saj je po eni strani težila k enakosti in pravičnosti, celo k demokraciji, po drugi strani pa je od vsega začetka vključevala tudi očitno nedemokratične, celo genocidne elemente (članki Marxa in Engelsa iz leta 1848/1849 in nato iz leta 1863 ter njuna korespondenca govorijo o iztrebljanju Čehov, Slovencev in drugih tako imenovanih nezgodovinskih ljudstev). Demokratični trend se je vzpostavil z razvojem marksističnih socialdemokratskih strank v srednji in zahodni Evropi, medtem ko so protidemokratični in diktatorski elementi začeli tvoriti ideologijo skupin, iz katerih se je nato razvil komunizem. Sovjetska zveza je tovrstna nasprotja v svoji osnovni ideologiji ohranila celo pod Stalinom. Njen ideal je bila še vedno uresničitev libertarnih načel ter odprava države, kot je pisal Lenin; to je, denimo, jasno razvidno iz Stalinove ustave iz leta 1936, prvovrstnega primera demokratičnega programa v najčistejši obliki. Dejansko stanje pa je bilo diametralno nasprotno: zatiranje, ustrahovanje, korupcija, umori, mučenje. Kljub temu je velika večina sovjetskih državljanov resnično verjela kvaziliberalni propagandi in po mojem mnenju so na koncu ravno ta notranja nasprotja najbolj prispevala k padcu režima. V končni analizi so bili ekonomska neučinkovitost, korupcija in teror rezultat odsotnosti dosledne podlage za ureditev komunističnega režima. Brez vojaškega poraza bi se Hitlerjev režim obdržal; nikoli se namreč ne bi zrušil sam od sebe. Sovjetski režim se je. Zato ni tako težko razumeti, zakaj so bili Sovjeti na koncu sposobni sodelovanja z Zahodom, da skupaj porazijo nacistično Nemčijo. Postali so navadna imperialistična diktatura, okrašena z ideologijo, ki ni imela nikakršne zveze z resničnostjo, in uporabljali so običajne teroristične metode v boju proti resničnim in namišljenim sovražnikom, povsem enake tistim, ki so jih pred ali za njimi uporabljale druge tiranije.« Tako Jehuda Bauer, ki je mednarodno priznani strokovnjak za proučevanje rasizma, antisemitizma in holokavsta. DELO, Sobotna priloga, 16.08.2014 Nacistična Nemčija in sovjetski režim
Fotografije
Prijatelji

Prijatelji

[Komentar] Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.

Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja novega okoljskega ministra. Dovolj pisanja pobud in sodelovanja v ...

Gorski kotar: To je vojska. Samo mladi, med 20 in 30 let. Niti ene ženske, niti enega starca

Ajvar i Red Bull. Hrana koju migranti kupuju u dućanu u Liču. Za okrepu u Gorskom kotaru, na šumskim pravcima kojima dosad možda nikad nije prošao, oni traže spas s – teglicama ...

Zadnji udar archonov je bil v letu 1996, udarili so na tri mesta na svetu, in eden izmed njih je bila Ljubljana!

Cobra, Wednesday, May 15, 2019Situation UpdateAt the moment of the last Archon invasion in January 1996, the dark forces have created three main dark wormhole entry points to collapse the planetary ...

Jul 05, 2016
Prehranska ali zdravstvena trditev?
Kaj je to prehranska in kaj je zdravstvena trditev?Skladno z zakonodajo `Prehranska trditev´pomeni vsako trditev, ...
(1)
Jul 23, 2015
Božo Repe - biografija
Božo Repe je bil rojen leta 1956 v Spodnjih Gorjah pri Bledu. Je redni profesor za sodobno zgodovino na Filozofski ...
(1)
Jul 10, 2015
Škofova vloga
Nedvoumno in jasno je dokazano, da je škof Rožman 12. septembra 1942 italijanskemu generalu Robottiju izročil ...
(5)
Jul 10, 2015
Primer Moskva
Ko politiki žrtvujejo spomine in zgodovinska dejstva za današnjo politično preračunljivostOsvoboditelji ...
(1)
Jul 10, 2015
Okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt ...
piše Maja Lazar Jančič Zgodovinar Božo Repe.Arhiv STA. Ljubljana, (STA) - Slovensko ozemlje je bilo med drugo ...
(1)