Slovenska infrastruktura je bila pred 30 leti zelo pomembna. Nadpovprečno razvijajoča dežela pod Alpami je potrebovala še dodatni zagon, saj so njene ambicije presegale takratne okvire, seveda na prvi pogled. Štiripasovnica med Vrhniko in Postojno je Slovencem odprla pogled v svet in jim nadela nekoliko domišljav pogled na prehitevanje ostalih v regiji. A takrat so bile infrastrukturne gradnje cenovno zelo vzdržne, hitrost gradnje pa za današnje pojmovanje nenadzorovano hitra. Pred toliko leti smo Slovenci res imeli nekaj od vsake nove infrastrukture, naj bo cestna, telefonska, vodovodna ali električna. Celo sami smo prispevali, da so bile niti hitreje povezane, brez pomislekov ali jeze na graditelje. Hoteli in hiteli smo na ekspresni vlak, tedaj še nismo imeli smole, da bi nas Pahor učil o Nemškem vlaku, ki ga je kupil!

Danes je nov svet, nekako dva tisoč let od tistega pred 30 leti. Ko danes vlada govoriči o infrastrukturnih gradnjah ima na pladnju vedno najprej številko 1.4 milijarde – TEŠ 6, drugi železniški tir, tretja cestna os med Koroško in Belo krajino. Kaj ni to neverjetno naključje? Seveda, prav imate, le kako si dovolim reči naključje, ko pa je vse premišljeno. Najprej kakšnih 100 ali več milijonov za podkupnine, potem nekaj časa molk, pa spet širokoustenje in podkupnine. Kateri od teh treh infrastrukturnih projektov je končan?

Danes govoriti o infrastrukturi, ko je vendar jasno, da Luka Koper odhaja, da so Železnice že skoraj nemške, tudi Hidroelektrarne, ko je Telefonsko omrežje gospa Šivilja lani jeseni preprosto zastavila za prvi 1.5 milijardni kredit in ga tujci že veselo uporabljajo, za Zidarjeve milijardno preplačane ceste pa se še ne zmorejo dogovoriti s pravim tujcem. Vodne vire najraje prodajajo Rusom, ker je lahko Rus tudi taksist in sploh ne ve, kaj je to vodni vir ali Terme in naši politični tajkuni bodo skozi slamnate pajace služili z ljudskim premoženjem.

Kaj ni zanimivo in hkrati kritično zaskrbljujoče, da se o pravem reševanju gospodarstva, ne preko Slabih bank, ne pogovarja nobeden od naših umazanih politikov? Razumljivo, saj z gradnjo infrastrukture lahko segajo z zelo debelo zajemalko v državni proračun, predvsem zase osebno, pri gospodarstvu pa je treba najprej nekaj narediti in se dokazati. In dokazovanje ni v bedasto visokih plačah direktorjev, ki si jih nihče ne zasluži, da jih ne potrebuje sploh ni vredno govoriti, pač pa v dokazanem preboju na svetovni trg in pri tem brez sužnjelastniškega izživljanja nad zaposlenimi, kot bi rad to predstavil v svojem kvazi doktoratu  Zloraba delavcev sam Dušan Šešok!

Na začetku 2013 so lagali enako o projektih, na začetku 2014 lažejo ponovno zaradi koalicijske pogodbe..

Na začetku 2013, tudi mnogo prej, so Slovenci spali in na začetku 2014 spet nadvse veselo spijo, ker jim tako ni potrebno razmišljati o praznem želodcu!