Danes proslavljamo in nič ne delamo, kot politiki, dan Martina Luthra, torej Cerkvenega upornika na papirju, ki je uspel pripeljati še več ovac v glavno Vatikansko čredo. Pa če bi vsaj Trubarja slavili, ker je Slovence učil slovenskega jezika, čeprav tudi on za potrebe Cerkve, se ga pa samo junija spomnimo, kar tako malo. Res se Prešerna spomimo, Cankarja nikakor, pa je Slovenske Hlapce opisal, čeprav v Sarajevski nadškofiji. In pri nas ima Cerkev vsaj enako vlogo kot država, saj ima ločena od Slovenije kar  polovico uradnih dela prostih prazničnih dni. Je ovcam izmišljeno bitje iz vesolja tako naročilo, kaj šele političnim ovcam. Pri tem pa je zelo pomembno zavedati se vsaj tistim, ki ne želijo biti v ovčji čredi propadajočih Slovencev, da smo Luthrov praznik dobili šele leta 1992, potem, ko je Cerkev začela odločno prevzemati našo deželo, tako zemljiško kot denarno, kaj šele diktatorsko. Bo pa zato toliko lažje ob prazniku srečati se političnim govornikom na Cerkvenem odru in se dogovoriti o milijonih, ki jih bomo še izplačali Cerkvi, med drugim tudi za Triglavska sedmera jezera, v zameno pa se bodo dogovorili za podporo volilnih ovac tudi v Cerkvenem razkošju. Grozljivo je, kako je od izmišljenega dogodka pred dobrimi 2000 leti uspelo peščici poneumiti množice po svetu in jim pobrati brez dela vse kar je kaj vredno. Ampak to naših politikov, ki so vrgli v smeti socializem, skrb za ljudstvo, se zmenjeno prelevili v izmišljene demokrate na levi ali na desni, nikoli ni bilo in ne bo sram za svoje nemoralno prevarantsko početje, kajti način vodenja ovac v Cerkvi je njihov sveti zgled. Dan Reformacije? In kje vidite prenovo naše zavožene družbe?