Nemočna je narava in človeška peščica je tista, ki jo je naredila takšno. Vse je iztirjeno, vreme, hrana, obnašanje, sožitje ali klepet. Bi si morda za prihajajoče leto 2019 končno podarili misel,  ki nas bo združila in ne dobrote na podlagi bankovcev ali lažnih kartic iz oblakov? Človek rabi zdravje, rabi veselje in prijetno družbo, rabi izmenjavo nasvetov in ne jahte, limuzine in vile. Med ljudmi je treba širiti resnična spoznanja, ki bodo v korist vsem in ne laži, ki si jih izmišlja peščica, da bodo razlike še večje. Dovolj je nocoj privoščiti si dobrote, ki bi vsakogar izjemoma stale morda 10€ in ne 100 ali več, kajti naš želodec je skoraj enak sosedovemu, naša sreča pa lahko vsrka toliko lepote kot  prijateljeva ali neznančeva. Zakaj je treba širiti sovraštvo in ustvarjati razlike, ko pa je za vse dovolj vsega in je pomanjkanje zgolj huda laž? To laž ustvarja požrešnost peščice in solze v potokih odtekajo prav zaradi takih. Zakaj je treba ustvariti nesposobno čredo, ki ne bo znala več razmišljati s svojo glavo in ji bo sreča prikazana z  lažnimi slikami in besedami? Svet skozi umetno inteligenco že drvi v propad, pa tega nočemo ustaviti skupaj, kajti pomembno nam je, da je sosed zaljubljen v napačnega strankarskega prevaranta, medtem ko mi ljubimo svojega prevaranta. In to je podlaga, da s sosedom več ne greva nikoli na kavico, se nikoli ne pogovoriva o čudoviti naravi in kakšnem kuharskem receptu, ki bi oba navdušil. Naredimo konec temu, začnimo delati za ljudi in ne zveri, začnimo se družiti, pa ne samo, ko je treba pokazati sovraštvo. Načrti so grozljivi, ne soseda ne mene kmalu ne bo več, pa ne zaradi starosti ampak Agende 21 in 2030, o katerih večina noče niti slišati, kaj šele dojeti krute resnice. Težave so vedno rešljive ob prijateljskem pogovoru, nikoli z orožjem in morijami.  Pokličimo vsaj danes soseda in osovraženega in zaplešimo skupaj, poglejmo kaj lahko naredimo za naš skupni nerazdeljeni jutri in po zmernem praznovanju to tudi izpeljimo. Ne nasedajmo več sladkim besedam ljudi, ki s človekom več nimajo dosti skupnega, razmislimo o izrečenih besedah, jih še kje preverimo, nato pa odločno povejmo svoje mnenje. Se bomo zaradi zločincev upokojevali po smrti, bodo otroci le še daljinsko vodeni roboti, ali pa smo ljudje na zemlji, da z roko v roki narišemo srce in napolnimo želodec, ustvarimo srečne dogodke in dovolj blaginje za vse nas?