Ko prebereš tri stavke čvekanja, ki sta ga danes uprizorila v Parlamentu Cerar in Tonin ti mora biti vse jasno, da naši politiki na delovnem mestu niso zaradi dela ampak zgolj poslušanja, uboganja  in zabave, ki je dobro plačana. Smo v gospodarskem razcvetu, pravi Tonin, zato bi se lahko dobro pripravili na umetno prihajajočo krizo. Mu je Cerar takoj vrnil, kako prav ima in zato so pred leti sprejeli fiskalno pravilo, da bodo delavci tako v cvetenju kot krizi brez denarja, ki bo namenjen le ozkemu krogu in korporacijam. Krize so zgolj zato, da bančniki lahko poberejo zlato, da nastavljena politika izžema narod, ob razcvetu pa si ustvarja lastne zaloge. Pri tem je zanje zelo pomembno, da imajo opravljene visoke univerzitetne izpite in obvladajo tehnično leporečje, ki je narodu nerazumljivo, zato jim ta nasede kot mu muhe na sladke limance, saj so prepričani, da oni obvladajo svojo stroko. Pa o njej nimajo pojma več kot kaj morajo narediti za korporacije. Bodo zdaj malce popustili javnemu sektorju, delavci pa bodo še naprej zveriženi v bedne plače in iskanje rešitev do konca vsakega meseca. In narod kljub tem nategom množično verjame, da bo čudež rešil njihove življenjske težave, zato njim ni treba nič narediti. Nikakor večji del nujnega javnega sektorja ne sme biti na sramotnih plačah, a njihova stavka ne prinaša dviga bdp, ne prinaša razcveta gospodarstva. Dokler se javni sektor ne poveže z delavci za iste cilje, ne pa, da je v vsakdanjem delovnem življenju večinsko na nasprotnih bregovih, kot levi in desni, rešitve za lažno krizo ne more biti. Do takrat nas bodo Cerarji in Tonini peljali žejne čez vodo in zgolj pred volitvami prinašali lažna upanja. Kar pa je pri nas najbolj žalostno je, da se celo v vrstah, ki naj bi se naćeloma borile za isto stvar, torej dobro ljudstva, peščica bori za glavno besedo, za lastno promocijo in je pripravljena nasprotnika žaliti zaradi svojega uspeha, čeprav bo cilj zato izgubljen. Je že vnaprej obsojen na to! Le kaj je treba dati ljudstvu v glavo, da bo sklenil premirje z enako mislečimi in enako oropanimi, čeprav niso v istih političnih vrstah? Le kako razložiti ljudem, da so vrženi na levo in desno tnalo in zato pod strahom, da jim nasprotnik odseka glavo? Ne pa vlada in lažno ustvarjene politične stranke, ki se menjujejo zgolj zaradi uspeha tistih, ki jih ustvarjajo kot gledališko predstavo! Pa celo Slovenski narod verjame, da ima on oblast in ne izbrani korporativni služabniki!