Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji

OddajBorislav Kosi, dne 2015-05-14 ob 00:49:26

Odlomki iz nove knjige avtorja Vladka Begana " Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji":

 

Katoliška cerkev nasprotuje demokraciji od vsega začetka in jo hoče uničiti. Zavrnila je Magno karto, principe francoske revolucije, nasprotovala je odpravi suženjstva .... Papež Gregor XVI., ki je papeževanje nastopil leta 1831, je že naslednje leto rekel, da je človekova svobodna volja norost, izvirala naj bi iz »najsmrdljivejših studencev brezbrižnosti«. Bil je proti svobodi tiska in vesti, ločitvi cerkve od države ter svobodi združevanja in izobraževanja, ki da so smrdljiva odplaka, polna heretičnih izbljuvkov. Leta 1864 je papež Pij IX. izdal okrožnico Syllabus Errorum. V njej je obsodil zmote »modernizma«, npr. panteizem, naturalizem, racionalizem, socializem in komunizem …, po njegovem mnenju pa je zmotno tudi, da ima »vsak človek svobodno pravico do prevzemanja in izražanja tiste vere, ki je po njegovem prepričanju prava«. Zapisal je še, da »... da ima Katoliška cerkev pravico uporabiti silo, da si zagotovi pokorščino, da bi Katoliška cerkev morala uživati imuniteto in da nobena država ne bi smela nasprotovati tem posebnim privilegijem, da bi edino Katoliška vera morala biti dovoljena, da bi nekatolikom, ki pridejo v katoliško deželo morali prepovedati javno izražanje svoje vere.« V okrožnici je mogoče zaslediti tudi obsodbo splošne volilne pravice in stališča kot npr., da lahko cerkev svojo oblast izvaja brez dovoljenja posvetne oblasti ter da civilna in kazenska sodišča in zakoni ne veljajo za duhovnike.

 

Papež Leon XIII. (1878-1903) pa je rekel, da ni dovoljeno vzpodbujati svobode mišljenja, svobode tiska, svobode šolstva in verske svobode, bil pa je tudi proti socializmu in komunizmu. Dejal je tudi, da ima cerkev v vseh katoliških državah pravico do verskega monopola, kajti zablodi se ne sme dajati svoboda širjenja. Svoboda in resnica nista združljivi. Kjerkoli je le mogoče, mora biti resnica vsiljena s pomočjo države in pod vodstvom cerkve. Sleherna država mora trdno zagovarjati pravo vero kot svojo uradno politiko in kolikor je le mogoče omejevati svobodo vesti. Tako papež. In še: »Prekletstvo nad tistimi, ki trdijo, da nam Sveti duh ne dovoljuje pobijati heretikov!« Papež Leon je po cerkvenem nauku nezmotljiv. Kar govori, naj bi bila božja beseda. Beseda Boga ali beseda boga?

 

Seveda to velja tudi za besede papeža Pija XI., ta je zaničeval demokratične institucije, ki je v encikliki Ubi Arcano Dei obsodil demokracijo in jo okrivil za takratni nered v družbi. Bolj kot je neka dežela demokratična, bolj je kaotična, je dejal. Od posameznika je papež zahteval pokorščino bogu in cerkvi, kajti samo katoliška cerkev lahko prinese mir in red, saj je nezmotljiva. Ne samo posamezniki, temveč tudi države morajo slediti katoliški cerkvi, saj je ta edina varuhinja resnice, je trdil. Papež Pij XI. je znan tudi po tem, da se je povezal s fašizmom, njegova je tudi izjava, da je fašističnega diktatorja Mussolinija poslala božja previdnost. Bolj verjetno je, da ga je poslala »previdnost« iz podzemlja. Šel je celo tako daleč, da je v encikliki Quadragesimo Anno svetoval vsem katoliškim deželam, naj prevzamejo obliko fašistične stanovske države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež Janez Pavel II. Zelo jasen je bil tudi papež Ratzinger, ki je na svoji prvi splošni avdienci vse neverujoče okarakteriziral kot sile teme in zla. Benedikt kot naslednik inkvizicije? To je dolgo časa v novi »preobleki« tudi vodil. Strašno duhovno nasilje tako imenovanega svetega očeta in tako imenovanega Kristusovega namestnika na zemlji. »Duhovno nasilje se vedno razvije v najhujše oblike psihičnega, fizičnega in družbenega nasilja,« meni dober poznavalec katoliške cerkve Peter Kovačič Peršin.

 

»Vsaka človekova pravica se je morala uveljavljati ob zagrizenem nasprotovanju Cerkve, tako katoliške kot evangeličanske,« je dejal prof. Hubertus Mynarek, nekdanji dekan teološke fakultete, ki je izstopil iz katoliške cerkve.

 

»Demokratična družba na zahodu pa pozablja, da imajo človekove pravice in temeljne svoboščine ter pluralna demokracija svoj temelj prav v krščanstvu,« je izjavil mag. Andrej Naglič, vnet privrženec katoliške cerkve, sicer tudi duhovnik. V krščanstvu da, ne pa v katolištvu! Eno je krščanstvo, drugo je katolištvo. Ni mogoče biti hkrati katolik in kristjan, saj gre za dva različna pojma, čeprav ju katoliška cerkev, pa tudi še kakšna druga, enači. Nemški teolog, jezuit Michael Schmaus (1897-1993): »Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija ...« In še: »Izkazalo se je, da Cerkev obsoja oblast ljudstva, svobodo vesti in vse sodobne svoboščine. Inkvizicijo predstavlja kot 'samoumevno posledico svojega celotnega pravovernega sistema', oziroma kot 'kompendij cerkvenega duha'.« In nato dodaja: »Ko bo to lahko storila, bo Cerkev obudila inkvizicijo; če tega ne bo storila, bo tako zgolj zato, ker je ne bo mogla.« Oboje je leta 1848 zapisal znani francoski zgodovinar religije Ernest Renan. »Še danes so prepričani v papeškem Rimu, da smejo zakulisno ali javno pritiskati na demokratično izvoljene vlade in parlamente v smislu rimsko-katoliške 'morale',« je zapisal znani švicarski teolog Hans Kung, teolog, ki ga je cerkev »izobčila« zaradi njegovih kritičnih pogledov na cerkveni nauk. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša
smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel papež Leon I. Tako torej papež Leon Veliki.
Očitno ga je navdahnil sam satan, saj Jezus kaj takega ni nikoli rekel in s tem nima nič. Prav nič. Kje je tu dostojanstvo nekatolikov, ki je osnovna pravica vsakega človeka ne glede na vero, raso ... in jo sedaj priznavajo vse moderne ustave. Pa tudi cerkev na veliko govori o človekovem dostojanstvu! Besede, besede, besede ...

 

Znani britanski pisatelj Avro Manhattan je o nasprotovanju katoliške cerkve demokraciji dejal: »Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.« Avro Manhattan je tudi dejal, da se je papeža Pija XII. oprijel vzdevek, da je najboljši antidemokrat na svetu, saj je bil eden največjih sovražnikov demokracije v dvajsetem stoletju. »Kot mi je znano iz neposrednega vira, je Piju XII. nekoč neki zelo visok nemški prelat rekel: 'Sveti oče, če Vam smem svetovati.' Papež je vstal in zapustil prostor. In njegov osebni tajnik, jezuit Leiber, nam je nekoč pripovedoval, da je pogosto brezupno, celo nevarno, ugovarjati papežu,« je dejal teolog Herbert Haag. Sveti oče pa nevaren in antidemokrat? Jasno je, da je cerkveni sveti oče totalitaren in nevaren, če je na čelu zelo nevarne totalitarne organizacije! S Svetim očetom iz nebes seveda cerkveni sveti oče nima nobene zveze.

 

Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih režimov, izobčil takratnega kubanskega predsednika Fidela Castra. To izobčenje pa ni motilo papeža Benedikta XVI., da ni leta 2012 obiskal Kube ter se srečal z izobčencem in po cerkvenem nauku članom pekla Fidelom Castrom. Cerkev že sega po Kubi, kajti kubanski režim je očitno vse slabotnejši. To je izkoristil papež Frančišek, ki je bil s svojimi služabniki posrednik med ZDA in Kubo glede normalizacije odnosov med obema državama. Konec leta 2014 je namreč prišlo do otoplitve odnosov med Kubo in njeno mogočno z biblijo zaznamovano sosedo ZDA. Vrata cerkveni evangelizaciji Kube se odpirajo! Cerkveni duh uničevanja bo tako še bolj prisoten v tej državi! Papež je s svojimi divizijami iz podzemlja še enkrat dokazal pripadnost zunanjemu kraljestvu, kraljestvu nasilja, vojn. Ali bi bil tudi Jezus iz Nazareta posrednik med dvema zunanjima kraljestvoma? Ali ni On vladar notranjega kraljestva?

 

Španski kardinal Pedro Segura je v pastoralnem pismu leta 1952 zapisal, da je svoboda tiska eno od največjih zlih nevarnosti, ki ogroža moderno družbo. Seveda, svoboda tiska ogroža cerkev, kajti tisk vedno bolj razkriva zločine cerkve. Tako je ljudem dana možnost, da vidijo, kdo se skriva za katoliško cerkvijo. In kdo se skriva? Božansko ali nebožansko?

 

Leta 1949 je katoliška cerkev izdala dokument, po katerem so prekleti vsi tisti, ki priznavajo materialistično in protikrščansko doktrino komunizma, jo zagovarjajo ali širijo. Ali v demokraciji in svobodni državi ne bi smeli obstajati tisti, ki zagovarjajo komunizem? Če se lahko zagovarja nasilni katolicizem, zakaj se ne bi smel podpirati komunizem? Ki se po svojih negativnih posledicah sploh ne more primerjati s katoliško cerkvijo!

 

Cerkveni nauk o večnem prekletstvu nasprotuje verski in splošni svobodi ter demokraciji. To je neposredni napad na svobodo ljudi z namenom, da jih veže na cerkev.

 

»Svoboda vere in mnenja, ki je zagotovljena vsem, poraja prijateljstvo in je znak miru,» je dejal papež Frančišek po srečanju s turškim predsednikom Erdoganom na obisku v Turčiji leta 2014. To je sicer res, vendar je ravno papež s svojo cerkvijo ovira temu! Vsekakor je papež Frančišek vrhunski blefer.

 

Vir:  http://www.began.si/  

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
1
Borislav Kosi
1
May 15, 2015
Duhovniški poklic ne prihaja od Boga


Rimski papež je v "težkih" časih njegove cerkve dejal: "Mladi, ne bojte se, če vas Gospod pokliče v duhovniško službo".

Nekateri ljudje se sprašujejo, ali res klic po duhovniškem poklicu prihaja od Boga?

Na italijanski TV-Erde&Mensch;, v oddaji Leto duhovnikov, 1. del. so gostje predstavili drugačna stališča, citiram:

»Jezus iz Nazareta ni bil duhovnik. On je bil človek ljudstva. Kot vémo, je bil po poklicu tesar. Ni bil prijatelj duhovnikov. V opozorilih v papeževi Bibliji lahko preberemo naslednje: Jezus je rekel: »Gorjé vam pismouki in farizéji, vi hinavci«! Te besede ne zvenijo kot besede prijatelja duhovnikov. Torej, Jezus zagotovo ni bil duhovnik. Jezus je čisto zavestno rekel »Sledite Mi!«, torej Jezusu, Kristusu! O sledénju kakšnemu župniku, pastorju ali duhovniku ni govoril. Duhovnik opravlja poklic, ki pa s pozivom od zgoraj, od Boga, nima nič opraviti. Jezus, Kristus, nas je véndar učil, da je vsak človek, torej vsak od nas, Božji tempelj, in da mogočni Duh neskončnosti, vsevédni Bog, biva v nas, v vsaki duši. Zaradi tega nam je Bog veliko bliže kot nek duhovnik, bliže kot naše roke in noge. Bog je pričujóč v nas. Da, na koga naj se obrnemo? Končno edínole na Boga, našega Očeta, in na Kristusa, našega Odrešitelja. Če je On tako blizu, torej v nas, lahko véndar vsako molitev povemo Njemu, molimo k Njemu v nas samih. Ne potrebujemo torej nobenega duhovnika, nobenega župnika, nobenega pástorja. Mi sámi smo Božji tempelj in Bog biva v nas. Torej ne potrebujemo takó imenovanih cerkvá iz kámenja. Bog ne potrebuje kultov, ne potrebuje rituálov. On potrebuje srca ljudi, ki v sebi iščejo in najdejo Boga.

Švicarski profesor teologije Hérbert Haag je v svoji knjigi napisal: »V teologiji so si enotni v tem, da Jezus ni hotel ustanoviti cerkve, zaradi tega tudi ni mogoče, da bi hotel neko določeno cerkveno struktúro.«

Ali ni čudovito, da nam je Bog, naš Oče, dal po Mojzesu Deset zapovedi in Jezus, Kristus, kot Jezus iz Nazareta čudoviti nauk sprave, na prímer Govor na gori? Če upoštevamo Deset Božjih zapovedi in Govor na gori in po tem postopoma živimo – kajti kdo je že popoln - se počutimo povezani z vélikim Duhom v sebi. Čemú potem duhovnik?« Konec citatov.

Res je, če bi več ljudi v vsakdanu živelo gornja priporočila, potem bi lažje prepoznali neverjetno predrzne in brutalne manipulacije kleriških egocentrikov, ki s Kozmično Enostjo in Harmonijo nimajo ničesar skupnega. Potem ne bi totalitarni izbruhi nosilcev vatikanskega imperija, o katerih piše v svoji novi knjigi Vladko Began, imeli takega vpliva.

Čeprav izgleda, da je kolonialistična velesila Sveti sedež (Santa sede/Vatikan) z "upokojitvijo" svojega prejšnjega suverena papeža Benedikta in ustoličenjem jezuitskega kardinala kot novega, sedanjega papeža Frančiška nekako s stisnjenimi zobmi priznala, da ji kljub velikanskemu bogastvu in še ohranjenemu kolonialnemu sistemu (beri: lokalne cerkve) v bistvu teče voda v grlo. Izbira jezuita za papeža seveda ni slučajna, saj so se jezuiti ničkolikokrat dokazali kot brezobzirni in učinkoviti ohranjevalci rimskega papizma kot avtoritarnega sistema totalnega nadzora nad umom in denarnicami ljudi. Če pa je novoizbranec še tako spreten in prepričljiv stand up komik, kot je to vsaj dosedaj dokazal argentinski Franček, potem tako vatikanski aparatčiki kot oni v kolonijah z oživljenimi upi pričakujejo nekakšno ohranitev cerkve kot "božjega" raja za ta planet.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
#1
Borislav Kosi
Borislav Kosi
Objavil/a 2015-05-14 00:49:26 (May 14, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Razmišljanje ob Tavčarjevem rojstnem dnevu ali Slovenci v primežu cerkve in partije
Kdo nam v resnici vlada?
Razkroj samopomembnosti oziroma brezpogojna ljubezen
Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji
Biblija, cerkev, NSI in družinski zakonik
Cerkev, nogomet in potrošništvo
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj