Čas je za nove čase, za drugačno življenje, za radost, veselje, zaupanje in sodelovanje. Za spoštovanje samih sebe, prepoznavanje svojih talentov in darov. Čas za spremembe. Srčne, osebne, družinske, poslovne. Čas za zdravje in za uspeh. Čas za nas, ki smo preživeli in spet verjamemo vase. Vem da nas je veliko. Preveč in hkrati premalo. Preveč takih, ki smo "preživeli" in premalo takih, ki se zaveda kaj so "preživeli". S čim se ukvarjamo vsak dan. Nikakor se ne strinjam s tem, da preteklost ni pomembna. Je. Zelo. Tudi s tem se ne, da zakaj je treba brskati, odkrivati okostnjake iz omar- kar je bilo... Ja, je bilo. In ni za skrit, ker je pustilo posledice, pečat. Ker, če te nekaj muči 20let, če ne moreš živeti, če ne veš od kod in zakaj si tak, če si nezadovoljen, razočaran, boječ in te vse boli...ima vsak pravico da ve zakaj. Da ve čemu je tako, da spregleda, sprejme, predela in gre naprej. Obstaja ena faza. Faza preživetja. Faza soočenja z resnico, z osebami, njihovimi in svojimi dejanji. Brez tega ni mogoče živeti zdaj, v tem trenutku. In to ne pomeni, da odrasli ni odrastel ali da noče odrasti. Da ne moreš ali nočeš pozabiti, ker res ne zmoreš, dokler je to zapisano in zažrto v vsaki celici se res ne da. In vsak potrebuje svoj čas. Nekdo trenutek, drugi preostanek svojega življenja. Ker imamo pravico. Kot si jo je vzel tisti, ki se skuša skriti in pozabiti svoje misli in dejanja. Ker je ta trenutek pogoj za naslednji, in posledica nekega preteklega. Ker je pomemben zdaj, sta tudi nekoč je bilo in "nekoč" bo.