Bila sem brezvoljna. Brez cilja, brez hobija, brez veselja do česarkoli. Brez razloga sem planila v jok. Osamila sem se od ljudi. Bolelo me je celo telo. V družini ni bilo nič v redu. Šla sem k zdravnici. Povedala mi je da imam depresijo. Dobila sem antidepresive. Ko je moje počutje dobilo ime, sem bila za trenutek najsrečnejše bitje na svetu. In dobila sem zdravilo, ki me bo ozdravilo. Jemala sem antidepresive. Manj sem čutila. Manj sem jokala. Pa ne takoj. Najprej je moralo preteči tri tedne, da so prijeli, potem še nekaj časa, da smo ugotovili da potrebujem malo večjo dozo od začetne. Potem sem čutila manj tesnobe. Manj sem jokala. Bila sem boljše. Vsaj tako sem mislila. Šla sem v službo. In po pol leta sem se samovoljno odločila, da preneham z jemanjem antidepresivov. Po mesecu in pol so se znaki začeli ponavljati. In sem se ustrašila in nadaljevala z antidepresivi. Stanje se ni kaj bistveno izboljšalo. Pa sem jih spet nehala jemati. Sicer sem zagovornica ne jemanja zdravil.
Na nekam predavanju sem slišala, da je so ravno trije meseci po prenehanju jemanja kritični. Da je potrebno zdržati. Da so to odtegnitveni znaki. In ko zdržiš, jih ne potrebuješ. Ne nikoli več, ampak se stanje stabilizira.
Moja izkušnja je bila, da sem čutila, kot bi mi nekdo v tistem trenutku, ko mi je dal zdravilo - antidepresiv, rešil življenje. Kasneje sem prišla do spoznanja, da antidepresivi le utišajo občutke, čutenje, čustva, kar pomeni da ne moreš začututi kaj v resnici čutiš. Ne moreš priti do vzroka in posledično do rešitve le tega. In zdaj vem da je potrebno zdržati in nekaj narediti v življenju - spremembo, se obrniti sam k sebi, kot sem to naredila štiri leta kasneje od prve situacije z depresijo. Pogledala sem vase in še vedno gledam vase. In naredila spremembo, stopila v stik s sabo.
V nekem trenutku, ko sem bila šibka in si nisem zaupala, popolnoma nič si nisem zaupala, bila sem tako obupana, da nisem pred sabo videla nobene rešitve - so mi antidepresivi pomagali spremeniti tok misli, oz jih utišati, ohromiti. Ko sem ojačala in sem si začela zaupati - sem jih nehala jemati, a nisem vztrajala dovolj dolgo, situacije so se začele ponavljati, zunanji pritisk je bil prevelik, ustrašila sem sem mislila sem, da ne zmorem - hkrati pa sem dvomila v njih. Zato niso delovali in sem prenehala z jemanjem. Ali pa bi rabila večjo dozo, to pa ni bilo v skladu z mojim tedanjem prepričanjem. Dve leti nazaj, ko sem bila spet na odlični poti v depresijo, sem se odločila za korak k sebi. Je pa res, da sem se v vmesnem obdobju razvezala in spremenila en del življenja. Bilo je lažje, ker nekega dela pritiska ni bilo več. In po tem spoznanju ne bom nikoli več vzela nobenega antidepresiva. Do te odločitve sem prišla sama, s svojo izkušnjo.

Zato nihče ne more nikomur reči ali antidepresiv da ali ne. Odvisno od osebne pripravljenosti posameznika za delo na sebi. Če želi nekdo “spati” in ni pripravljen na spremembo in rešitev, je antidepresiv odločno zdravilo, pa še blagajno farmacevtske industrije polni.