Moje razočaranje in jeza nad tem, da bo treba na referendum, na katerem bo večina odločala o osnovnih človekovih pravicah manjšine, je najmanj tolikšno, kot je bilo navdušenje (celo ponos) ob sprejetju novega družinskega zakona, ki zagotavlja enakopravnost enakospolnim partnerjem.

Seveda, družinski zakon ne navaja voznikovih pravic, a splošno butalstvo je brezmejno ter nalezljivo in ga srečamo vsak dan tudi na slovenskih cestah. Ja, na teh slabo vzdrževanih cestah, na katerih neživljenjski predpisi kriminalizirajo voznike in jih z represivno kazensko politiko, tudi dobesedno, odrivajo na rob preživetja! Voznikova 'pravica' je, da plača (vinjeto, cestnino, registracijo, davek na davek itd., itd.) in znova plača (kazni, takse, eko takse itd.) in znova plača ... karkoli že! Seveda, voznikova pravica niso kakovostne ceste, kakovosten asfalt, ki se ob dežju ne spremeni v drsališče, razumne prometne ureditve, ki jih delajo zemljani (in ne marsovci kot zdaj). Ravno tako med voznikove pravice ne sodijo dirkališče in objekti za izpopolnjevanje vozniškega znanja in veščin. Tega ne potrebujemo, kajti če bi bila splošna omejitev hitrosti na vseh cestah in avtocestah 50 kilometrov na uro, zagrožena kazen za prekoračitev najmanj 10 tisoč evrov in pet let zapora, potem bi uspeli prehiteti Švede na njihovi utopični poti proti 'nultem številu' žrtev v prometu (kdor ni dojel sarkazma, bog mu pomagaj!).

Pravice gor ali dol, Švedi so ne glede na svoj neuresničljiv cilj ugotovili in to na glas tudi povedali, da smo vozniki idioti ter da nas je treba (idiotsko) usmerjati. Potemtakem preveč voznikov vodi to našo prekrasno državico, kajne?

Ampak da ne bi kršil svojih pravil o doslednosti v žurnalizmu: kako prečudoviti so dirkaški problemi v primerjavi z zgoraj omenjenimi! Vse je tako preprosto! Potrebujem več 'konjev', vedno nove gume, prava prestavna razmerja v menjalniku in le kanček športne sreče. Ampak počasi in brez skrbi! Ne prehitevajmo dogodkov. Zima je pred vrati, dirkalna sezona se je končala in počasi prihajajo na vrsto moje epske analize, patetično samousmiljenje, poetska (zimska) razpoloženja, velika pričakovanja, grandiozni načrti. Konec koncev, izbira je vaša: bereš me ali me ne bereš!

Kolumna: Vladimir Stankovič: Voznikove pravice - Avto Magazin

Vedno sem bil ponosen, da moja žurnalistična kariera ni (skoraj) nikoli iz avtomobilskih in avtošportnih vod zabredla v politično močvirje. Na dan, ko...