Članek
Kako deluje (Mafija) Media24 ali zgodbe iz ozadja
Objavljeno Jun 26, 2015

Prejela po mailu, posredujem dalje ...

Včasih se nam zazdi, da smo na poslovnem področju doživeli že vse: pokvarjene delodajalce, lažnive sodelavce, boj za oblast in za preživetje… Ampak, potem vidimo kaj takega, da obmolknemo, kot jagnenčki iz znane grozljivke… Človeška pretkanost in škodoželjnost v igri za lastno korist, res ne poznata meja. Zato je čas, da nekdo obelodani še drugo plat zgodbe spletkarskega podjetja Media 24, ki se čedalje pogostje v medijih predstavlja kot velika žrtev.

 

Te dni beremo pretresljva, s čustvi nabita pisma, ki jih po nalogu svojih nadrejenih pišejo sodelavci skupine Media24 (bivše Kratermedia), ki je pred nekaj leti prevzela takrat še prestižne znake revij, ki jih je mojstrsko, v rekordnem času potopil padli medijski tajkunček Matej Raščan. Naiven ruralni fant, ki so ga strici iz ozadja izbrali za frontmana, uredili vsa posojila za nakup ter mu uspešno diktirali tempo do grenkega konca.

In očitno po nekaj letih, kot smo že navajeni v tej državi, so šle revije z dežja pod kap. Tako danes beremo: Preteresljivo: prijateljica Jana, ki jo nosimo v srcu že več desetletij, ne bo več revija vredna zaupanja, to bo zdaj nenadoma postala njena namestnica Zarja in dobra stara Lady, bo po novem kar nekaj, bodo pa namesto nje, zelo skrbni in dobri, novi-stari ustvarjalci, za narodov blagor seveda, poskrbeli, da bodo gospe, ki so čustveno vezane na te revije, vsak teden lahko brale svoje priljubljeno čtivo iz rok starih ustvarjalcev revij in vse to, samo zato, ker njeni ustvarjalci ljubijo svoje delo in svoje bralke…Kako zelo ganljivo…  Drage bralce pa zgolj dobronamerno obveščajo, da revija ni znamka, ki jo krasi, ampak predana, dobra-stara ekipa, ki jo ustvarja…

Če ne bi poznali ozadja, bi še pomislili, da je poslovna predanost nekaterih ljudi res vredna občudovanja, ampak, žal nas je preveč, ki poznamo ozadje teh burlesk, ki se v zadnjem mesecu dogajajo vsem na očeh…

Naenkrat se nam Martin Odlazek, ki je po ruralnosti vsaj nekajkrat presegel Mateja Raščana, po svojih spletkah in poslovnih goljufijah, pa verjetno marsikateri Hollywoodski scenarij, predstavlja kot dobrotnik, ki skrbi za svoje zaposlene in je ena njegovih največjih skrbi, kaj bo s temi ljudmi, ki jih je, skupaj z blagovnimi znamkami junaško in velikodušno rešil pred propadom… Kako zelo skrbi za svoje zaposlene in to tiste najbolj občutljive – invalide, za katere je znal zelo skrbno pobrati vse mogoče državne subvencije, smo si pred časom lahko ogledali v prispevku oddaje Epilog: http://www.24ur.com/novice/slovenija/dva-obraza-imperija-martina-odlazka.html

Torej gospod, ki je do blagovnih znamk prišel na ravno tako ne transparenten način, predvsem zaradi tega, ker jih je tiskalo njegovo podjetje in imelo iz tega naslova nekaj milijonski zaslužek, je zdaj dobrotnik in srčno skrbi za tiste uboge zaposlene novinarje, ki so že enkrat za las ušli agoniji povezani z izgubo službe. 

 

Ta dobrotnik je v stečaju Dela Revij, videl odlično priložnost, da zgrabi odlične in dobičkonosne blagovne znamke (kar so ob njegovem prevzemu v veliki večini še vedno bile) in iz njih iztisne vse, do zadnje kaplje. Čisto preprosta računica, da je imel samo od enega izvoda Lady, čistega dobička vsaj 1€ in da se tedensko proda med 35.000 – 40.000 izvodov te revije, pove vse.

Tako je skupaj s svojo ekipo stopil v boj, podmazal kogar je bilo treba in pristali so na vse pogoje, ki jih je postavila banka (nad katerimi se zdaj izdatno pritožujejo, ker da so ubogi nevedni reveži, te znamke že zdavnaj poplačali – kot če bi nekdo, ki je svoj 10 let star avto, nekoč plačal 30.000€, zdaj od banke zahteval, da naj mu vrne denar, ker so njegov avto ravno ocenili na 3.000€ in se čuti oškodovanega).

 

Ker sam najem blagovnih znamk, ni omogočal nemotenega poslovanja, so veselo pobasali, kar se je pobasat dalo (arhive, baze, nagrade, vloženke, opremo), s figo v žepu obljubili Mateju Raščanu, da bo del vodstvene ekipe tudi on, seveda – če jim pomaga pri zbiranju ključnih podatkov, preda baze, sestavi sezam najboljših zaposlenih in vse ostalo, kar so potrebovali, da svoj plan izpeljejo do konca. Ko je bilo plenjenje končano, so postavili zaposlene pred zid… Seveda so ti, oportunistično, v duhu socialističnega novinarstva, ko so bili še nedotakljivi bogovi, prepričani, da so ravno oni nepogrešljivi in da njim ne more biti hudega, pristali na vse…

 

In potem se je začelo – za začetek so (potem, ko so se dokopali do vsega potrebnega), odslovili Raščana in še enega člana bivše vodstvene ekipe Dela Revij, ki jim je entuziastično, v želji po čim boljšem stolčku vneto pomagal pri pridobivanju podatkov za nov začetek. Takoj za njima so sledili tisti, ki so bili stari 50+, torej ljudje, ki so večji del svojega življenja posvetili revijam, ne glede na to kako predani so bili – to novih delodajalcev ni zanimalo in s tem se niso ukvarjali, ker bi jih v nasprotnem primeru ščitila zakonodaja in se jih ne bi mogli zlahka znebiti. Takrat je očitno, ta Odlazkov socialni duh, ki zdaj tako veselo maha medijem, še spal.  Na cedilu je ostalo tudi nekaj nosečnic, med njimi tudi glavna igralka med urednicami: Gordana – Goga Srdojević.

Vsem drugim so močno oklestili plače, honorarje, potne stroške... Začeli so se časi ustrahovanja in poniževanja. Jasno je bilo, da lahko vsak čez noč pospravi mizo, če mu kaj ne ustreza. V nekoč energičnem kolektivu sta se naselili kronična slaba volja in otopelost vseh, ki so stopali skozi vrata tega, nekoč uspešnega podjetja. Začele so se selitve, vsaka je prinesla še slabše in še bolj bedno delovno okolje…

 

Počasi se je bilo treba znebiti vseh, ki so mislili s svojo glavo in niso vestno izpolnjevali vse navodil novega vodstva: prva je odletela sedanja namestnica PKK Alma Sedlar, ki so jo postavili za urednico Obrazov, od njenih kolegov so celo zahtevali, da, če želijo ohraniti svoja mesta, proti Almi pričajo na sodišču. Znani fotograf Vito Tofaj, dolgoletni honorarni sodelavec, ki je na sodišču pričal po pravici, je izgubil 80% dela. Kmalu za Almo, sta zaradi »nepokorščine« morala svoji delovni mesti zapustiti Barbara Jerman - odgovorna urednica Lady in Martin Senica, odgovori urednik revije Stop.

 

Mimogrede, so zaposleni vsakih nekaj mesecev dobivali nove pogodbe, vsaka je prihajala iz drugega Odlazkovega podjetja, ki so se množila kot gobe po dežju, vse z namenom pretakanja denarja in zaposlenih, ki so z vsako novo pogodbo nevede podpisali tudi to, da odpravnine v primeru, da se jih delodajalec naveliča, ne bo…  Nič nenavadnega ni bilo, da je bilo v pisarni pet zaposlenih in da je imel vsak pogodbo o zaposlitvi sklenjeno preko drugega podjetja. Večina se v dobri veri, da bo vse ok in da bodo obdržali ljubi kruhek, čez nekaj mesecev v svoji otopelosti, s tem sploh ni več obremenjevala.

 

Vedno lačni Odlazkovi pribočniki z glavno urednico uredništev Tanjo Škarjot na čelu, so bili željni vsega.  Takoj so jih zbodla novinarska gradiva, ki jih podjetja pošiljajo novinarjem, da jih seznanijo z novimi izdelki. V teh vrečkah se najde ličilo, kremica, dišava, nov prehranski proizvod, steklenica soka, vina…  Po nalogu gospe Škarjot, so šle vse te vrečke v njeno omaro, občasno pa so tajnice, tiste proizvode, ki so bili za njo in njeno družino neuporabni, razdelile med zaposlene z besedami: to vam pošilja gospa Tanja (oh, kakšna dobrotnica)  – artiklov, ki jih je lahko gospa Tanja uporabila bodisi sama, ali pa njen partner v svojem lepotnem salonu Studio 4, ni videl nihče.  Gospa Tanja in njen partner Igor Jereb sta bila poleg tega, deležna še več ugodnosti, s katerimi sta uspešno polnila družinski proračun. Tako je bil gospod Jereb, kot pogodbeni sodelavec zaposlen na enem od Kraterjevih podjetij in namesto običajne provizije za zunanje sodelavce, prejemal skoraj 2x višjo, kar 25% provizijo. Postal je skrbnik večine večjih podjetij s katerimi so se sklenile velike oglaševalske pogodbe. Če omenimo, da je šlo za zneske v višini nekaj deset tisoč €, nam je jasno, da je se je družinski proračun družine Jereb – Škarjot, kar lepo okrepil. Ampak to ni bil razlog, da ne bi v shrambi omenjenih pristali še vsi artikli, ki so ostajali na dogodkih podjetja in da ne bi koristili  kup uslug, ki so jih omogočale kompenzacije preko revij. Ena od takih zadev je bilo tudi večno promoviranje njihovega lepotnega salona Studia 4, ki je kar naenkrat friziral in ličil za vse potrebe revij in dogodkov, tudi tiste zadeve, ki so jih pred tem počeli njihovi konkurenti brezplačno, samo za promocijo in omembo. Te usluge so pri Studiu 4, seveda mastno zaračunavali. Med tem, ko je bilo strogo prepovedano v revijah omeniti kakršno koli podjetje in njihove storitve, so imeli uredniki jasno nalogo, ko je šlo za Studio 4, obvezna objava vseh podatkov, fotografije in tudi naslova. Ta ista gospa Škarjot, ki je bila zelo varčna in racionalna, ko je šlo za druge, je mirno podpisala astronomske zneske, ki jih je izstavljalo podjetje njenega partnerja.

 

Kako je lahko dobila takšna pooblastila, nam postane jasno, ko izvemo, da je bilo vse to v sodelovanju (in dogovoru o delitvi dobička) z direktorjem Gregorjem Repičem, tega je v dobri veri, da bo pošteno posloval, na direktorsko mesto postavil sam Martin Odlazek, ki pa se nikoli ni izpostavljal. Težko je bilo verjeti, da se je omenjena gospa med prvimi »prodala« konkurenci, torej skupini, ki je pri banki kandidirala za prevzem blagovnih znamk. Za informacije, ki naj bi jih prinesla s sabo, so ji obljubili enega vodilnih mest – ampak, kandidat na katerega je stavila, ni bil izbran. Kaj si ob vsem tem misli kolerični vodja Odlazek, ve samo on, verjetno pa ni ravno navdušen nad lojalnostjo svoje izbrane ekipe.

 

Odlazek je človek brez obraza, nihče ni vedel kdo je in kako je videti, če bi se sprehodil po hodnikih, bi večina zaposlenih pomislila, da gre za naključnega obiskovalca. V vseh medijskih arhivih v državi, obstaja ena sama fotografija, kjer gospod s šofersko čepico zapušča sodišče.  Z zaposlenimi komunicira izključno preko svojih izvrševalcev dolžnosti, ki imajo kompleks Boga, Odlazka pa malikujejo, kot sekta, jih pa to seveda ne odvrne od tega, da ne bi počeli lumparij in polnili svojih žepov, hladilnikov, shramb, omar in še kaj drugega na račun revij - seveda, za njegovim hrbtom.

 

Zaposleni so ga prvič videli šele v preteklih dneh, ko po številnih medijskih objavah, ni bilo več moč lagati zaposlenim, da je vse ok in da so že podpisali pogodbo z banko. Kot brezkompromisni mafijski šef Vito Corleone v filmu Boter, se je prikazal in jim povedal kako bo dal vetra vsem, ki so si drznili obrniti proti njemu: banki, konkurenci, Požarju…

 

Skoval je neprekosljiv načrt – izdajal bo vse revije, ki so izhajale do sedaj, odlikovala jih bo zelo ugodna, enotna cena 1.59€. Tudi tiste, ki bi jih v primeru, da bi kupil znamke od banke, takoj ukinil in teh je bilo kar nekaj (do sedaj je imel znamke v najemu in jih ni mogel ukiniti, ker se je pogodbeno obvezal, da jih bo izdajal, četudi so več let prinašale precejšnjo izgubo). Tako je znano, da so revije: Smrklja, Eva, Moj Mikro, Pri nas doma in še nekatere, že dolgo globoko v rdečih številkah. Za odpuščanje velikega dela zaposlenih je bilo že vse pripravljeno. Tik pred zdajci, so zamenjali ime krovnega podjetja, ki se je iz Kratermedia preimenovalo v Media24, dobili nove e-poštne naslove in seveda, spet nove pogodbe o zaposlitvi –  da bi podjetje utrpelo čim manjšo izgubo z morebitnimi odpravninami.

 

Odlazkova ekipa je bila prepričana, da bodo z izsiljevanjem, kar je njihov stalni in najpogostejši način poslovanja, izsilili banko, da pristane na vse njihove pogoje – niti v sanjah niso pričakovali drugačnega razpleta. Ker pa se banka zaradi slabih izkušenj z njimi ni odzvala pričakovano, so staknili glave in se bliskovito odločili za plan B, ki temelji predvsem na uničevanju nasprotnika.

Seveda, malomeščanski kakor so, niso izbirali sredstev in ker je vse njihovo in imajo do vsega sveto pravico, so se odločili izdati popolnoma enake revije (le čemu je banka te blagovne znamke prodajala za tak denar, če lahko izdaja popolnoma enako zadevo vsakdo, ki ji samo malenkostno spremeni ime) – vse ostalo, naj bi po mnenju Odlazkovih veleumov ostalo popolnoma enako – oblikovno, vsebinsko…, ker naj ne bi bilo zaščiteno. Šli so še korak dlje in nagovorili naročnike, da bo njihova ljuba revija ostala enaka in bo spremenila samo ime, ampak bo vsebinsko še bolj bogata in predvsem cenejša. Med tem, so tiste prave revije, ki so jabolko spora, okrnili, natisnili na slabšem papirju in jih naredili neprivlačne na oko, saj so se po mafijsko odločili, da bodo v dobrih dveh mesecih, dokler so stare revije še v njihovih rokah, naredili vse, da jih popolnoma uničijo, če to ne bo zadosti, jih bodo še izdatno podražili….

 

In potem se človeku povprečne inteligence, samo po sebi porodi vprašanje: zakaj bi nekdo, ki si je srčno želel ukiniti več kot polovico revij, ki so spadale pod blagovno znamko Dela Revij in imel pripravljena vsa sredstva za izpolnitev načrta, nenadoma začel izdajati popolnoma enake revije, za katere je vsem vnaprej jasno, da ne bodo dosegale niti polovice kvote bralcev, naročnikov in tudi oglaševalcev »starih« revij.

 

Ampak, za tem se skriva nekaj globljega – gospod je pametno ugotovil, da so ustvarjalci revij potencialni kandidati, ki lahko zasedejo mesta novih uredništev - starih revij, zato so dobili nove pogodbe, seveda so jih pospremili s sladkimi besedami in obljubami Odlazkovih pribočnikov, da bodo oni zmogli, da imajo toliko rezerve, da jim lahko močno pade prodaja in oglaševalski prihodki, ampak so pripravljeni…

 

In uboge naivneže, bo obdržal nekaj ključnih mesecev, ko računa, da bo sedanji lastnik blagovnih znamk (Požar) sestavljal ekipe in mu bo s tem postavil še dodatno oviro na njegovi novi založniški poti - pomanjkanje usposobljene delovne sile. Ljudje ne marajo sprememb, večina ima družine, položnice, kredite, marsikdo še nezaposlenega partnerja in verjamejo, ker hočejo verjeti, predvsem pa, da bo vse ok. Tako so tudi tokrat verjeli (p/raznim) Odlazkovim obljubam, kot mu verjamejo tisti, ki berejo nebuloze, ki prihajajo kot uradne izjave omenjene medijske hiše, med drugim tudi takšne, ki nas vse poznavalce njihovega načina poslovanja spravlja v smeh (ali v jok), recimo, da so zgledno skrbeli za blagovne znamke?? Ves čas so iskali predvsem načine za črpanje le-teh. Bile so odlična odskočna deska za promoviranje raznih drugih Odlazkovih manj poznanih medijev, predvsem pa njegovega ponosa, nizkocenovnega rumenega sklopocala Svet24, ravno tako preplonkanega od uspešnega  hrvaškega medija – ker, kot smo že lahko ugotovili, je glavna konkurenčna prednost Mafije24, da znajo vse dobro prekopirati in se potem pod to podpisat ter ponosno promovirat kot lastni proizvod.

 

Svet 24 je bil najpomembnejši produkt v Odlazkovi hiši in polne so ga bile vse revije.  Vsa uredništva, ki so komaj spravila skupaj skromno vsebimo, saj so jih močno okrnili, predvsem zaradi zniževanja stroškov in delovne sile na minimum, so morala brez ugovarjanja dajati vse članke v uporabo Svetu 24, kar je močno zniževalo naklade tistih revij (predvsem Jane in Lady), ki so izhajale tedensko, saj so lahko bralci vse to prebrali že v cenenem Svetu24, ki izhaja dnevno in zato velikokrat ogorčeno odjavljali naročnine.

 

Posamezno revijo je zdaj ustvarjala skromna ekipa tistih, ki so po vseh teh spletkah še vedno vztrajali, delali za minimalne plače in znali kimat, najboljši kader je že zdavnaj zapustil mafijsko ladjo.  Na prestižnih dogodkih, kot so Viktorji, Slovenka leta, Lady piknik, je bil obvezno, namesto nosilnih revij dogodka, najbolj izpostavljen Svet24. Revije, ki so bile nekoč prestižne blagovne znamke, so dobile rubrike kot so: vesela družba ipd…, to je prineslo izgubo še enega kroga bralcev -verjetno nevede, ker mafiji24 nikoli ni bilo jasno, kaj nivo je, saj so s takimi »inteligentnimi« potezami znižali nivo vseh edicij in posledično izgubili veliko bralcev, ki se niso mogli identificirati z Veseljakovimi novicami, Pujs butikom in podobnimi blagovnimi znamkami, ki so v lasti družine Odlazek in jih z veseljem vedno in povsod izpostavljajo. 

 

Zdaj bodo menda do novih revij manj mačehovski, saj so vendar njihove (četudi v popolnosti ukradene in prepisane) in ne bodo objavljali vsebin vse vprek, kot so jih do sedaj, ko so kot »dobri gospodarji« skrbeli za revije. Ob tem se človek vpraša, kako bi bilo, če za te revije ne bi tako dobro skrbeli…

Zagotovo pa nova družina revij, ki se jo zaposleni z izdatno opranimi možgani trudijo promovirat na vse možne načine, po socialnih omrežjih, vseh dosedanjih medijih, na radijih in še kje, ne bo preživela. Večji del bo umrl, preden bo sploh zaživel…

 

Vsi, ki so kdaj delali za Krater, se še predobro spomnijo, da je bilo izplačilo honorarjev velikokrat projekt, tudi takrat, ko so bili prihodki iz prodaje revij in oglasnega prostora popolnoma neokrnjeni.  Ampak zdaj naj bi bilo drugače…. Le kako?

 

 Močno pre/zadolženi Odlazek, bije svojo (po vsej verjetnosti zadnjo) bitko, četudi ga bo to stalo trdega pristanka na krutih medijskih tleh, ker hoče dokazati,  da je močnejši od vseh. Ali čisto po slovensko – naj tudi meni crkne krava, samo, da bosta sosedu dve!!!