Članek
Neprijetna resnica lahko postane resnična neprijetnost
Objavljeno Feb 04, 2014

Ali si upate sprejeti sledečo stavo? Če bo neka znanstvena trditev naslednjič še veljavna, dobite bonbon, v nasprotnem primeru izgubite glavo! Če vzamete to igro zares, potem bo vsak prekleto dobro premislil, preden to stavo sprejme, saj gre za njegovo glavo. Uporabljati neko znanstveno dognanje vsak dan je namreč ena stvar, staviti za to svoje življenje pa je nekaj povsem drugega. Ljudje današnja znanstvena dognanja nekritično sprejemamo in tudi uporabljamo, a glave zanje ne bi stavili. Toda verjemite, da je ne bi niti znanstveniki! V nasprotnem primeru bi bili norci ali fanatiki. Kljub vsemu pa se resnice znanosti in mnenja znanstvenikov sprejema nekritično, kot da bi imeli opravka z indoktrinirano ideologijo ali dogmatsko religijo. Tako stanje je pogosto pogubno za družbo in za svobodo ljudi.

Po drugi svetovni vojni je znanost pridobila karakter totalitarnega sistema. To je znanost postala, ko je dokončno izpodrinila svojo smrtno sovražnico, institucijo religije. Veliki met v stilu perfidne kurtizane ji je uspel, ko je izsilila ločitev cerkve od države. Državi je predlagala partnerstvo znanja (uporaba za vojaško tehnologijo) in politične moči, znanje za moč in naivno človeštvo je slavilo mit napredka. S pojavom multinacionalk je velika vlačuga spoznala svojega mamona in pozabila svoje akademske tradicije. Anamneza znanstvene etike je popolna. Spajdašila sta se globalni kapital in tehnoznanost. Združila sta se moč denarja in tehnološko znanje, povezala sta se uzurpator in nasilnež. Danes pomeni naveza tehnoznanosti in globalnega kapitala največjo grožnjo človeštvu. Živimo v svetu, v katerem globalni centri moči odločajo: kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako se bo rešitev glasila. V tej izprijeni in nevarni globalni igri je človeštvo postavilo pod vprašaj znanstveno resnico in svobodo znanstvenega delovanja. Resnica tehnoznanosti je večinoma tisto, kar so se dogovorili, da velja, torej je zgolj dogovor, konvencija. Ob tem se postavlja vprašanje »Ali je mogoče napovedati stvari, ki jih še nismo doživeli?« Vprašanje lahko zastavimo tudi takole: »Ali je mogoče vedeti več, kot pravzaprav vemo?« V tej točki vstopi Karel R. Popper, eden največjih filozofov 20.stoletja, in odločno reče: »Ne!« Popper predpostavlja eksistenco opazovanj, ki lahko zavrnejo vsako teorijo. Eno samo vprašanje naravi, ki nanj odgovori z NE je dovolj, da zruši katerokoli teorijo.

V 20. stoletju smo bili priče trem velikim revolucijam v znanosti. Relativnost se je znebila newtonske iluzije absolutnega prostora in časa, kvantna teorija se je zbrisala ambicije objektivnega opazovalca in natančnega merjenja, teorija kaosa pa je odplaknila laplaceovske fantazije o predvidljivosti naravnih dogodkov. Od vseh treh revolucij se le kaos tiče sveta, ki ga vidimo in živimo, npr. vremena, oz. podnebja. Toda kaos odpira probleme in postavlja vprašanja, ki jim uveljavljeni znanstveni pristopi niso kos. Kjer se začne kaos, se konča klasična znanost. Kaos pomeni konec redukcionizma v znanosti. Toda redukcionizem v znanosti še vedno zmaguje. Poglejmo si to na problemu podnebnih sprememb.

KAOTIČNOST ATMOSFERSKIH DOGAJANJ

Vsekakor je videti, da ima tudi najbolj nemirno vedenje atmosfere, ki ga je mogoče meriti, neko povprečje. Toda, če dobro premislimo, to ni ravno očitno. Povprečno podnebje je bilo v zadnjih 12.000 letih bistveno drugačno od prejšnjih 12.000 let, pa tudi tisto pred 200 leti od sedanjega. Se je eno podnebje zaradi kakega razloga spremenilo v neko povsem drugo in kateri je to razlog? Ali pa obstoji še bolj dolgoročno podnebje, znotraj katerega sta ti dve obdobji le odklona? Kaj pa, če se sistem, kakršen je podnebje, nikoli ne približa povprečju, saj lahko tudi povprečja nestabilno fluktuirajo? Ali se torej podnebje Zemlje sploh kdaj ustali v ravnovesje s povprečnim dolgoročnim vedenjem? Kaj pa, če obstoje ločena obdobja popolnoma različnega vedenja? Klasik teorije kaosa Konrad Lorenz je opisal posebno vrsto vedenja sistema, ki ga je imenoval »skoraj-intranzitivno« vedenje. Tak sistem se zelo dolgo drži ene vrste povprečnega vedenja in koleba le znotraj določenih meja. Potem brez razloga preskoči v drugo vrsto vedenja. Še vedno koleba, vendar je povprečje sedaj drugačno. Lep primer je periodična izmenjava ledenih dob in vmesnih otoplitev. Ampak v tej periodičnosti so v manjših časovnih merilih spet merljiva nihanja povprečnih temperatur. In znotraj njih se v še manjših časovnih merilih znova pojavi periodičnost. Priče smo pojavu, ki mu teorija kaosa pravi »podobnosti preko meril«. Ko pred seboj gledamo grafe klimatskih sprememb skozi geološko zgodovino planeta zremo tipično fraktalno podobo kaotičnega sistema - vzorec v vzorcu. Ko človek doume teorijo kaosa premaga ovire in o stvareh razmišlja drugače. Drugače jih vidi. Dobi nov pogled, ki je čisto drugačen od prejšnjega. Veliko širši je. Ne išče več vzorcev v enem ali drugem merilu, ampak podobnost vzorcev preko vseh meril. Gre za simetrijo, vendar ne med levo in desno, ali med zgoraj in spodaj, gre za samopodobnost med velikimi in drobnimi merili. Prav v tej simetriji »vzorca v vzorcu« je skrit ključ do bistva stvari.

Znanstveni svet, ki še vedno temelji na redukcionističnem pogledu na svet, je lahko zaradi tega presenetljivo omejen. Poglejmo si to na primeru klimatskih sprememb.

NEPRIJETNA RESNICA

Svet pretresa apokaliptično razpoloženje grozečih klimatskih sprememb. Povišanje povprečnih temperatur, suše, topljenje ledenega pokrova zemeljskih polov in ledenikov, dvig gladine oceanov, izumiranje belih medvedov, vse številčnejša neurja, hurikani, tornadi, cikloni, poplave in drugi ekstremni vremenski pojavi. Vzrok: izpusti toplogrednih plinov zaradi človekove dejavnosti, skratka antropogene emisije CO2. Soglasje stroke, politike in medijev je popolno. Podeljena je Nobelova nagrada, ki naj bi dokončno utišala vse drugače misleče skeptike. Rešitev: Kjotski protokol, ki zapoveduje hitro dekarbonizacijo svetovne ekonomije!

Ampak teza o antropogenem izvoru klimatskih sprememb je zgolj hipoteza znanosti, ki si je prigrabila položaj edinega arbitra resnice. Karel R. Popper nas uči, da je za zrušitev katerekoli hipoteze dovolj že en sam dokaz proti, en sam NE narave! Dokazov, ki rušijo hipotezo o antropogenem izvoru klimatskih sprememb pa je veliko in poglejmo si jih.

RESNIČNA NEPRIJETNOST

Neprijetna resnica o antropogenem izvoru klimatskih sprememb nikakor ni podprta z trdnimi empiričnimi dokazi kot bi mogoče pričakovali. Njena velika pomanjkljivost je že v tem, da vztraja na redukcionističnih temeljih klasične znanstvene metode in zanje išče dokaze.

Zemeljska atmosfera je splet številnih in izjemno prepletenih dejavnikov, ki ustvarjajo kaotični sistem, ki je sila nepredvidljiv. Uporaba principa kavzalnosti in napovedljivosti se v tem primeru izkaže kot popolnoma neumestna. Prav tako so nerodni računalniški modeli, ki jih uporabljajo za simulacijo dogajanja v zemeljski atmosferi. Oporekajo jim predvsem ruski znanstveniki, ki bolj zaupajo paleoklimatološkim in geološkim dokazom. Toda ravno geologi, tako kot astronomi, so izključeni iz zgodbe o klimatskim spremembah antropogenega porekla.

  1. trditev: Temperature na planetu hitro naraščajo:

Trditev se podkrepljuje z rezultati meritev sprememb temperatur na Zemlji. Toda, bodimo pozorni, ni vseeno kje in kdaj postavimo termometre na telo planeta. Drugačne podatke dobimo, če merimo okrog urbanih ali drugače antropogeno spremenjenih območij kot pa v naravnem okolju ali pa, če merimo na površini planeta, namesto v atmosferi. Večina naseljenih območij sveta ima višjo temperaturo kot njihovo naravno okolje. To dejstvo nima nobene povezave s CO2. Satelitske meritve severne poloble v obdobju zadnjih 29 let izkazujejo komajda zaznaven porast temperature v času od 1980 do 2002 in celo rahel padec temperatur od 2002 do 2007. In presenetljivo, povprečna temperatura v tem stoletju je celo nižja od povprečne temperature zadnjih 2000 let!

  1. trditev: Globalno segrevanje povzroča porast vremenskih ujm:

Vremenske spremembe temelje na razlikah zračnega pritiska v atmosferi, torej na razliki med višjim in nižjim zračnim tlakom. Zračni tok vedno teče od območja visokega pritiska proti območju nizkega zračnega pritiska. Naš planet ima na vsaki polobli tri velike cirkulacijske zanke, ki temelje na obstoju stalnih območij visokega in nizkega zračnega pritiska.

V času ogrevanja planeta se polarna območja dvakrat bolj segrevajo kot območja okrog ekvatorja. To zniža razlike med območji visokega in nizkega pritiska. Manjše razlike tlakov povzročajo znižanje intenzitete cirkulacije zračnih mas, kar pomeni manjše število naravnih ujm. Dogodki v preteklosti nam jasno govore, da se število ujm povečuje v hladnejših obdobjih. Lep primer je vreme v t.i. mali ledeni dobi (od leta 1300 do leta 1850), ko so hladno vreme spremljale hude naravne ujme.

  1. trditev: Globalno segrevanje poveča številčnost suš in poplav:

Toplejši zrak vsebuje več zračne vlage, ne da bi se ob tem tvorilo več oblakov. To povzroča povečano število vlažnih, vendar sončnih dni in manj suš. V nasprotju s tem pa hladna fronta osuši zrak in povzroča tvorbo oblakov. Med globalnim ogrevanjem se zniža možnost tvorbe hladnih front, takrat je manj padavin, kar zniža pojavnost poplav.

  1. trditev: Ogljikov dioksid povzroča globalno ogrevanje:

Vodna para prispeva kar 95% k učinku tople grede, CO2 ima pri tem le majhen delež. Temeljno vprašanje še vedno ostaja, kolikšen je prispevek človekovih emisij CO2 pri ogrevanju planeta. Sedanje obdobje ogrevanja planeta se je pričelo pred 160 leti. V tem času se je temperatura zemeljskega površja postopoma povečala za 0,76 st.C, obenem pa je znotraj tega trenda tudi nenehno nihala. Zadnje poročilo Goddardovega inštituta za vesoljske študije (pri NASA) razvršča deset najtoplejših let v ZDA po naslednjem vrstnem redu: 1934, 1998, 1921, 2006, 1931, 1999, 1953, 1990, 1938 in 1939. Meritve govore, da so med leti 1929 in 1939 (ko je bila velika gospodarska kriza) močno padle emisije CO2 iz človekove dejavnosti, temperature pa so se kljub vsemu nenehno povečevale in dosegale celo rekordne vrednosti. Med leti 1940 in 1975, torej v času silovitega povojnega gospodarskega razcveta, so se globalne temperature proti vsem pričakovanjem znižale, čeprav se je količina CO2 iz človekove dejavnosti zelo povečala. Tudi satelitske meritve nam govore, da se je po letu 1998 globalna temperatura ne samo ustalila, pač pa celo rahlo znižala. Obenem se je v zadnjih 8 letih koncentracija CO2 v atmosferi povečala za 4% (za 14 enot na milijon). Neskladje med nihanjem globalnih temperatur in naraščanjem koncentracij CO2 podira celotno zgradbo hipoteze o antropogenem izvoru klimatskih sprememb. Zapleta pa se tudi pri tolmačenju raziskav vzorcev ledu. Raziskovalci imajo v ledenih skladih Grenlandije in Antarktike ohranjen zapis klimatskih sprememb zadnjih 400.000 let. Ugotovili so, da spremembe koncentracije atmosferskega CO2 slede spremembam globalnih temperatur z zamikom približno 800 let. Torej, da koncentracija CO2 poskoči nekako 800 let za skokom povprečja globalnih temperatur. To seveda pomeni, da povečanje CO2 nikakor ne more vplivati na povečanje povprečne globalne temperature, saj je proces ravno obraten. Zamenjana sta vzrok in posledica, kar je nedopustno. Gledano iz časovne perspektive lahko trdimo, da je sedanja povečana koncentracija CO2 posledica srednjeveškega obdobja tople klime (od 800 do 1300).

Prispevek CO2 k toplogrednemu učinku je v logaritmični odvisnosti. Povedano drugače, podvojitev koncentracije CO2 sproža le za 2% večji toplogredni učinek, oziroma le za 0,8 st. C povečano temperaturo. Sedanja atmosfera vsebuje 380 ppm (delov na milijon) CO2. Raziskovalci so ugotovili, da je bila najvišja koncentracija CO2 v zadnjih 650.000 letih 300 ppm, torej je danes za 27% višja. Toda, če prestopimo v geološke časovne okvirje to ne pomeni nič posebnega. V juri (pred 199-145 milijonov let) in kredi (pred 145 do 65 milijonov let) je bila koncentracija atmosferskega CO2 vsaj štirikrat višja kot danes. In tudi v dobi terciarja (pred 65 do 1,8 milijonov let) je koncentracija CO2 dosegala štirikrat večje vrednosti kot so izmerjene danes. Skratka, v geološki zgodovini niso velika nihanja CO2 nič novega.

  1. trditev: Vegetacija in biogeokemičen ciklus ogljika:

Vse rastline v procesu fotosinteze za svojo rast porabljajo CO2 in izločajo kisik. Drevesa tako v svoji biomasi skladiščijo ogljik iz CO2, več in za dlje časa v lesu, in manj ter za krajši čas v listih. Ko listje pade na gozdna tla, se razkroji, ogljik pa se veže z atmosferskim kisikom in kot CO2 ponovno vstopi v atmosfero. Enako se dogaja z lesno maso odmrlih dreves, le da proces zaradi dolgoživosti dreves traja dlje časa. Majhen delež ogljika ostane vezan na gozdna tla. Stabilnost vegetacijskega pokrova planeta vzdržuje stabilnost koncentracije atmosferskega CO2. Četudi sekamo drevesa ostane ogljik deponiran v lesu ves čas dokler lesa ne sežgemo ali ga odvržemo med odpad, kjer se razkroji. Atmosferski CO2 je izborno naravno gnojilo za rast rastlin. Raziskovalci so ugotovili, da 27% povečanje koncentracije CO2 povzroča 16% večji prirast biomase rastlin. Tudi tu imamo relevantne podobe iz geološke zgodovine. V času jure in krede, ter v terciarju je planet pokrivalo izjemno bujno rastlinje, ki nam je del svoje biomase zapustilo v obliki premoga, nafte in zemeljskega plina. Sodobnega človeka bi torej moralo bolj skrbeti, da koncentracija atmosferskega CO2 upade.

  1. trditev: Gladina morij se bo dvignila za šest metrov, beli medved bo izumrl do leta 2030:

Trditvi sta absurdni. Topljenje ledu na Antarktiki in Grenlandiji bi dvignilo morsko gladino za sto metrov, toda to bi se zgodilo le, če bi se globalna temperatura povečala za deset stopinj C.

V globalne pregrevalne zgodbe nikakor ne gre neprijetno dejstvo, da ledeniki Vzhodne Antarktika (zajemajo kar 80% vseh lednih mas planeta), ostajajo (po podatkih IPCC) nespremenjene debeline ob dejstvu, da debelejši še niso bili odkar jih človek meri. Dosedanji dvig morske gladine (20 cm od leta 1850) je predvsem posledica termičnega raztezanja vodnih mas. V času holocenskega klimatskega optimuma je bila globalna temperatura za 2 do 3 stopinje C višja kot danes, pa so beli medvedi kljub temu preživeli vse do današnjih dni. Preživeli so tudi kasneje, ko so Vikingi v zeleni deželi Greenlandiji gojili pšenico in ječmen.

  1. trditev: Obstoji konsenz med znanstveniki okrog atropogenega porekla klimatskih sprememb:

Ne drži, kajti med znanstveniki je presenetljivo visoko število pristašev svobode v znanosti, ki propagirani hipotezi ne verjamejo. Že leta 1995 so se skeptiki zbrali na kongresu v Leipzigu in tam zbrali 1500 podpisov znanstvenikov (Leipziška deklaracija). Sledila je t.i. Oregonska peticija, na kateri sedaj stoji 31.500 podpisov. Tudi Oregonska peticija nasprotuje propagirani histeriji okrog klimatskih sprememb antropogenega porekla (Kyotski protokol). Pogumni zagovorniki svobodne znanosti so s podpisom izpostavili sebe in svojo nadaljno znanstveno kariero. Nanje se izvajajo veliki pritiski, od groženj z ukinitvijo financiranja raziskav do izgube delovnega mesta in medijska cenzura. Podtika se jim, da so plačanci naftne industrije, vendar je resnica nasprotna. Prav naftne korporacije (Shell, British Petroleum, Enron, itd.) so tiste, ki obilno sponzorirajo mednarodne kongrese in javno podpirajo teze v antropogenem izvoru klimatskih sprememb.

  slikovni material: www.pbs.org

KLIMATSKI RITMI PLANETA IN ZGODOVINA ČLOVEŠTVA

Klima se nenehno spreminja. V zemeljski zgodovini so bila obdobja, ko je bilo podnebje bistveno toplejše ali pa hladnejše kot je danes. Večni led hrani podatke za obdobje zadnjih 400.000 let v katerem so naši predniki doživeli pet kratkih otoplitev (interglacialov) v sicer ledenodobni klimi, ko je bila povprečna temperatura za priblično 10 st.C nižja kot je danes. Kasneje, že v sedanjem interglacialu, je bilo toplejše obdobje imenovano holocenski optimum (od 7000 pred n.št. do 3000 pred n.št.). Človeštvo doživlja razcvet bronaste dobe (3.500 do 1.200 pred n.št.) in prvih pisav, pojav sijajne kulture starega Egipta (3.150 pred n.št.), otoplitev od 1450 do 1300 pred n.št. rodi minojsko civilizacijo, dvignejo se Perzijci, antična Grčija, na Kitajskem pa mogočna dinastija Shang. (1.700 do 1.027 pred n.št.). V naslednji otoplitvi (250 pred n.št. do leta 0) vzcveti rimski imperij, v srednjeveški otoplitvi (800 do 1300) se dvigne evropska civilizacija, ki se ponovno ogreva ta čas približno 800 let kasneje (1900 do 2010). Po letu 2010 nas čaka ponovna ohladitev za približno 30 do 50 let, ko bodo temperature padle zaradi Daltonovega minimuma sončnih peg (zadnji Daltonov minimum je bil leta 1815, torej pred 120 leti).

Vmes so bile tudi nepričakovane ohladitve. Pred sedanjim pregrevanjem planeta smo imeli t.i. malo ledeno dobo, ki je trajala približno od 1650 do 1850. Morda je zaradi vsesplošnega in dolgotrajnega pomanjkanja hrane sprožila francosko revolucijo, žrtev te ohladitve je bila Napoleonova armada, ki je zmrznila v Rusiji. Tudi nepredvidljivem sunku mraza od 1940 do 1942, lahko pripišemo velike zasluge za polom nacistične invazije na Rusijo.

SEDANJE PREGREVANJE PLANETA

Ozračje se postopoma segreva zadnjih 140 let, proces se je torej pričel precej pred pojavom avtomobilov in letal. V tem času se je temperatura povečala za 0,76 stopinj C in večino tega povečanja je nastalo pred letom 1940. Med 1940 in 1975 pade tudi povojni gospodarski razcvet in pričakovali bi, da bi temperature zaradi zelo povečane gospodarske aktivnosti ustrezno porasle, pa niso. Bilo je ravno nasprotno. Padale so skozi prvih 35 let in šele zadnjih 22 let pričele počasi rasti.Kajti v letu 2.000 je pričela upadati sončna aktivnost in temu je sledil upad temperature v troposferi, od januarja 2002 do decembra 2007 za 0,09 stopinj C.

Leta 2007 opažen minimum sončnih peg nam govori, da smo pred novo ohladitvijo. Če se bo trend ohlajanja nadaljeval do leta 2020, bo planet padel v novo obdobje male ledene dobe. Prestižna revija Science je v svoji številki vol. 320/5876 dne 2.maja 2008 objavila prispevek, ki ga je napisal Richard A.Kerr. Že naslov »Globalno pregrevanje, mati narava ohlaja rastlinjak« govori ravno o tem.

MALA LEDENA DOBA (1650 do 1850)

Ta čas je bila povprečna temperatura stopinjo nižja kot je danes. Kuga je pomorila skoraj polovico evropske populacije, med preživelimi pa je neusmiljeno kosila lakota. Ker so oblaki nenehno zastirali sonce, je sneg obležal tja v zgodnje poletje in zato pridelek ni dozorel. Astronom Edward W. Maunder je ugotovil, da je bila v času male ledene dobe sončna aktivnost minimalna, to je bil čas t.i. Maunderjevega minimuma.

SREDNJEVEŠKO TOPLO OBDOBJE (800 do 1300)

Povprečna temperatura je bila stopinjo višja kot je danes. Tej otoplitvi se pripisuje vzpon Evrope iz kriznih časov po razpadu rimskega imperija, čas gradnje veličastnih katedral in gradov. V Angliji goje vinsko trto, Grenlandijo poseli 3.000 Vikingov, ki tam pasejo živino, goje pšenico in ječmen ter pokopavajo svoje umrle. Danes je ta svet pomrznjen (permafrost) skozi celo leto. Sončna aktivnost je bila ta čas zelo močna.

MINI LEDENA DOBA (3.000 pred n.št. do 800 n.št.)

Tej povprečno enostopinjski ohladitvi pripisujejo propad rimskega imperija. Naraščajoča lakota je prisilila številna ljudstva, da so zaradi golega preživetja vzdrla proti jugu in uničila rimski imperij. Prvi poskus vdora Barbarov (248 do 268) je cesar Dioklecijan še uspel ustaviti. Drugi, ki so ga vodili Vandali dvesto let kasneje, je povzročil razpad rimske armade. Evropa je potem padla v najbolj temačno obdobje svoje zgodovine. Po 120 letih otoplitve se drame nadaljujejo, leta 608 zmrzne Eufrat in potem čez dvesto let (leta 829) še reka Nil. Astronomi veda vzrok, cikličnost sonca, oz. 100/200 letni Maunderjev cikel.

HOLOCENSKI KLIMATSKI OPTIMUM (7.000 pred.n.št. do 3.000 pred.n.št.)

Takrat je bilo podnebje za 2 do 3 stopinji C topleje kot danes.

INTERGLACIAL (pred 130.000 do 111.000 leti):

Planet je bil bistveno toplejši kot je v sedanjem interglacialu v katerem živimo in tudi morska gladina je bila za 5 do 6 metrov višja kot je danes. Severni pol je bil takrat poleti brez ledu.

SREDNJI PLIOCEN (pred 3 milijoni let):

Še eno obdobje visokih temperatur v katerem se je gladina morij dvignila za 15 do 25 metrov.

RITMIČNOST SONČNE AKTIVNOSTI IN PODNEBNE SPREMEMBE

Klimatologi in astrofiziki, ki so poprej 400 let neodvisno drug od drugega spremljali spreminjanje temperatur in pojavnost sončnih peg, so ugotovili neposredno povezanost obeh pojavov. Sončne pege naj bi posredno povzročale pregrevanje planeta.

Klimatologi in astrofiziki so ugotovili, da v periodah povišane sončne aktivnosti (povečanje števila sončnih peg) doseže zemljo več sončne energije. Pri tem so najbolj pomembni oceani, največji naravni zbiralnik CO2, saj je v njih 80 krat več CO2 kot v atmosferi. Hladnejši oceani absorbirajo več CO2 kot toplejši. Ko se oceani segrevajo, izločajo več CO2, kar povečuje njegovo koncentracijo v atmosferi. Vendar oceani ne reagirajo tako hitro na temperaturne spremembe kot kopno. Ta časovni odlog predstavlja največji problem zagovornikov antropogenega izvora klimatskih sprememb. Koncetracije CO2 povečajo šele nekako 800 let po povečanju globalne temperature (sedanje povečanje CO2 naj bi bila posledica ogrevanja v času srednjeveškega toplega obdobja od 800 do 1300). Torej CO2 ni vzrok ampak posledica povišanih temperatur. Ali so pristaši antropogenega pregrevanja planeta pomešali vzrok in posledico?

Če povežemo dogajanje velja: povišana sončna aktivnost - več sončnih peg - toplejši oceani - povečana koncentracija CO2 v atmosferi. Vzrok torej ni v človekovi dejavnosti.

Toda povrnimo se na muhasto sonce. Raziskovalci so ugotovili, da sončne pege ne povzročajo ogrevanja planeta zaradi povečanja sončne energije, ker je to povečanje premajhno. Našli so ojačevalec, ki to sproža, kozmične žarke. Kozmični žarki namreč vplivajo na tvorbo oblakov. Povezava teh pojavov poteka takole: povečana sončna aktivnost povečuje sončni veter, ki znižuje količino kozmičnih žarkov, ki zadevajo zemljo; manj kozmičnih žarkov pomeni več cirusov, ki povečujejo učinek tople grede. Ali pa: v času zmanjšane sončne aktivnosti je manj sončnega vetra, torej več kozmičnih žarkov zadeva zemljo, kar povzroča tvorbo več oblakov tipa stratus. Ti oblaki pa odbijajo sončno svetlobo, kar povzroča ohlajanje planeta. Pojavnost oblakov tipa stratus je bila dokumentirana v zgodovini kot glasnik lakote v mali ledeni dobi.

Toda sončna aktivnost, prav tako kakor orbitalna mehanika našega planeta (Milankovičev cikel), utripa v svojevrstnem kozmičnem ritmu. Pravzaprav ne gre le za en ritem, pač pa več njih v trajanju od nekaj desetletij do več sto let. Cikel sončnih peg traja okrog 11 let, Gleissbergov cikel traja okrog 80 let in ob njem obstoji še dvestoletni supercikel. Kombinacija obeh zadnjih nam da cikličnost 120/60/30 let in prav ta ritem naj bi dajal ton klimatskim spremembam. Raziskovalci predvidevajo, da morata obstajati tudi supercikla v trajanju 1000 in 2000 let. Kakorkoli že ritem v ritmu v ritmu, bi lahko opisali podobnost preko meril ki nastopa v sončnem kozmičnem utripanju.

Ritem cikličnih klimatskih sprememb lahko zmotijo geofizikalni procesi, npr. vulkanska aktivnost, ki lahko bistveno poseže v klimatska dogajanja. Lep primer je izbruh vulkana Tambora, ki je povzročil, da leta 1816 »ni bilo poletja«.

OZADJE NEPRIJETNE RESNICE

Za znanstvenike je že dolgo znano, da zlahka postanejo prodane duše, če je v igri zadostna količina denarja. Kaj pa motivira politike, da vodijo nezaslišano propagando, ki včasih prehaja že v množično medijsko histerijo? Tu hitro zaidemo v sivo cono domnev, toda kljub temu poskušajmo najti odgovor.

  1. Geopolitična (geostrateška) motivacija za dekarbonizacijo sveta bi lahko bil poskus zaustavitve gospodarske rasti velikanov tretjega sveta (Kitajska, Indija). Pritisk na naftne vire bi bil silovit in poskočila bi možnost vojaških spopadov z globalnimi posledicami.

  2. Nedvomno imajo naftne korporacije interes, da se nafta čimdlje prodaja po čimvečji ceni. Obenem pa ima zahod interes, da si s tem kupi čas za ustvarjanje nove energetske baze in uvajanje novega pogonskega agregata. Čas cenene nafte in izpuhov bencinskih motorjev nepreklicno mineva.

  3. Konkurenčni boj med EU in NAFTO (ZDA) glede uvajanja novih nekarbonskih tehnologij je sedaj na strani EU, ki je najglasnejši zagovornik Kyotskega protokola.

  4. S sistemom kupoprodaje emisij CO2 bi zahodni svet trdno obdržal svojo ekonomsko superpozicijo napram tretjemu svetu. Novi imperializem bi s tem dobil zeleno podlago.

Morda pa svetovna elita ve, kar mi ne vemo. Morda ima trdne dokaze, da se nam hitro bliža bistveno hladnejše obdobje in da je potrebno ohraniti naftne vire dokler se ne izpelje tranzicija zahodne civilizacije na novo energetsko bazo.

Obdobje velikih suš, ki se je pred kratkim končalo se ta čas nadaljuje številčnejšimi ujmami, ki napovedujejo skorajšnje ohladitve. To je sporočilo skeptikov iz sveta znanosti, zato bodite pozorni na spremembe temperatur po letu 2010. Ni treba biti ravno znanstvenik, da boste spoznali resnico.