Starec je vstopil v avtobus in se usedel zraven mladeniča, ki je bil očitno hipi. Obut je imel samo en čevelj. Stari mož je rekel »Gotovo ste izgubili en čevelj, mladenič«

»Ne, dobri mož,« je odgovoril mladenič, »Našel sem enega.«

Popolnoma jasne in nedvoumne ugotovitve niso nujno tudi resnične.

Temu, kar je nasprotno logični resnici, pravimo zmota, kar moralni, temu rečemo laž. Nekdo je lahko resnicoljuben in govori, kar misli, čeprav je v zmoti, drugi pa pove, kar izgleda logična resnica, a pri tem laže. Zato trdim, da se zmota rodi iz laži. Človek laže in se od drugih ljudi uči laži. V družbenem vedenju smo se naučili laži, in ker človek vse gleda s človeškimi očmi, vse počloveči. Človek počloveči naravo in ji pripiše človeške lastnosti in namene. Ker govori eno, misli in čuti pa drugo, človek domneva, da ima tudi narava navado misliti in čutiti na en način, predstavlja pa se nam na drug način. Domnevamo, da nam narava laže. Toda narava ne laže! Laže človek in to po naročilu ali po opustitvi, ko potvarja resnico ali pa jo zamolči. Če združimo povedano, lahko zaključimo s presenetljivo mislijo, narava laže lažnivcem. V tej strašni mlakuži laži in strahopetnosti slišimo kričanje: »Dejstva, le strokovna dejstva! Nič besed!« Najvišje dejstvo, odrešilno dejstvo pa bi bilo, da bi vsakdo povedal svojo resnico. Že samo s tem bi bili na drugi strani brezna, ki nam zija pod nogami.

Živimo v svetu, kjer centri moči odločajo, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo rešil. V takem svetu vsiljenih resnic, moramo skrajno resno postaviti vprašanje, kaj sploh je Resnica. Resnica je bila vedno najbolj nevaren koncept v človeški zgodovini. Predvsem, če se skriva za krinko objektivnosti, danes bi rekli strokovnosti. V zgodovini se je še vedno izkazalo, da so resnice (kot dogme) vedno služile le elitnemu sloju, da je z njimi upravičeval in uresničeval svoje gospodarske in politične cilje. Včasih so heretiki končali svoje predrzno življenje na grmadah, danes gorijo bolj sofisticirane grmade, ki so kurjene z diskvalifikacijo in eliminacijo iz družbenega okolja. Tako smo bili pred dvema letoma nasprotniki sprememb pesticidnega zakona v parlamentu označeni kot »ekoteroristi, ki so enako nevarni kot islamski fundamentalisti«. Tudi v Sloveniji novodobni heretiki izgubljajo službe ali pa ne morejo dobiti zaposlitve, ker telefoni centrov moči sežejo v zadnjo slovensko vas. Taka drža oblastnikov je presenetljivo podobna drži Poncija Pilata. Samovšečni nastopač in arogantnež, je Jezusa našemil v kralja, ga okronal s trnovo krono, ga dal bičati in ga razstavil v posmeh ljudem. Ecce homo! Oholi Rimljan je imel v mislih zgolj komedijo zasmehovanja in ponižanja, toda drhal, skupaj s farizeji, je pričela kričati: »Križaj ga!« In so ga križali. Namesto komedije je nastala tragedija. Jezus je bi križan kot terorist. Pilat se je sicer vprašal: »Kaj je resnica?«, vendar ni počakal na odgovor, ampak je šel in si umil roke. Toda Jezus nam je zapustil nedvoumno navodilo. Rekel je: »Če boste molčali, bodo kamni govorili!«

Zato molčati pomeni isto kot lagati! Clive S. Lewis piše: »Biti brez predsodkov glede vprašanj, ki niso temeljna, je koristno. Biti brez predsodkov glede temeljnih osnov bodisi teoretičnega bodisi praktičnega razuma pa je idiotizem. Če je že nekdo brez predsodkov glede slednjega, potem naj vsaj molči. Povedati tako ali tako ni zmožen ničesar smiselnega.« Zapiranje razgovora o velikih problemih je hinavščina in laž, obenem pa navadni idiotizem. Vsi oholi oblastniki najprej obidejo problem, potem pa se širokoustijo, kako ga ravnokar rešujejo. Novodobno farizejstvo! To se kaže tudi v primerih, ko iz procesa, v katerem vodijo neko načelo do stopnje, ki se zdi njegova logična posledica, nastane nesmisel. Kot pri zgodbi o Ircu, ki je ugotovil, da določena vrsta peči zmanjša račun za gorivo na polovico, in nato sklenil, da bi mu dve peči te vrste omogočile ogrevati hišo brez vsakršnega goriva. V bistvu gre za magovo kupčijo, odreci se duši in v zameno prejmi moč. Toda čim se odrečemo svojim dušam, se pravi samim sebi, tako podeljena moč ne bo pripadala nam. V resnici bomo sužnji in lutke tistega, čemur smo prodali svoje duše. Faustova pogodba s hudičem bo dokončno realizirana. Hudič bo prišel in zahteval poplačilo do stotina natančno.

Zgodba o Ircu nam ilustrira, kako kvazi metodološki racionalizem preide v popoln iracionalizem, po domače v bedarijo. Priče smo konfliktu med resnico in metodo in ta konflikt s strani zagovornikov metode za dosego sebičnega cilja kot sredstvo uporablja laž. Zgoraj sem zapisal, da narava laže zgolj lažnivcem, ki potem svojo zablodo ali zlorabo prodajajo zapakirano kot »strokovno mnenje«. Gre za zlorabo znanosti in nosilec teh nečednih dejanj je sloj prodanih duš, ekspertokracija.

Ali si upate sprejeti sledečo stavo? Če bo neka znanstvena trditev naslednjič še veljavna, dobite bonbon, v nasprotnem primeru izgubite glavo! Če vzamete to igro zares, potem bo vsak prekleto dobro premislil, preden to stavo sprejme, saj gre za njegovo glavo. Uporabljati neko znanstveno dognanje vsak dan je namreč ena stvar, staviti za to svoje življenje pa je nekaj povsem drugega. Ljudje današnja znanstvena dognanja nekritično sprejemamo in tudi uporabljamo, a glave zanje ne bi stavili. Toda verjemite, da je ne bi niti znanstveniki! V nasprotnem primeru bi bili norci ali fanatiki. Kljub vsemu pa se resnice znanosti in mnenja znanstvenikov sprejema nekritično, kot da bi imeli opravka z indoktrinirano ideologijo ali dogmatsko religijo. Tako stanje je pogosto pogubno za družbo in za svobodo ljudi.

Karl R. Popper je slikovito opisal metode sodobne znanosti s tole zgodbo. Zapiti filozof se je odločil, da bo dokončno dokazal povzročitelja svojega hudega mačka, ki ga je zvesto spremljal vsako jutro po prekrokani noči. V svojem eksperimentu si je kot raziskovalno nalogo zadal, da bo natančno beležil vsakršno popito pijačo. Po nekaj dneh je pogledal v svoje zapiske, v katerih je lahko prebral: prvi dan gin z ledom, drugi dan vodka z ledom, tretji dan viski z ledom, četrti dan absint z ledom, peti dan…Posvetilo se mu je: »Uaa, odkril sem ga, imam ga! Povzročitelj mojega mačka je led, torej voda, saj sem jo pil vse te dni.«

Ni znano, kako se je zapitemu filozofu obnesla terapija s strogo abstinenco pitja vode, toda njegova metoda je navidez delovala strokovno in tudi metodološko brezhibno. Nauk zgodbe pa je jasen in nedvoumen: induktivni sklepi lahko pripeljejo do katastrofalnih zaključkov in posledic. In prav to počne vsemogočna znanost in prav to zlorabljajo današnji centri moči.

Devetnajsto stoletje je bilo obdobje realizacije vseh zamisli razsvetljenstva in pričetek trgatve obilnejših materialnih sadov racionalizma. Razvoj tehnoznanosti, ki je dosegel svoj veliki vzpon v industrijski revoluciji, je vse bolj globaliziral proces evropocentrizma in prepričljivo promoviral šovinizem scientistične samointerpretacije sveta. Nadaljni tehnični napredek je trdno ustoličil znanost kot sistem in prignal do šovinističnega scientizma, te najnovejše, najagresivnejše in najbolj dogmatske religiozne institucije sodobnega sveta. Tehnoznanost je postala novodobna religija, dandanašnji opij množic. To je postala, ko je dokončno izpodrinila svojo smrtno sovražnico, institucijo religije. Veliki zgodovinski met ji je uspel z ločitvijo cerkve od države. Tehnoznanost se je izdatno maščevala religiji za stoletno inkvizicijo in goreče grmade, obenem pa je bila odlična učenka svoje častitljive predhodnice. Danes tehnoznanost dodobra obvladuje in izvaja novokomponirana multimedijska izobčenja in sofisticirane turbosežige vseh drugače mislečih. Vedeti moramo, da tehnoznanost nikoli ni prepričala nobenega od svojih nasprotnikov, temveč jih je vedno uničila. Pri tem ni izbirala sredstev.

Že pred drugo svetovno vojno je znanost pridobila karakter totalitarnega sistema in postala tehnoznanost. Državi je ponudila partnerstvo znanja (uporaba za vojaško tehnologijo) in politične moči, znanje za moč in naivno človeštvo je slavilo mit napredka. Ko se je podredila interesom moči države, je svoje najboljše možgane pognala v polni tek za razvoj tehnologij smrti, mogočne vojaške industrije. Oblast je hitro prepoznala svojo največjo zaveznico in darežljivo odprla svoje mošnje. Postali sta si kot dvojčici, združila sta se znanje in želja po moči. Povezava tehnoznanosti z oblastjo je prvi dalo uzurpirano legitimnost edinega posedovalca in razlagalca Resnice, drugi pa nesluteno moč. Povezala sta se uzurpator in nasilnež in na njunem praporju lahko beremo »Extra scientiam nulla salus!«.

Z vzponom multinacionalk na globalno sceno pa je tehnoznanost spoznala svojega pravega mamona in dokončno pozabila svoje akademske tradicije. Anamneza znanstvene etike je danes popolna. Spajdašila sta se globalni kapital in tehnoznanost. Z brezobzirno in pragmatično uporabo te naveze je tehnoznanost trčila v samo zasnovo odprte svobodne družbe, s tem pa v samo srž demokracije in vladavine prava. Demokracija vlaga napor, da objasni nek proces tako, da bi ga vsi razumeli. Nasprotno pa centri moči s pomočjo tehnoznanosti (ekspertokracija) zavestno prikrivajo in izkrivljajo proces in ga tekoče prilagajajo svojim trenutnim zasebnim interesom. Nič čudnega torej, če v današnjem svetu pomeni naveza tehnoznanosti in centrov moči največjo grožnjo naravi in človeštvu. Realizirano je načelo Scientia propter potentiam.

Nebrzdan tehnološki napredek poskuša realizirati vse, kar je možno. Porodil se je mit napredka, skozi katerega se je tehnoznanost usidrala v najširšo zavest potrošnikov. Tehnoznanost je pridobila značaj mita, prevzela vseobsežnost religije in si prilastila neprizivnost ideologije. Najprej je izgnala Boga, potem je bila oskrunjena Narava, sedaj je na vrsti odprava Človeka. Veliki metafizični trikotnik je razbit.

Sodobna znanost je ujeta v začaran krog. Na eni strani razglaša, da njen razvoj hrome nenehne težave sintetičnega dela zaradi kroničnega pomanjkanja vseh nujno potrebnih analiz. Po drugi strani pa toži, da s nepreglednim povečevanjem števila proučenih analitičnih dejstev njena sposobnost sinteze vse bolj upada. Posledice nosi vse človeštvo, saj je povodenj informacij odplavila znanje in izničila modrost. Zato ob vsej poplavi informacij ne premoremo rešitev, ki bi odpravile globalno krizo civilizacije. Nekaj je torej hudo narobe v samih temeljih, torej v metodologijo sodobne znanosti.

Sledeč njej si mora znanstvenik zamisliti hipotezo, teorijo, ki mu služi kot predhodni kriterij pri odprtem vprašanju, kaj naj opazujem. Nenadoma se teorija postavi pred opazovanje, s tem pa način izbora opazovanj postane nevarno selektiven. Znanstveniku se pričnejo majati temelji objektivnost in njegove metode, na katero vedno prisega. Vsakršna teorija ima namreč vgrajen značaj pričakovanja in vsebuje tudi tveganje predsodka. Pričakovanje oži perspektivo potencialnih opazovanj, vsak predsodek pa je praviloma slep za dogajanja, ki jih znanstvenik ne razume in ki jih ne zna razložiti. Jasno je, da tako zastavljena metodologija induktivnega sklepanja lahko privede do katastrofalnih, pogosto tudi smešnih konsekvenc, kar smo videli ob zgodbi o zapitem filozofu. Karl R. Popper to zagato povzame v sledeče tri točke:

1. Empirične izjave je nemogoče verificirati s pomočjo induktivnih sklepanj,

2. Ker s teorijo verjetnosti induktivne metode ne moremo opravičiti, znanost vse bolj pada v apriorizem in dogmatizem,

3. Pravil, ki obvladujejo naravo, ni moč induktivno dognati;

Slednja Popperjeva izjava razsuje vsakršno pretenzijo in ambicijo znanosti kot edine posedovalke Resnice: »Nič ne vemo, o vsem lahko le domnevamo!«. Popper nadaljuje: »Prav vsak znanstvenik, ki išče potrditve svojih hipotez, jih večinoma tudi najde in to dokaj hitro in enostavno. Zato Popper predlaga revolucionarni preobrat v metodi spoznavne teorije: »Namesto - Dokažite, da velja – iščemo protidokaze, »Dokažite, da ne velja!« Karl R.Popper predpostavlja možno eksistenco opazovanj, ki bi lahko določeno teorijo zavrnili. Znanstvenikom predlaga, da teorije izpostavijo trdi preizkušnji in da se resno vprašajo: »Ali obstoji na svetu, kaj takega, kar bi lahko teorijo zavrnilo?« Tako definirana Popperjeva metoda silovito posega v naše dosedanje intelektualno razmerje do sveta in določa v temeljih spremenjen odnos človeka do stvarstva. Znanost ni nič drugega kot konvencija, goli dogovor, torej nekaj, za kar smo se začasno dogovorili, da velja. Kaj pa Resnica?

Znanost se mora približevati Resnici nedogmatično in znanstveniki morajo pozabiti uzurpirano ambicijo, da edini posedujejo Resnico. Znanost je iskanje Resnice, ne pa njeno posedovanje. Paul Feyerabend piše: »Znanost je mit, je bajka, je lažna in himerična institucija, ki je v svoji nebrzdani agresivnosti skupaj s centri moči izjemno nevarna.«

Danes kvantni fizik poučuje biologa kaj je življenje, biolog pa bulji nemočan v metodološki zid svoje znanosti, kjer bere »Evolucija je kaos s povratno zanko.« ali pa »Vzorec vedenja sistema ima fraktalno podobo, očitna je podobnost preko meril.« V tej luči piše kvantni fizik Fritjof Capra: »Opazovalec odloča, na kateri način bo opravil merjenje in ta njegov načrt že do neke mere določa lastnost opazovanega objekta. Če spremeni eksperimentalni načrt, spremeni s svoje strani tudi lastnosti opazovanega objekta. Ni več objektivnega opazovalca.«

Nujen je torej premik prevladujoče paradigme. Za tlakovanje poti v varnejšo prihodnost človeštvo potrebuje radikalno drugačno družbeno in ekonomsko strukturo, novo kozmologijo, kulturno revolucijo. Obstoj celotne civilizacije je odvisen od tega, ali bomo uspeli napraviti to revolucionarno spremembo.

Sodobna tehnoznanost ni sposobna rešiti problemov naše civilizacije, nasprotno, tehnoznanost je tista, ki probleme vse bolj množi in jih zaostruje. Vsaka tehnosferska rešitev se nam prikazuje le kot nov multiplikator problemov. »Zavest, ki je ustvarila problem, ga ni sposobna rešiti.« je zapisal Albert Einstein.

Ljudje po nekem čudnem vzgibu dajemo prednost racionalnemu pred intuitivnim, znanju pred modrostjo in delu pred celoto. Praktično se to kaže kot velik razkorak med racionalnim in intuitivnim. Racionalno v nas je dominantno in vedemo se, kakor da smo pozabili, da konstrukti intelekta niso lastnosti narave. »Zemljevid ni teritorij!« pravi Fritjof Capra. V resnici potrebujemo oba pola našega uma, prvega, ki ga lahko imenujemo racionalni, po katerem človek funkcionira kot izdelovalec orodij (tool maker) in drugega intuitivnega, po katerem se človek manifestira kot pripovedovalec zgodb (story teller). Naše racionalno vedenje oblikuje in definira linearna struktura (kavzalnost), predvidljivost in napovedljivost, toda dogodki v naravi se ne odvijajo v nizih, temveč v mreži (network) in sočasno. Naravo obvladuje in vodi nelinearni kaos, ki je nepredvidljiv, skratka nenapovedljiv. Prav to dejstvo nam predstavlja nepremostljive omejitve našega racionalnega mišljenja in naše logike. Pred nami stoji velik izziv, da moramo zavreči velik del znanj preteklosti in v naši zavesti narediti prostor za popolnoma novo paradigmo našega bivanja. Stojimo pred zidom empiričnega pozitivizma preko katerega ne vidimo.

Če pogledamo današnje reševanje globalne finančne krize uzremo prav to, reševanje problema v referenčnih okvirjih, v katerih je nastal. Torej v referenčnih okvirjih »svobodnega trga« s konceptom »neomejene rasti«. Potreben je torej tehten premislek, ker gre za temeljno vprašanje civilizacije. Zavračanje tehtnega premisleka o ciljih človeške civilizacije nas vodi naravnost k tragediji Mellvillovega kapitana Ahaba, čigar sredstva so bila vseskozi racionalna, njegov namen pa blazen. Namen ekonomije neomejene rasti je blazen v tem, da skuša zadovoljiti neskončne potrebe s pomočjo končne proizvodnje, ki je omejena s količino neobnovljivih naravnih virov. Smiselnost ekonomije rasti je enaka smiselnosti Ahabove obsedenosti v zasledovanju Moby Dicka, belega kita, z edinim ciljem, da ga ubije. In tudi vsa racionalna sredstva, ki so uporabljena v tako nori igri, ne opravičijo norosti cilja te tvegane igre. Če pristanemo na Ahabovo noro zamisel, lahko Ahabova usoda doletu vse ljudi tega sveta.

Prevladujoča družbena paradigma se najbolje odraža v sodobni globalizirani ekonomiji, ki favorizira kompeticijo, ekspanzijo in dominacijo, v nasprotju s temeljnim konceptom evolucije in ekologije, ki temelji na simbiozi, konservaciji in prilagajanju. Izhod iz usodnih problemov sodobnega sveta (ekonomska, energetska, prehranska, zdravstvena in klimatska kriza) tiči v aplikaciji modelov delovanja ekosistemov (npr. gozdnega). Življenje je posedlo planet z mreženjem (networking), ne pa z kompeticijo. Zanj je značilen cikličen pretok materije in energije, izjemna energetska varčnost, nizka entropija ter vzdrževanje fleksibilnega stanja, v katerem vse variable nenehno fluktuirajo. Če ta model prenesemo na človeško družbo pomeni to ciklični pretok resursov na čim bolj lokalni ravni, reciklaža, vnos fleksibilnosti in pestrosti kot izhod v prilagajanju spremembam. Vzorec organizacije človeške družbe mora vsebovati tako stabilnost kot spremembo, red in svobodo, tako tradicijo kot novosti. Nujna je pestrost vseh in vsega, torej tudi več pristopov k reševanju problemov. V mozaični strukturi se tvorijo številni vzorci in potekajo nenehni procesi. Sistem je v dinamičnem ravnovesju.

Ekološke fluktuacije ekosistemov se dogajajo znotraj nekih meja. Če so te presežene, sistem kolabira, ker jih na more kompenzirati. Isto velja za človeško skupnost – če neka ozka družbena skupina hoče maksimirati katerokoli variablo (svojo ekstra pozicijo) namesto, da bi optimalizirala sistem (družbo), potem to vodi v destrukcijo sistema (družbe) kot celote. Problemov ne moremo reševati v njihovi posameznosti, pač pa celovito in skozi mrežo odnosov. Obstoji pa še ena podobnost. Človeška družba je na moč podobna stanju sekundarne sukcesije, ko ta preide v točko bifurkacije. Iz nje obstajata zgolj dve poti, ali prehod v klimaksno združbo ali pa evolucijski izbris. V točki bifurkacije veljata kaotična nepredvidljivost in izjemna občutljivost že za minimalne fluktuacije okolja. S pogledom fraktalne analize bi rekli, da nastopi dramatična sprememba trajektorije v faznem prostoru.

Postati moramo ekološko pismeni, kar pomeni, da moramo razumeti principe organizacije ekosistema in uporabiti te principe za kreiranje trajnostne človeške družbe. Avtor to imenujem biozofija. Pri biozofski paradigmi je najbolj pomembna medsebojna povezanost v mrežo odnosov, pomik od dela k celoti, od objekta k odnosom, od linearne vsebine k nelinearnim cikličnim vzorcem s številnimi povratnimi zvezami. Preoblikovanje celotne ekonomije pomeni predvsem prehod na nizko entropično družbo, ekološko davčno reformo v kateri naj cene odražajo dejanske stroške in prevlado javnega interesa nad privatnim.

Oboževanje moči mora prerasti v ljubezen do Resnice.

Anton Komat

svobodni raziskovalec, biozof