»Naj bo hrana tvoje zdravilo!«

Hipokrat

Kaj naj sploh še jem, je vprašanje, ki ga vedno pogosteje slišimo vsepovsod. Večina ljudi si prizadeva pripravljati »uravnotežene« jedilnike, vztrajati pri zmernih količinah hrane, se izogibati njenim tveganim sestavinam, in v času krize, iskati popuste ali pa čim nižje cene prehranskih artiklov. Nenehno z enim očesom budno spremljamo »najnovejša spoznanja strokovnjakov«, ki nam v neštetih člankih sporočajo, kaj je dobro za naše zdravje in kaj ga ogroža. Ampak prehranske novice in nasveti si pogosto nasprotujejo; tisto, kar je bilo še včeraj priporočljivo, danes odsvetujejo, in nasprotno. Včeraj še industrijski odpadki, so danes vredni suhega zlata, recimo vlaknine v hrani. Obenem pa se v medijih nenehno ustvarjajo novi in novi jedilniki, ki propagirajo natančno določeno sestavino hrane. Tako stanje bi bilo celo zabavno, če mu ne bi nasedali tisoči posameznikov. Zapeljanci potem izpraznijo gajbice z artičokami, ki naj bi preprečevale…., police z ananasom, ki je odličen za……, stojnice z brokolijem, ki zdravi…To povzroča veliko zmedo med ljudmi. Ne pozabimo, da marketinške »modne« trende v prehrani iz ozadja vodita industrija in trgovina. In to zelo uspešno. Vedno se sklicujejo na najnovejše raziskave, ki dokazujejo natančno to, kar trenutno sporočajo. »Strokovnjaki«« pa so za svoje služenje dobičku pogosto plačani, tako kot novinarji. Toda kljub neodvisni znanstveni stroki in kljub stotinam izvedenih študij še vedno nimamo zanesljivega jedilnika, ki bi trdno podpiral naše zdravje? Razlog je v zgrešeni metodi znanstvenega dela, saj življenja ni mogoče opisati z orodji fizike in kemije, ker se nenehno izmika induktivni znanstveni metodi. Zato tudi medicina na polju prehrane zadnjega pol stoletja ni kaj dosti napredovala. Še vedno ostaja odprto vprašanje: » Kaj naj torej jemo?«

Rešitev tiči v naši preteklosti, pri naših prednikih. Ne iščimo je v današnjem času medijske manipulacije v imenu dobička le nekaterih, ampak v izročilu prednikov, ki so stoletja znali preživeti v tem prostoru. Zatorej ne nasedajte propagandnim prevaram in trikom, četudi so povezani z »neverjetnimi« popusti, ampak pazljivo prisluhnite vašemu telesu; jejte hrano, ki je telo kliče in pijte, vsakič, ko ste žejni. Jejte svežo, pestro in sonaravno pridelano hrano in pijte živo vodo, saj poznamo staro modrost: »Voda je živa, dokler teče.«

Zamisel, da prehrana podpira zdravje, je stara kot človeštvo. »Si, kar ješ!«, izvira iz pet tisoč let stare ajurvedske medicine in tudi znameniti Hipokrat nas uči: »Naj bo hrana tvoje zdravilo!« Slovenci imamo uporaben nasvet naših prednikov: »Najboljša hrana je tista, ki se najhitreje pokvari.« To nedvomno drži, vendar je meni najbolj pri srcu stara kitajska modrost: »Naj bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet.« Torej, naj kmet prideluje hrano, ki prinaša zdravje; naj nas zdravnik uči, kako zdravo živeti; in naj nas kmet uči, kako preživeti. S to modrostjo smo pridobili drugačen pogled na probleme naše prehrane. Ta pogled je veliko širši kot je zgolj ekonomski aspekt hrane in zajema celoten horizont našega življenja. Na ta način bomo spoznali, da je naša prehrana predvsem kulturna in biotska vrednota. Pogled na hrano le iz ekonomskega aspekta, kjer sta pomembni le količina in cena, nam namreč prinaša vso paleto velikih tveganj, od zdravstvenih do problemov prehranske varnosti in suverenosti do vse bolj grozečih problemov svetovne lakote, ki trka tudi na naša vrata.

KULTURA PREHRANJEVANJA

Vse več ljudi se zaveda pomembnosti zdrave prehrane za zdravje, vendar se kljub vsemu še vedno oklepajo zdravstveno tveganih načinov prehranjevanja. Njihova prehrana temelji na vse preveč procesiranih izdelkih, ki so polni dodatkov (aditivov) in vsebujejo škodljive sestavine, kot so nasičene maščobe, soli in sladkor in v njej je premalo sveže zelenjave, poljščin, žitaric in sadja. Zagovorniki zdravega prehranjevanja nas že dolgo svarijo pred peterico »belih« nevarnosti v naši vsakodnevni hrani. Mednje spadajo: bela moka, belo mleko, bela sol, bela maščoba in beli sladkor. »Bela« živila so industrijsko procesirana, kemično obdelana in zato biotsko manjvredna in celo nevarna zdravju. Ko je tudi uradna medicina začela prepoznavati zdravstvene nevarnosti povezane z uporabo belega sladkorja v prehrani, so se na trgu hitro pojavila umetna sladila, ki naj zadovoljijo našo vse hujšo sladkorno zasvojenost. Najpogosteje uporabljana so: saharin, ciklamati, sukraloza in že zloglasni aspartam. Toda to so industrijski nadomestki, sintetične kemikalije, ki jih v naravi ni. Zato proč z njimi, v imenu zdravja!

Vedeti morate, da industrijsko proizvedena in procesirana hrana predstavlja eno največjih zdravstvenih tveganj sodobnega človeka. Spomnimo se zapisanega: »Si, kar ješ!« Sprijaznimo se z dejstvom, da ima industrijska hrana z naravo toliko skupnega kot eksponati londonskega muzeja voščenih lutk madame Toussard s svojimi živimi izvirniki. Ta hrana je torej mrtva, brez življenja, je kot mrlič, ki mu na smrtni postelji umetno polepšajo obraz. To posmrtno masko industrijski hrani predstavljajo aditivi. Aditivi naj bi torej trohnobi vdihnili iluzijo življenja in razkroju vlili pridih čutne privlačnosti. Groza, saj ljudje vendar nismo mrhovinarji! Aditivi v hrano vnašajo tisto privlačnost, ki naj bi godila našim očem ter prevarala naš vonj in okus. Toda aditivi predvsem podaljšujejo obstojnost. Daljša obstojnost prehranskih artiklov seveda povečuje možnost, da bo izdelek končno le prodan in da ne bo zaradi pretečenega roka romal med odpadke. Hkrati pa je dobro vedeti, da za praktično noben aditiv v hrani niso izdelane celovite in verodostojne študije o njihovih, predvsem dolgoročnih, tveganjih za naše zdravje. Čakanje na »dokončne dokaze« o (ne)škodljivosti torej pomeni, da zavestno zastavimo svoje zdravje in zdravje svojih otrok za dobiček le nekaterih in čakamo. Toda čakanje na »dokončne« dokaze ni nič drugega kot čakanje v prenapolnjeni čakalnici bolnišnice v upanji, da zdravnikova diagnoza za nas ne bo usodna. Previdnost je torej na mestu. Ni vse lepo, kar se sveti in ni vse zdravo, kar zapeljivo diši in hrustlja.

Nezdrava prehrana je neposredno povezana s porastom degenerativnih kroničnih obolenj, kot so kardiovaskularna obolenja, rak in diabetes, motnje hormonskega ravnovesja, oslabelost našega imunskega sistema ter hitro naraščanje debelosti. Kar 80% vseh degenerativnih obolenj je povezano z industrijsko hrano. In pomnimo, Slovenci smo v incidenci raka na želodcu in črevesju na drugem mestu v EU! Ker smo se naivno odrekli pridelavi in pripravi lastne hrane, smo skrb za hrano predali v roke nekoga drugega, s tem pa velik del upravljanja naših življenj. Mejnik med zdravjem in boleznijo predstavlja hrana.

Vemo, da ni zdravo pretiravati z rdečim mesom, zato je premik iz živinoreje v rastlinsko pridelavo poljščin, vrtnin in sadja eden izmed pomembnih vidikov zagotavljanja zadostne količine hrane za vse ljudi (za 1 kg govejega mesa potrebujemo kar 20 kg žitaric). Drugi ukrepi pa morajo biti povezani s povečano lokalno samooskrbo s svežo, živo hrano skozi afirmacijo lokalne pridelave in lokalne porabe.

Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novo kulturo preživetja, obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Pridelava in poraba hrane morata potekati znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih dobavnih poteh med »vilami kmeta« in »vilicami meščana«. Ali še veste, kako diši jabolko obrano pred nekaj urami?

Ali se spomnite okusa korenčka iz domačega vrta ali omamnega vonja ajdove kaše z jurčki?

KULTURA DOMAČEGA VRTA

Vse bolj postaja priljubljeno vrtičkarstvo po načelu »vzgoji si sam«. V Sloveniji je bilo vrtičkarstvo pomembna tradicija, ki pa jo je močno načela globalizacija z verigami marketov in obiljem cenene industrijske hrane, proces, ki se danes končuje z vsemi problemi, ki jih je prinesel. Vrtičkarstvo je možno hitro obnoviti, s spremembo nepotrebnih zelenih trat v vrtove, z organiziranimi skupnostmi vrtičkarjev na zemljiščih v urbanih sredinah ali enostavno preko najema oziroma zakupa zemlje pri lastnikih zemljišč. Ti so lahko občina, Sklad kmetijskih zemljišč ali pa kmet. Zemlje je še vedno dovolj in tudi blizu naselij se je da najti , potrebno se je le organizirati v skupnost vrtičkarjev, za kar pa je najboljša oblika društvo. Društvo, ki kmalu postane društvo prijateljev, ki se družijo, prirejajo izlete, tekmovanja in predavanja ali pa se enostavno imajo fajn, kot temu pravimo. Prijetnega druženja nam vsem manjka.

Vrtičkarstvo prinaša številne družbene koristi, poleg fizične aktivnosti in mentalnega zdravja ljudi, njihovo druženje in sodelovanje ter obujanje tradicionalnih znanj, ki vse bolj izumirajo. Ta znanja pomenijo sposobnost prilagajanja ljudi na lokalne naravne razmere tudi v izrednih razmerah in so temelj trajnostnega razvoja sveta.

Vrt je ogledalo človeka in njegovega odnosa do narave. Pameten in občutljiv odnos do vrta izvira iz spoznanja, da moramo ljudje živeti v sožitju z drugimi oblikami življenja na tem planetu. Imamo pa še drug pogled, ljudi, za katere vrt postane vojaški poligon za preizkušanje nevarnega kemičnega orožja in bojišče vojne proti naravi. Seveda ne moremo in ne smemo razvrščati ljudi v skrajnosti, poznam tudi takšne, ki le včasih posežejo v arzenal kemičnih pripravkov. Pred dobo sodobnih pesticidov so bili vrtovi prav imenitni. Tudi med nami še žive starejši ljudje, ki se spominjajo obilnih pridelkov sadja in zelenjave ter mnoštva cvetlic, vse je kipelo od zdravja in rodovitnosti. V tistih časih ni bilo ničesar, kar lahko stresamo in polivamo na vrtove danes, niti kemičnih gnojil niti pesticidov. Nekateri so uporabljali omejene količine žvepla, bakrovega sulfata ali apna, morda nikotinske pripravke ali izvlečke piretruma. Toda ti naravni strupi so hitro razpadli, uničili so le škodljivce, ki so jim bili namenjeni, druge žuželke pa so v glavnem ostale nepoškodovane. Veliko vrtnarjev takrat sploh ni »škropilo«. Sprijaznili so se pač s tem, da so imeli enkrat »slabo leto za to«, drugič »slabo leto za ono«, vendar se je naravno ravnovesje spet samo vzpostavilo in na koncu so bili s pridelkom zadovoljni. Tako stanje lahko vzdržujemo, ko se sprijaznimo, da nam narava, oz. t.i. škodljivci poberejo svojo desetino. Če pa v svoji sebičnosti na to pod nobenimi pogoji ne pristanemo, postanemo kemični bojevnik proti naravi. S tem pa, tako kot konvencionalni kmetje, postanemo plen industrije, ki nas poskuša ujeti v začarani krog kemične odvisnosti.

To je tako kot z drogami, čim enkrat poskusimo, postanemo odvisniki. Potem je težko prenehati, pa čeprav je ogroženo naše zdravje in življenje.

Prvi pogoj, da se ujamemo v agrokemično odvisnost, je gledanje na posamezne probleme neodvisno od celote. Toda, kadar imamo opravka z življenjem, pa poenostavljena odločitev ni nikoli pravilna odločitev. Tudi zdravljenje posledic ni prava pot, kajti najti moramo vzrok. Recimo: pretirana uporaba kemičnih gnojil povzroča šibkost in neodpornost rastlin. Rastline so nenehno »žejne« in postanejo vodene, ker njihova tkiva zaradi povečanega osmotskega tlaka nenehno vpijajo vodo. Ker je njihov koreninski sistem šibak, ne zmorejo tekmovati s pleveli. Če rastline rastejo na zemlji, ki ji primanjkuje humusa, so manj odporne proti boleznim. Skratka, če gre pridelovalcem le za količino pridelka, si sami kličejo hudo uro na svoj vrt ali njivo. Npr. pridelovalci krompirja že vrsto let uporabljajo kemikalije, da zavarujejo krompir pred rjo. Posledica je, da so nove sorte krompirja, ki jih sedaj pridelujejo, izgubile vso naravno odpornost. Če jih ne bi ves čas ščitili s pesticidi, bi preživele zgolj sorte, odporne proti rji, in škropljenje proti rji ne bi bilo potrebno. Še bolj je to izrazito pri starih sortah sadnega drevja, ki so naravno odporne proti številnim obolenjem. Zamenjajte jih z novimi hibridi, kontejnerskimi rogovilami, in zagodli vam bodo številne nevšečnosti. Posledica bo, da brez škropilnice, polne pesticidov, ne bodo nič rodili. Seveda pa polivanje rastlin s pesticidi sproži še več kot zgolj spodbujanje škodljivcev, da razvijejo čedalje večjo odpornost. Prej ali slej bodo postali še večje zlo, kot so bili prvotno, ker jih bo vse več. Če pogledamo katerikoli priročnik o škodljivcih iz 50-tih let, boste našli opisanih največ 120 vrst, danes pa njihovo število presega 1.000 vrst. Kaj smo torej dosegli s kemično vojno proti življenju?

Toda pesticidi imajo še eno usodno posledico, ubijajo življenje v prsti. Prst je produkt življenja in daje življenje. V njej najdemo na milijarde živih bitij, ki opravljajo eno izmed bistvenih opravil v kroženju snovi in energije v ekosistemu, razgradnjo oz. dekompozicijo organske snovi. V tej izjemno pomembni ekosistemski funkciji sodeluje množica bakterij, alg, gliv in drobnih živalic, ter deževniki. Teh bitij je v rodovitni prsti več kot 30 ton na hektar. Vsaka vrsta ima točno določeno opravilo, brez katerega ves krog ne bi deloval. Uporaba fungicidov v predpisani količini zanesljivo uniči večino gliv prsti, hkrati pa še celotno čredo deževnikov, ki tehta 6 do 8 ton na hektar plodne zemlje. Pomislite, da uničenje deževnikov pomeni uboj bitij, ki nam v dvajsetih letih zamenjajo vso prst, ob tem pa je v njihovih iztrebkih (glistinah) pet krat več dušika, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija kot poprej v prsti, ki jo požirajo. Če pustimo deževnike živeti, ne potrebujemo več kemičnih gnojil. Mimogrede, katerokoli dušikovo gnojilo, ki zakisa tla, zdesetka deževnike. Obenem pa nam še zračijo prst in vse to delajo zastonj! Če nadaljujemo kemično nasilje, npr. z insekticidi, bomo uničili vse drobne žuželke in pražuželke, ki nenehno grizljajo, glodajo in žvečijo obilje organskih ostankov v prsti in jih s tem pripravljajo za nadaljnjo predelavo v humus. Herbicide ponavadi uporabljajo za boj proti plevelom. Toda pleveli so živa priča napak, ki jih delamo s prstjo. Pleveli nam govore tiho zgodbo o tem, kako narava poskuša ozdraviti prst, v kateri je človek porušil naravno ravnovesje. To dejstvo so poznali že naši predniki, zato so pustili polja leto dno v prahi. Samonikle zeli so spet poselile tla in jih obogatile s svojimi mnogoterimi izločki. Pleveli imajo praviloma daljše korenine od gojenih rastlin, zato prinašajo na površje številne snovi, ki so drugače nedosegljive pridelku. Dvigujejo tudi obilje vode iz globljih plasti. Pustimo rasti plevele tam, kamor spadajo, in zato ne bodo rasli tam, kamor ne spadajo. Če pa uporabimo herbicide, moramo vedeti, da imajo dolgoročne učinke, preko rastlin in prsti do človeka. Ker motijo delovanje encimskih sistemov v rastlinah, imajo te zelo znižano sposobnost vnosa mineralov, kot so železo, magnezij, mangan in cink v svoja tkiva. S tako osiromašenimi rastlinami pa se hranimo ljudje in ob pomanjkanju mikroelementov trpimo za obolenji jeter in padcem odpornosti. Vsak kemični udar s pesticidi konča svojo pot v prsti z vsemi razdejanji, ki jih povzroča, kajti le 0,1 % strupa doseže ciljnega škodljivca. Ostalih 99,9 % pa pobije vsa živa,bitja, ki so slučajno takrat ob nepravem času na nepravem mestu. Zelo neracionalna tehnologija je to, ki ima le eno tisočinko verjetnosti zadetka. Od tisoč izstreljenih krogel le ena zadene tarčo. Toda tarča smo tudi mi ljudje, kajti vsi strupi, ki jih polijemo v naravo končajo v naših krožnikih s hrano in kozarcih z vodo. Obdelovanje vrta brez kemikalij je priložnost, da obračamo sile narave sebi v prid, ne pa da postanemo žrtve teh sil.

KULTURA DOMAČE KUHINJE

Pri hrani moramo enakovredno upoštevati vse tri njene vidike: je vir življenja, kulturni fenomen in blago na trgu. S privrženostjo le ekonomskemu vidiku sta postala pomembna le dva kazalca: velike količine in nizke cene. Biotska kakovost hrane ni več pomembna. Zato vse manj vemo, kaj v resnici jemo. Posledica je seveda uničeno zdravje ljudi in že omenjena eksplozija degenerativnih bolezni.

Sodobna povprečna družina naj bi porabila za pripravo kosila pol ure. Cilj industrije pa je skrajšati ta čas na 15 minut. Ponuja se nov rod »prenosnih« prehranskih izdelkov, ki jih lahko použijemo kjer koli in kadar koli, brez kakršnih koli predpriprav. Ne zavedamo pa se, da je to v bistvu naklepen umor domače kuhinje in konec kulturnih odnosov med ljudmi.

Tisočletja je hrana odražala kulturo človeških skupnosti. Pri resnični hrani okusa ni mogoče ločiti od kraja porekla in če ljudje želimo ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi deželo, iz katere izvira. Ugotovimo, da moramo storiti kaj za zaščito ekologije kraja, kjer nastaja. Kultura hranjenja niso zahtevni recepti iz uvoženih pridelkov in sintetičnih dodatkov. Okus in vonj je treba obuditi od mrtvih, s tem pa bomo ob štedilniku in domači mizi obudili tudi razrahljane družinske vezi. Kaj hitro bomo spoznali, kakšne čudežne moči ima doma pripravljena hrana. Spoznati moramo, da je najbolj zdravo živeti z živo hrano, ki raste okrog nas, kajti sezonska hrana je zakon zdravega življenja. Z njo spremljamo letne čase in potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu nudi bogato obložena miza narave. Ne pozabimo, da se je človeška vrsta skozi evolucijo prilagodila cikličnosti letnih časov in lokalnim razmeram preživetja. Hrana je kulturna dobrina in del naše kulturne dediščine, tako kot so to stavbe, stare knjige ali pa ljudsko izročilo, pravljice in pripovedke. Če je priprava hrane obred, postane hrana umetnina, kuhinja pa kreativna delavnica. V takem okolju pridobi hrana magično moč darila. Hrana postane simbol radosti darovanja in magična moč darov se nam kaže z omamnim vonjem v hiši, ki nam obudi speče čute in čustva. Tako mrzla hiša postane topel dom in njegovi stanovalci družina, ki jih duhovno povezuje skupni obred za mizo. Skupni obroki so temeljni duhovni obred družine. Z njimi vred umre tudi družina.

ZAKLJUČEK

Trajnostna lokalna prehrana prinaša več zdravja, boljšo prehranjenost, zanesljivejšo dostopnost, manjšo porabo neobnovljivih energetskih virov (nafta, plin) in vode, manj ali nič procesiranja hrane in večjo kvaliteto življenja lokalne skupnosti saj ves dohodek iz pridelave in prometa ostaja v lokalni skupnosti, ne pa, da konča na računih v tujini.

Ob poznavanju teh dejstev se bodo ljudje lažje odločali za lokalno sezonsko pogojeno svežo hrano in njen razvoj podpirali s svojimi nakupi. S svojimi nakupi, čeprav so naše denarnice v času krize tanke, lahko množično podpiramo razvoj v smeri bolj zdravega življenja in varnejše prihodnosti.

Tudi v času krize hrane ne smemo obravnavati zgolj kot strošek, ki ga moramo zmanjšati. Hrana izgrajuje in premika vaše telo, poganja vaše misli in vam prinaša zdravje - ali bolezen. V Sloveniji porabimo 20% družinskih dohodkov za prehrano, kam gre ostalih 80%? Najbrž za številne stvari, ki jih sploh nujno ne potrebujemo, pa jih vseeno kupimo in nam je potem žal. Preverite vse svoje nakupe in spoznali boste, da je zdrava hrana naložba, ne pa strošek!

Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novimi znanji v novo kulturo preživetja, obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Pridelava in poraba hrane morata potekati znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih dobavnih poteh med »vilami kmeta« in »vilicami meščana«. Vse lepo in prav boste rekli toda, kako naj brez agrokemičnih sredstev zagotovimo dovolj hrane za ljudi? Vse več referenčnih raziskovalnih študij potrjuje, da je sonaravno (ekološko, organsko) kmetovanje po številnih pokazateljih boljša rešitev, da o zdravstvenih in okoljskih posledicah niti ne govorim. Študija Rodale Institute (Kutztown, Pennsylvania) povzema rezultate kar 30 let trajajoče analize primerjav med organskim in kemično podprtim kmetijstvom. Le nekaj dejstev: organsko kmetovanje je trikrat bolj donosno, porabi 45% manj energije in 20% manj vode, v suši je pridelek 31% večji in ne uporablja nobenih nevarnih kemikalij. Po triletnem prehodu iz kemičnega v organsko pridelovanje se količina pridelka izenači, stroški pa so pri organskem bistveno nižji, čeprav zaposluje 30% več delovne sile. Končni rezultat teh premikov je, da kmet dobi več, kupec pa plača manj, torej je smiselno, da tudi s svojimi nakupi podpiramo pridelavo take hrane. Na ta način bo vse več kmetij pridelovalo zdravo hrano in njene cene se bodo znižale.

Pri teh prizadevanjih naj nam bo vodilo, da naše zdravje temelji v zdravju prsti. Sestavine zdrave rodne prsti preko rastlin vstopajo v naše črevesje in v vse celice naših teles. Zato je živa prst temelj preventivne medicine, s tem pa varovanja našega zdravja. Tako smo se povrnili na domači vrt ali bližnjo ekološko kmetijo. Vredno je poskusiti, pa še zdravo je!

Anton Komat

svobodni raziskovalec, ekolog in pisatelj