Albert Šoba je zagotovo ena od legend ljubljanskega atletskega kluba Mass in mirno lahko zapišemo tudi drugih slovenskih atletskih stez. Še vedno se njegovo ime najbolj povezuje z najhitrejšim Slovencem Maticem Osovnikarjem, ki je v paradni disciplini 100 metrov kljuboval najboljšim atletom sveta.

Šoba je trener že več kot 35 let in vsako leto ima v svojih skupinah številne atlete od najmlajših osnovnošolcev do najboljših tekmovalcev. Tudi sam še vedno redno trenira in tekmuje, tako je letos na svetovnem prvenstvu veteranov v francoskem Lyonu osvojil tretje mesto na 400 metrov z ovirami.

Vsi ljubitelji atletike vas seveda poznajo, saj ste slavni Berč, kot vas večina kliče, a dajva na hitro ponoviti za naše bralke in bralce, kdo je trener Albert Šoba in ob katerih zvenečih atletskih imenih omenjajo tudi vas?

Šoba: Najbolj znano ime je zagotovo Matic Osovnikar, takrat sem se tudi največ pojavljal v medijih. Potem je pri meni treniral Brent LaRue, ki se je poročil v Slovenijo in se uvrstil na olimpijske igre v Londonu, a je potem žal nehal trenirati. Brent je bil v Ameriki popolnoma neznan, v Sloveniji pa je v dveh letih toliko napredoval, da se je uvrstil na olimpijske igre ter tam zasedel 13. mesto, kar je v atletiki res vrhunski rezultat. Še sam je bil presenečen, kako je napredoval pod mojim vodstvom.

Praktično ste glavni vodja atletskega kluba Mass in imate pregled nad otroki, ki se vpišejo v atletiko. Je atletika priljubljena med otroki in njihovimi starši?

Šoba: Predsednik kluba je Dušan Olaj, vse drugo, povezano s šolo in tekmovalci, pa peljem jaz. Vseh članov kluba je okoli 450, a morate vedeti, da eni pridejo, drugi gredo, nekateri hodijo redno na treninge, drugi ne. S športom pri otrocih je tako, da se vpišejo na atletiko zaradi prijatelja, potem skregajo, najdejo nove prijatelje in gredo v drug šport. Številka članov ves čas niha.

Kdo pa ima raje atletiko, fantje ali dekleta?

Šoba: Atletika je zelo priljubljena pri puncah, fantje imajo raje nogomet in košarko. Atletika je le bolj univerzalna, nogomet je bolj zanimiv, ker je zraven še žoga. A atletika mladim da res neko univerzalno izobrazbo, vsi ostali športi pa so zelo enostranski. Jaz bi dal zagotovo otroka prej v atletiko in nato v kakšen drug šport, saj se mora najprej športno izobraziti. No, zdaj se dogaja ravno obratno, otroci gredo na nogomet in se ne naučijo ne teči ne pravilno gibati, nato pa jih starši pozneje pošljejo v atletsko šolo. Pravilen tek mora postati nekaj normalnega, mora priti v podzavest, zato je zelo pomembno, da se ga otroci naučijo že kot majhni. Pravilne gibe je treba ves čas ponavljati, potem to postane normalno.

Vsi ves čas ponavljajo, da se otroci premalo gibajo, da nimajo kondicije, koordinacije, ravnotežja ... Zakaj ni v šolah več poudarka na atletiki, na osnovah gibanja?

Šoba: Grozno malo študentov na fakulteti za šport se specializira za atletiko. Tudi atletov ni veliko med njimi. Zakaj? Ker se v atletiki ne da obogateti. Če bi bil jaz v nogometu tako dober trener, kot sem v atletiki, bi bil zelo bogat človek. In ker učitelji niso atleti, ne znajo njenih osnov in pač forsirajo športe, v katerih so bolj domači. Saj atletika je videti enostavna, a če želiš nekoga naučiti pravilno teči, skakati, moraš veliko vedeti. Na žalost ima atletika smolo, da nima povezav z gospodarstvom in politiko. Vsi, ki želijo imeti moč, morajo imeti denar. In ker v atletiki ni denarja, nihče bogat, vpliven in močan ne gre v atletiko. Saj verjetno je podobno z gimnastiko, plavanjem ... Atletika nima moči, in to je slabo.

Kaj bi morali spremeniti na državni ali pa kar svetovni ravni, da bi se otroci ponovno začeli več gibati? Več telovadbe v šoli? So krivi starši?

Šoba: No, jaz sem že kar nekaj časa na svetu, in ko sem bil otrok, smo bilo zelo veliko v naravi. Tam, kjer so zdaj na obrobju Ljubljane bloki, so bili včasih travniki in drevesa. Ves čas smo bili tam in mimogrede smo osvojili vse – koordinacijo, moč, hitrost, vzdržljivost, spretnost in tudi socialne veščine. Kako se pa zdaj družijo otroci? Prek interneta in SMS-ov. In ker ni več tega naravnega gibanja, bi starši preprosto morali dati otroka v neki šport, tudi če ne bodo nato vrhunski in uspešni športniki. Otroci se morajo naučiti gibati. Za otroka moraš poskrbeti tako, da ga kot odraslega ne bo iti sram teč ali igrat košarko. In večji ko so otroci, bolj jih je sram, in tako rastejo debeli, neokretni, šibki in bolni ljudje. Starši morajo otroka naučiti gibati se od malega, saj otroke ni nič sram. Šport ni samo za najboljše. Mi nikomur ne rečemo, da ne more trenirati pri nas, prav vsak je dobrodošel.

Od katerega leta pa otroci lahko trenirajo atletiko?

Šoba: Klubi dobimo od mesta Ljubljana pomoč za osnovnošolce in srednješolce, že študenti pa ostanejo brez vsake podpore. Mislim, da je to kar neka anomalija v ljubljanskem oziroma slovenskem športu, da mladi takoj, ko postanejo študentje, ostanejo brez vseh subvencij, kot da niso več del izobraževalnega sistema. Zanimivo pa je, da so v reprezentancah večinoma študentje, a za njih od mesta in države ne dobimo niti evra.

Katerih starostnih skupin pa je največ?

Šoba: Brez dvoma je največ najmlajših osnovnošolcev od šestega leta naprej. Kljub vsemu je veliko staršev, ki vedo, da se morajo otroci gibati, zato jih pripeljejo v atletski klub. V Ljubljani mislim, da ima atletika kar veljavo pri starših.

Raziskave pravijo, da se najmanj gibajo 15-letniki in 15-letnice. Kdaj pa vi opažate, da največ otrok neha hoditi na treninge?

Šoba: Otroci od šestega do dvanajstega leta zamenjajo veliko športov in tukaj je prehodov iz športa v šport res veliko. A toliko, kot jih gre, jih tudi pride. No, saj če bi vsi ostali, se tukaj niti ne bi dalo trenirati. Morate vedeti, da v prvih letih ni tekmovanja in rezultati niso bistvo treniranja. Najboljši so sicer frajerji, a nihče jim ni preveč nevoščljiv. V teh prvih osnovnošolskih letih je najbolj pomembna družba, da se otrok dobro počuti med vrstniki in s trenerjem. Že pri 14-letnikih pa postanejo pomembni tudi rezultati, sicer je družba še vedno zelo pomembna, a začnejo šteti tudi rezultati. Če ni ne dobre družbe ne rezultatov, bo otrok zagotovo nehal trenirati. Pri tem ne moremo narediti nič. Starejši ko so otroci, bolj pomembni so rezultati.

Torej je vzdušje v klubu skoraj bolj pomembno kot rezultati?

Šoba: Celotno osnovno šolo so zelo pomembni družba in dobri odnosi v skupini. Kritičen trenutek pa je prehod iz osnovne v srednje šolo, ker se družbe razbijejo. In zato tudi takrat največ športnikov, ki nimajo dobrih rezultatov, neha resno trenirati ali pa se preusmeri v druge športe, saj so še vedno dovolj mladi. A najboljši vedno ostajajo. Žal odide tudi mnogo zelo solidnih atletov, ki se še niso razvili, a ker še nimajo dobrih rezultatov, odnehajo, nimajo motivacije. Na prehodu iz osnovne v srednjo šolo starši nimajo več veliko vpliva, družba in prijatelji so veliko bolj pomembni. Pri članih pa praktično ni več atletov v skupini, ki ne bi bili več konkurenčni.

...beri dalje...

Albert Šoba: Atletika je šport za vse življenje - Aktivni.si

Albert Šoba je zagotovo ena od legend ljubljanskega atletskega kluba Mass in mirno lahko zapišemo tudi drugih slovenskih atletskih stez. Še vedno se njegovo ime najbolj povezuje z najhitrejšim Slovencem Maticem Osovnikarjem, ki je v paradni disciplini 100 metrov kljuboval najboljšim atletom sveta.