ZGODOVINA REFLEKSOTERAPIJE

Masaža kot nadpomenka refleksoterapije sega daleč v zgodovino in se je razvijala sočasno z razvojem človeštva. V vseh kulturah se je pojavljala kot ena izmed oblik zdravljenja. Še danes se z roko intuitivno dotaknemo predela v katerem čutimo bolečino, ga ogrejemo ali masiramo.  

Prvi zgodovinski vir o obstoju refleksoterapije v naši daljni zgodovini, lahko bi rekli prazgodovini, je slika najdena v egipčanski grobnici iz leta 2300 p.n.š.. Ta slika prikazuje zdravljenje z reflesoconsko masažo stopal in dlani.  

Refleksoconska masaža se je razvijala na različnih koncih sveta. Kot obliko preprečevanja in zdravljenja bolezni jo navajajo stari kitajski, indijski in egipčanski spisi, omenjena pa je tudi v starogrški literaturi. V daljni zgodovini namreč niso poznali tehnično-medicinskih možnosti za postavljanje diagnoze in zdravljenje, zato so se ljudje opirali na svoja čutila in s tipom, vonjem in okusom pridobivali spoznanja o soodvisnosti med našo zunanjostjo in notranjostjo. Na Kitajskem se je tako razvil nauk o omrežju poti, razvejanem po celem telesu, skozi katere potekajo vitalne substance in ki povezujejo notranje organe s površino telesa (to omrežje poznamo pod imenom »meridiani«). Kanali tako tečejo tudi po površini telesa in zarišejo številne akupunkturne in akupresurne točke, ki jih kitajska tradicionalna medicina že stoletja uspešno uporablja pri zdravljenju. Pred pričetkom zdravljenja z akupunkturo ali akupresuro pa so kitajski zdravilci pogosto ugotavljali stanje telesa s pritiskanjem na točke stopala.  

V srednjem veku je znanje naših pametnih prednikov počasi tonilo v pozabo. Samo Kitajci in nekatera indijanska plemena so še poznala in uporabljala koncept refleksne povezanosti zunanjosti z organi v notranjosti telesa in to znanje prenašala iz roda v rod.  

Ponovno rojstvo je refleksoterapija doživela v 20. stoletju, ko je ameriški zdravnik William Fitzgerald (1872 – 1942) prišel v stik z akupresuro. Navdušilo ga je dejstvo, da je v času pred našim štetjem obstajalo vedenje kako s pritiskom na določene točke zdraviti telo. Ponovno je pričel v praksi (na svojih pacientih) proučevati povezave med točkami na dlaneh, stopalih ter celotnim organizmom ter razvil consko terapijo, ki jo je skupaj z dr. Bowersom opisal v knjigi Zone Therapy. Metodo je poskušal obrazložiti v medicinskem jeziku ter hkrati podati napotke za delo zdravniškega osebja ob posameznih obolenjih, a kljub temu medicinska stroka ni pokazala posebnega zanimanja za metodo. Izjema sta bila zakonca Riley – oba zdravnika, ki sta terapevtsko metodo vključila v svojo prakso.  

Rileyeva sta z metodo seznanila fizioterapevtko Eunice Ingham (1879 – 1974), ki je ne samo postala njena zvesta zagovornica, temveč je na podlagi lastnega raziskovanja naredila še korak naprej. Ugotovila je namreč, da je oblika stopala podobna obliki telesa in da stopalo ponuja zemljevid vseh telesnih delov in organov ter izoblikovala tehniko, ki jo štejemo za pričetek sodobne refleksoterapije. S to tehniko je tako uspešno zdravila svoje paciente, da se je odločila metodo predstaviti širši javnosti. Javnost je bila navdušena in mnogi fizioterapevti, osteopati, kiropraktiki, pa tudi ljudje, ki poklicno niso bili povezani z medicino ali zdravljenjem so se naučili njene tehnike. Napisala je dve knjigi: prvo »Zgodbe,  ki jih lahko povedo stopala«, kasneje pa še »Zgodbe, ki so jih povedala stopala«.  

V Evropo sta metodo Eunice Ingham v šestdesetih letih 19 stoletja pripeljali njeni študentki, in sicer Doreen Bayley v Veliko Britanijo (leta 1960) in Hanne Marquardt v Nemčijo.  Slednja je metodo iz začetka 20. stoletja prilagodila času ter jo preko refleksoterapevtskih tečajev in svoje šole razširila po vsej Evropi.