Članek
Tina proti Lindsey
Objavljeno Jan 25, 2015

Dileme in primerjave tehnik najboljših smučark burijo duhove tako med navijači kot strokovnjaki. Katere vzporednice lahko potegnemo ob tehnikah Lindsey Vonn in Tine Maze v hitrih disciplinah? Če se osredotočimo na vsem vidne razlike, je analiza teh dokaj enostavna. Nianse pa pustimo ob strani, saj jih lahko opazimo samo v počasnih posnetkih in so razlogi zanje predvsem v taktikah na različnih terenih. Ob predpostavki, da sta obe v vrhunski formi, je razlika med njunima tehnikama velika. Že v postavitvi skeleta na mestu je razlika. Lindsey ima čevlje in s tem goleni precej bolj pokonci kot pa Tina, ki jih ima v predklonu za najmanj 5° bolj zaprte. Govorim torej o kotu gležnja med stopalom in golenjo. Izhodiščni položaj postavitve smuči na sneg je pri Tini nekoliko bolj razklenjen kot pri Lindsey. Ramenski obroč Lindsey v zavojih postavi bolj paralelno s smučmi, medtem ko Tina ramenski obroč obrača preveč pravokotno v smer gibanja.

Položaj predklona čevljev ni nujno zaradi konstrukcije čevljev, pač pa je bolj verjetno, da ima Tina pod varnostnimi vezmi na petah podloge, ki spremenijo predklon goleni. Moje mnenje je, da je z idealno fizično pripravo bolje, če je čevelj in s tem golen nekoliko predklonjen: nekaj pod 70°. Predklon čevlja ima pomemben, če ne celo poglavitni vpliv na aerodinamično držo in na smučarski odklon. Predklon goleni pod 70° je po mojem mnenju varnejši, ker so reakcije za spreminjanje višine težišča lažje, hitrejše in bolj učinkovite. Manjši predklon goleni, nad 70°, pa ima prednosti predvsem v lažji aerodinamični drži, medtem ko so reakcije na napake počasnejše in manj učinkovite. Zato je taka postavitev na sneg tvegana in ob napakah prej pride do usodnih padcev. Kot med golenmi in stopali Tini omogoča, da brez škode lahko štarta v vseh disciplinah in je tudi poglavitni razlog za to.

Najpomembnejša razlika med njima, ki vpliva na vse ostalo, so torej koti nog. Aerodinamično držo veliko lažje uveljavi Lindsey, ker samo spusti trup bliže stegnom in telo je v aerodinamičnem položaju. Če se s prsmi dotakne stegen, je to sicer lahko usodno zaradi amortizacije neravnin na progi, saj v tem primeru pride do tako imenovanega »galopiranja«. Tina aerodinamično držo kot rečeno uveljavi težje in ji povzroča tudi več napora. Skrajni spodnji položaj trupa smukaške preže ima sicer Tina niže kot Lindsey, a je za to treba veliko večjo fizično moč, ki jo Tina ima, in to je drugi razlog, da lahko štarta v vseh disciplinah.

Bolj odprt kot goleni v zavojih Lindsey omogoča lažjo in boljšo izvedbo smučarskega odklona. Tina se posledic slovenske šole smučanja najbrž ne bo nikoli otresla (prelom v bokih in nagib v zavoj). Razlika v odklonu med njima je očitna. Namišljena ravnotežna os, ki po moje vodi od brade smučarke do notranjega robnika spodnje smučke, je zato pri postavitvi skeleta ob kolu pri Lindsey bolj pokončna za nekaj stopinj, hkrati pa je spodnja smučka pod manjšim kotom postavljena na sneg. S tem je pritisk na robnik zaradi gravitacije večji, centrifugalna sila je usmerjena bolj v podlago, krivulje zavojev so lahko zaradi istega razloga krajše in smuči prej pridejo v drsalni položaj. Napaka, ki jo je Tina že v veliki meri odpravila, se ji v kritičnih trenutkih še vedno prikrade, predvsem, kadar je obremenjen notranji robnik desne spodnje smučke in zaradi nekoliko manjšega odklona, takoj ko je mimo kola, iztegne levo roko v odročenje in s tem kompenzira nekoliko manjši odklon. Posledice tega pa se čutijo še v naslednjem zavoju, ko je obremenjen notranji robnik leve smučke. Takrat Tina pride v časovno stisko in največjo obremenitev na robnik izvede prepozno. V zavojih naj bi težili k mehkobi smučanja zavojev, kar je teza „strokovnjakov“ za kritje neznanja. Dejstvo je, da Tina na večini tekem zadnje čase zavoje začenja s premalo agresije in ekspozivnosti. Predvsem za veleslalom in slalom potrebuje pri vstopu v zavoj vso energijo, ki jo premore, agresivnost in nobene mehkobe, zavoje mora začeti čim bolj stran od vpadnice. Težiti mora k čim prejšnjemu upogibu smučke za izpeljavo zavojev, ko pa je smučka upognjena dovolj za vhod v naslednji zavoj, takrat pride do mehčanja pritiska na robnik s potegom kolen k trupu, dokler smučke ne lebdijo tik nad podlago.

Časovni zaostanek se torej Tini nabira po celi progi in ne samo na drsalnih delih. „Strokovnjaki“ ugotavljajo, da je Tina zaradi boljše tehnike boljša na tehnično zahtevnih delih, kar ni res; razlog so koti gležnja. Na drsalnih delih se razlika ustvarja predvsem na neravninah in valovih, kjer Lindsey z dviganjem in spuščanjem težišča lahko amortizira valove samo z iztegovanjem in krčenjem nog v kolenih. Tina pa se mora na enako konfiguracijo odzvati z odpiranjem zgornjega dela trupa in se ji zrak ustavlja v naročju, s tem in predvsem takrat pa zgublja stotinke. Ampak to je davek, ki ga plačujejo tekmovalci, ki smučajo v vseh disciplinah.

Le tako naprej Aco! :)

Odlična analiza :)