Članek
Vojna med udbo in med oboroženo ustaško emigracijo
Objavljeno Jan 16, 2014

Enostranski ataki na "morilsko" udbo
je vendarle treba povedati, da se je med nekdanjo službo državne varnosti in med centri oborožene emigracije, odvijala prava vojna.

Po končani drugi svetovni vojni so se namreč v emigraciji formirale tri glavne oborožene formacije, ki so jih vežbale, pa tudi oboroževale tuje obveščevalne službe.

Najprej so tu bili oboroženi emigranti slovenskega rodu, imenovali so jih križarji, tudi Matjaževa vojska.  Angleška obveščevalna služba, ki jih je financirala in vežbala je v Avstriji organiziral več vadbišč. Največje vadbišče je bilo pri Salzburgu.  Emigrantski komandosi so tja do druge polovice petdesetih vdirali v Slovenijo in izvajali diverzije in poboje.  Ko se je Jugoslavija trdno umestila v protistalinski tabor, je angleška obveščevalna služba križarjem odtegnila pomoč in slovenska oborožena emigracija je večinoma presahnila.

Druga oborožena jugoslovanska emigracija so bili četniki. Finančno so se napajali iz krogov, ki so bili blizu prebegli kraljevi vladi v Londonu. Delovali so tako proti ciljem v Jugoslaviji, kakor tudi proti ustaškim skupinam v tujini.

Največja in najagresivnejša je bila hrvaška emigracija. Prebegle ustaše in njihove ideološke potomce je financirala hrvaška diaspora iz celega sveta.   Najpoglavitnejša podstat oboroženih ustaških teroristov je bila v Južni Ameriki, kakor tudi v Avstraliji.  Vse od konca druge svetovne vojne pa do zatona Jugoslavije so ustaške sile oboroženo delovale tako po nekdanji Jugi, kot tudi proti četniški emigraciji v tujini. Česti cilji ustaških komandosov so bili jugoslovanski diplomati v tujini. Naj spomnem na najodmevnejši tovrstni atentat na jugoslovanskega diplomata na Švedskem,  na veleposlanika Rolovića.  Atentatorja, ustaša Mira Barišiča so sicer ujeli in zaprli, a vendar je ustaška emigracija zajela letalo s potniki in izsilila Bariševo izpustitev.  Povsem v maniri najhujši arabskih teroristov.

Leto kasneje, spomladi leta 1972 je skupina devetnajstih,  z najmodernejšim orožjem opremljenih in izvežbanih ustaških komandosov, pri Šentilju vdrla v Jugoslavijo z namenom vzpodbuditi državljanski spopad.  Na svoji poti so komandosi pobili veliko število teritorialcev in civilov, dokler jih niso elitne sile JLA likvidirale v Bosni.

Presojati dogajanja pred več desetletji, ne da bi upoštevali kontekst časa je lahko zgolj v funkciji politične kampanje, ne pa tudi v funkciji iskanja resnice.