Povzetek: Sestavek, ki je bil napisan pred šestimi leti, niti malo ni izgubil na aktualnosti, ampak kaže na našo, permanentno slabo politiko do Hrvaške.

================================================================================

Zaradi aktualnega dogajanja med Hrvaško in Slovenijo bi rad polemiziral o vseskozi  napačni slovenski zunanji politiki v odnosu do Hrvaške.

- Neupoštevanje recipročnosti.

- Napačna domneva o prijateljstvu med državama.

- Televizijska soočenja na temo razmejitvenih problemov.

 Zgodovinsko načelo dobrih meddržavnih odnosov je načelo recipročnosti.  

Kar ti meni, to jaz tebi. Popuščanje ene države v odnosu do druge se v medsoseskih sporih šteje, kot znamenje slabosti. Še posebej, če so ta popuščanja permanentna. Vzorec obnašanja postane prepoznaven in predvidljiv.  In prav takšna je stalnica v naših reakcijah na hrvaške enostranske poteze, vse od osamosvojitve dalje.  Vse, kar smo storili na hrvaške enostranske in nam neugodne poteze je, da smo pošiljali protestne note. Stalnica v pojasnjevanju našega Rupla je bila “Obnašajmo se evropsko”.   Prav nič praktičnega nismo storili, da bi zaščitili naše interese. Po koncu druge svetovne vojne smo se pustili izriniti od Umaga do Savudrije. Po osamosvojitvi so nam Hrvatje de fakto vzeli še pol Piranskega zaliva.  Na dolgi rok namreč dejansko stanje prevlada nad pravnim zapisom.  Seveda moramo, kdaj tudi popustiti. Vendar le enkrat. Naslednjič lahko popustimo šele, ko tudi nasprotna stran v čem popusti!

Poglejmo primer Kosovega. To nedvomno zgodovinsko Srbsko ozemlje so v slabega pol stoletja uzurpirali Albanci.  Mahanje s Srbsko ustavo bo bolj malo pomagalo.

Naslednji primer pred leti, ko je Hrvaška omejila transportne poti in nam zdesetkala možnost transporta nafte v Bosno. Obnašali smo se evropsko /beri: jokali smo se”/ in dosegli nič! Bosna je v dveh dneh odgovorila s protiukrepi in Hrvaška je v trenutku popustila. Seveda proti Bosancem in ne proti nam.  Kaj bi morali mi storiti takrat? Prepovedati vstop njihovim tovornjakom, ki ne ustrezajo evropskim standardom. V strahu pred sesutjem njihovega transportnega sistema bi nam v trenutku popustili.

Dalje, jočemo ker Hrvati nočejo vzeti jedrskih odpadkov, kljub temu da bi jih po pogodbi morali. Prav imajo, da jih nočejo, zakaj pa jih nismo nemudoma tožili. Zdaj bodo odpadki seveda ostali nam.

Zaključek: Od osamosvojitve dalje smo vseskozi vodili napačno politiko do Hrvaške. Nedvomno je za takšno škodljivo politiko dr. Rupel veliki krivec. Ni pa edini.   Napotek: Kakšna arbitraža neki??? Uveljavimo recipročnost! Treba je ugotoviti, kakšni so hrvaški vitalni interesi in neusmiljeno udariti tam. Če imamo moč in če verjamemo, da imamo prav, potem smo svojo moč dolžni uporabiti! Ko bomo  uredili spore s Hrvati  se lahko vrnemo k evropskosti.

Domneva o prijateljstvu med Slovenijo in Hrvaško.

Ta domneva je napačna. Res je, da smo imeli določeno obdobje skupno zgodovino, da imamo gospodarske stike, tudi je res, da ima marsikdo od nas še vedno kakšnega prijatelja na Hrvaškem in je res, da so mnogi še vedno sentimentalno vezani na počitnikovanje na nekdanjem našem morju. Vendar Hrvaška država, kot politična tvorba ni Sloveniji prijateljska država. Vse od drugega dne vojne za Slovenijo dalje, ko je nas je Hrvaška izdala z odstopom od dogovorjene skupne obrambe in nas je pred agresijo JLA pustila same.  Od takrat, pa vse do danes Hrvaška vleče Sloveniji neprijateljske poteze. Spregledajmo že vendar to resnico o in prilagodimo našo politiko tej realnosti.

Televizijska soočenja na temo razmejitvenih problemov,

so šolski primer povsem zgrešenega ravnanja.  Naši vrhunski strokovnjaki, ki so del strateške ekipe za obrambo slovenskih interesov  javno razglabljajo o slabostih naše zunanje politike. SIC! Televizijski novinarki dovoljujemo, da ”sesipa” našo strategijo. Hrvaški analitiki nimajo težkega dela. Strategijo, kako Slovenijo pritisniti ob zid, lahko izdelajo že z gledanjem takšnih oddaj.

Nepopravljiva škodljivost brez primere!