Marjan Fabjan, utrinek iz življenja trenerske legende.

OddajRado K., dne 2016-08-09 ob 23:12:21

Remake na leto 2012

Pisalo se je leto 1974. Na blazinah v telovadnici IV. osnovne šole v Celju je mrgolelo mladih. Pod budnim očesom trenerja Zvoneta Cepuša so disciplinirano, homogeno in skorajda v tišini izvajali »vstope«. Slišati je bilo le sopenje in tu in tam kakšen stok. A vendar, če stopimo bližje, je bil v množici zagnanih nekdo vendarle opaznejši. Njegova ihta, s katero je »nalagal« svojega partnerja za trening je izstopala. Vsak njegov poteg je bil silovit, kot da je njegov zadnji in kot da mora v prav v tem (in v vsakem znova) pokazati vse kar zna in zmore. Bil je tudi edini iz množice marljivih, ki je imel že po pol ure popolnoma preznojeno kimono, nedvoumen znak, ki je kazal, da z njim ni šale. Tisto kar počne, počne 100 %. Ta mladi, še ne osemnajstletni mož, je bil Marjan Fabjan. Zasebno je bil Marjan nagajiv, samosvoj, morda kdaj pa kdaj tudi pobalinski, a vendar v mejah pristojnosti, kakršen pač mora biti mož šampionskega kova.

Čas, o katerem je govora, je bil čas prvinskega juda, lahko bi se mu reklo tudi romantičnega juda. »Popusti, da boš zmagal« je bilo osnovno vodilo. Doktrina tega juda je zapovedovala »princip mehkega«. Princip mehkobe v gibanju, metoda rahlih prijemov in kontrole nasprotnika ter sproščenosti pri izvajanju tehnik. Eksplozija moči se je uporabljala le v trenutku akcije, pri metu in pri parternih tehnikah.
Le Marjan Fabjan ni sledil temu principu. Ni bilo v njegovi naravi. Zmogel in znal je vaditi in tekmovati le v maksimalističnem duhu. V petih minutah športne borbe je dal vse od sebe, svojega nasprotnika je kondicijsko povsem izžel ter ga malo pred koncem borbe silovito vrgel ob tla ali pa ga premagal s kakšno od parternih tehnik. Seveda mladi Fabjan takrat še ni mogel vedeti za novo doktrino moči in vrhunske atletske pripravljenosti, s katerimi so predvsem nekdanji Sovjeti (1) (Rusi) načenjali svetovno prevlado Japoncev. Doktrino moči in kondicije, s katero so nadgradili siceršnjo plemenito veščino.
Povsem spontano, izhajajoč iz svoje nepopustljivosti je »Fabi« (2) neodvisno od svetovnih trendov trasiral svojo pot k judoističnim svetovnim trendom. Od trenerjev je v Sloveniji gradil na podobnih temeljih le še trener Franci Pliberšek iz bistriškega Impola, ki je bil takrat najuspešnejši slovenski in jugoslovanski judo klub.
Marjan Fabjan je v naslednjih letih, v obdobju tekmovalnega razcveta razvil svojo metodo borbe do popolnosti ter s številnimi titulami jugoslovanskega prvaka in z mnogimi drugimi mednarodnimi uspehi zgradil svojo, zavidanja vredno športno kariero.

A, ko je prišel čas v življenju športnika, ko se je saniranje poškodb, ki so nikoli manjkajoča spremljevalka vrhunskega športa, raztegnilo v nesprejemljivo dolgo obdobje, je Marjan zamenjal svoj tekmovalni »gi« (3) za trenerskega. Tudi na tem področju je bil inovativen. Bazo svojih borcev je poleg klasičnih poti novačil tudi v lokalih, pogosto med mladino, ki je brezciljno tavala naokrog. Brez dvoma je na ta način mnoge rešil žalostne usode in kvarljivih vplivov ulice.
Od tu dalje je Fabjanova zgodba že bolj znana. Prihajali so prvi trenerski uspehi. Pokali in medalje njegovih učencev, prve, druge in številnih novih generacij. Mali »do-jo« (4) na Lopati pri Celju je začel rasti, Fabjanova slava pa prav tako – spomnimo se njegovega naziva judostičnega evropskega trenerja leta izpred nekaj let, pa na anekdoto o Fabjanovi zavrnitvi povabila na večerjo s strani ruskega premierja Putina (sic!), vse pretekle olimpijske medalje in, kot češnjo na torti, zlati olimpijski medalji Urške Žolnir in njene naslednice Tine Trstenjak.
Ob koncu še skok nazaj v leto 1974 in na omenjeni trening. Podstat, iz katere smo 38 let kasneje z Urško Žolnir ter 42 let kasneje s Tino Trstenjak, dobili nosilki zlatih olimpijskih medalj je bila nedvomno Marjanova, do sebe in do drugih že takrat izpričana neizprosna narava, njen znanilec pa Fabjanova preznojena kimona.

1. »Sovjeti« – Prebivalci takrat veliko večje države, predhodnice današnje Rusije.
2. »Fabi« – Fabjanov nadimek s katerim ga smejo klicati njegovi prijatelji
3. »gi« , ali »kimono« – borbeno oblačilo pri mnogih japonskih borilnih športih.
4. »do-jo« – telovadnica za judo

Vir

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
4
Rado K.
0
May 31, 2017
Predrag,
deformacija o kateri govoriš se je zgodila tudi drugod. Najlepša - romantična - košarka je bila jugoslovanska šola košarke. A se je morala prikloniti trendu, ameriški atletski košarki.

Poleg juda (oprijemalna borilna veščina) je podoben trend tudi v drugi - udarjalni veščini - v karateju. Tudi tu je predpogoj, da imaš atletske predispozicije, sicer svoje veščinskosti (karateja) sploh ne boš mogel aplicirati na nasprotnika. Oziranje na tradicijo je zato lahko le še sentiment. Svet gre naprej!

*** Sicer pa vidim, da si poznavalec. Fabijevi uspehi zares izvirajo iz njegove trenažne prilagoditve na karatektiristeke vsakega tekmovalca posebej.
#4
Predrag Tašić
0
May 31, 2017
Deformacija juda, posebej tekmovalnega iz športa veščine v šport moči je za mene žalostna. Tudi za navadnega človeka, gledalca so najboljši meti, meti v katerih se uporablja moč in gibanje nasprotnika, oz. »kuzushi«. Fabi je super trener ne zato ker je trmast (močan) ampak zato ker se prilagaja svojim »zvezdam«, oz. vsakem se prilagaja (njegovi fizični, duhovni, psihični… moči) in poskusi jih (brez milosti) narediti še boljše na tatamiju. (izvirna tehnika juda).
#3
milek
0
Aug 12, 2016
odlično napisano
#2
mike 1968
0
Aug 10, 2016
Rado super zapis
#1
Rado K.
Rado K.
Objavil/a 2016-08-09 23:12:21 (Aug 09, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Tino Mamić o stricih iz ozadja
Debakel VV Faktorja
Katalonija in Bruseljski lakaji
Strah pred kontinuiteto
Pahor, Kosorjeva in kemija
Milana Balažica temeljno nerazumevanje diplomacije
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj