Ljudje lahko razumemo,

da se posameznik ujame v začaran krog in ne najde poti ven. Veliko zgodovinskih primerov poznamo, ko so bili svetovni voditelji prepričani, da so nepogrešljivi in edini poklicani delati v dobrobit ljudstva. Na slovenskem smo poleg Janeza Janše, zdaj še na levici dobili antipod te nepogrešljivosti v osebi Zorana Jankovića.

Manj pa je jasno in razumljivo, da naj bi po nekaterih projekcijah Janković dobil volitve za predsednika PS. Med približno 1000 člani stranke naj bi dobil večino. Je mogoče, da je kolektivna paranoja doletela tolikšno množico ljudi? Od prvih volitev Jankovićeve liste je namreč preteklo že veliko vode. In veliko bistvenega se je spremenilo na slovenski politični sceni. Naj omenim obremenilno mnenje KPK, pa policijske preiskave, pa koalicijska pat pozicija.

So ljudje izgubili vso razsodnost in ne prepoznajo, da je Janković nima več tiste kredibilnosti s katero je pred leti oral ledino po političnem prostoru? Ti volivci so mi večja enigma, kot pa Janković sam. In potem poslanci. Naj omenim poslanca Kavtičnika, ki ognjevito prisega na Jankovića in pri tem mu ni mar, če se ob tem razsuje
parlament. Paranoja je zadela še več poslancev “Pozitivne stranke”. Le kako jim lahko zaupamo, da tudi sicer odločajo umno in razumno, ko obravnavajo za Slovenijo pomembne odločitve, če so v Jankovićevem primeru tako neobčutljivi za stvarnost?

Seveda je Jankovićev program boljši od tega, kar nam zdaj servira premierka Bratovškova, o tem skoraj ni dvomiti, a Janković ni več pravi mož zanj. Člani PS to vendarle morajo spoznati do petka.