Večkrat berem, da se v Sloveniji rodi premalo otrok, da zaradi tega postajamo stara družba, da smo med najhitreje starajočimi se družbami v Evropi in na svetu in da bo čez leta kriza s pokojninskim sistemom.

Nihče pa se ne vpraša, zakaj se v Sloveniji zadnjih 35 let rodi manj otrok kot se jih je rodilo poprej. 35 let je namreč minilo od trenutka, ko je začela rodnost v Sloveniji padati pod nekdanjo raven, kar nazorno prikazuje spodnja slika.

Vir: http://www.stat.si/PopPiramida/Piramida2.asp

Opomba: Manjše število ljudi, starejših 60 let in več v posamezni starostni skupini ne pomeni, da je takrat bilo manj živorojenih kot v poznejših letih, pač pa je to posledica umiranja starejšega prebivalstva.  

V nadaljevanju bom naštel največje probleme, zaradi katerih se rodi malo otrok. In ne - problem ni niti v splavih, niti v kontracepciji, niti v načrtovanju družine - to so le simptomi globljih problemov!

Kje so največji problemi, zaradi katerih se vsako leto rodi tako malo otrok?

1. Brezposelnost mladih

Mladi po zaključenem izobraževanju (srednjem, visokem...) ne dobijo zaposlitve. Neuspešno se prijavljajo na številna prosta delovna mesta, a služb zanje ni. Dobijo jih tisti, ki imajo že delovne izkušnje, mladi, ki prvič iščejo zaposlitev, pa delovnih izkušenj nimajo. Tudi nekatere oblike dela, ki jih mladi vendarle dobijo, o njih pišem v naslednjem odstavku, ne štejejo k delovnim izkušnjam. Zaradi navedenega si 1) mladi ne morejo ustvariti družine, ker nimajo sredstev, s katerimi bi vzdrževali otroke in 2) mladi ne odločijo za otroke, ker ne želijo ustvariti še več brezposelnih ljudi in, da bi še kot upokojenci morali odtrgovati od pokojnine za preživljanje svojega že odraslega brezposelnega sina ali hčere.

2. Prekerne oblike dela mladih

Če mladi vendarle dobijo delo, so to v veliki večini primerov prekerne (od okoliščin odvisne) oblike zaposlitve. Pri tem pa je treba poudariti, da določene prekerne oblike dela niti ne prinašajo delovnih izkušenj, ki jih zahtevajo delodajalci, ki ponujajo redne zaposlitve. Mednje lahko štejemo avtorske in podjemne pogodbe ter študentsko delo. Nadalje so prekerne oblike zaposlitve, kot sem že navedel, odvisne od okoliščin, kar pomeni, da oseba nikoli ne ve, ali bo naslednji dan, teden, mesec,... še imela delo. Zaradi takšne negotovosti si mladi težko privoščijo imeti otroka, za katerega je treba kontinuirano (nepretrgoma) skrbeti najmanj 18 let, če se pa redno šola, pa celo 26 let! Zaradi takšnega stanja, ki so ga deležni mladi, pa se marsikdo, ki bi sicer lahko imel otroke (ker ima vse pogoje zanje) za otroke niti ne odloči, češ, da je bolje, da otrok nima, kot pa, da jih na stara leta gleda takole trpeti.

3. Neprijazen sistem do starešev otrok

Starši, ki imajo otroke, so soočeni z navedenim:

- otrok je lahko v vrtcu max. 9 ur, kar z drugimi besedami pomeni, da morajo v pol ure po oddaji otroka v vrtec priti v službo (ki traja 8 ur) in v pol ure po zaključku službe (ki traja osem ur) priti po otroka v vrtec. Kajti zamuditi ne smejo. Bog ne daj, da imajo med službenim časom kakšen zdravniški pregled, ki ga iz meni neznanega razloga ni mogoče izvesti v popoldanskem času (ali pa dati kri v laboratoriju, kar je vedno treba storiti zjutraj, na tešče - morda le za otroka, s tem, da za tisti dan vzameš bolniško za otroka - če rabiš še zase, je hitro preveč, več o tem v naslednjem odstavku). Po otroka je treba po devetih urah priti in pika! Eden od staršev otroka ima do njegovega 3. leta starosti sicer pravico do skrajšanega delovnega časa (4, 5, 6 ali 7 ur), vendar pa  to nadalje pomeni nižje dohodke družine in žensk (jamranje o čemer poslušam vsako leto ob 8. marcu). Po 3. letu otrokove starosti pa je skrajšanega delovnega časa, pa tudi prepovedi nadur konec - otrok pa mora hoditi v vrtec še do 31.8. v letu, ko dopolni 6 let! Kako naj starša sfolgata ves ta čas? Tudi, če sodelujeta oba skupaj, je težko. Seveda brez zdravniških pregledov zase (morda le za otroka - s tem, da vzameš bolniško zanj - če jo vzameš še zase, je lahko hitro preveč, več o tem v naslednjem odstavku), ki se jih ne da narediti popoldne (in z otrokom zraven v ordinaciji) in drugih obveznosti, ki so nujno med službenim časom in ne sodijo v čas dela, ter nadur. In pri tem bog ne daj, da starši ne dobijo prostora v vrtcu v kraju, do koder lahko pridejo v pol ure. Če je na cesti veliko prometa, treba je pa iti daleč, lahko ob nepredvidenem zastoju hitro traja več kot pol ure... Na spletnih straneh vrtcev sem videl podatke o vseh mogočih olajšavah za otroke z najrazličnejšimi posebnimi potrebami, za otroke staršev z nižjimi dohodki, a nobenih olajšav za starše, ki imajo sami kakšne posebne potrebe (npr. starši s kroničnimi boleznimi, ki rabijo večkrat k zdravniku in zato težko zmorejo takšen tempo (da bi bila kakšna izjema, zaradi katere bi lahko bil otrok dalj časa v vrtcu ali pa vsaj prilagoditev sistema - npr. igralnica v zdravstvenem domu, kliniki za otroka, ki pride skupaj s staršem - to imajo v Nemčiji, tudi igralnice in previjalnice v trgovinah imajo tam...), za starše, ki ne morejo otroka voziti daleč - da bi lahko takšen otrok imel prednost v vrtcu blizu službe staršev - ne, tega pa ne!

- bolniške, ki jih starši bolnih otrok vzamejo, so velik problem za delodajalce, saj močno okrnijo delovni proces. Potem pa tudi zaposlen starš kdaj rabi bolniško in lahko pride do tega, da takšno osebo po hitrem postopku odpustijo. Poleg tega pa pomenijo bolniške tudi nižje dohodke, saj znaša bolniška le 80 % plače, prav tako pa za tisti dan ni plačane malice (kosila) na delovnem mestu.

Torej, kaj bi bilo treba spremeniti?

Mladim bi bilo treba zagotoviti službo takoj po zaključenem izobraževanju (lahko že po srednji šoli, tako da jim še študirati ne bi bilo treba) in narediti sistem družinam bolj prijazen.