Ker se v raznih političnih časopisih in spletnih straneh veliko piše o domobrancih, ki da naj bi po eni strani izdali slovenski narod, po drugi strani pa, da si zaslužijo dostojen pokop in obeležje, sem se odločil raziskati, kdo so domobranci dejansko bili.

Slovenska wikipedija navaja, da je slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) bila policijska-paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njen namen je bil boj proti partizanom. SD je bila naslednica Prostovoljne protikomunistične milice, ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Turjak. (vir)

Domobranci so se z Nemci povezali le zaradi orožja - kot nujno zlo v boju proti partizanom - komunistom

Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in general Leon Rupnik.

Ernest Peterlin, ki je dejansko večino časa vodil domobrance, je sodelovanje z Nemci videl le kot nujno zlo v boju proti partizanom (zaradi orožja - pehotnega), pričakoval je zmago zaveznikov in prestop na stran zahodnih zaveznikov, ko bodo le-ti dosegli Slovenijo. Torej, želel si je, da bi prišli zahodni zavezniki, ki bi osvobodili Slovenijo in bi tako Slovenija po vojni postala svobodna država, bodisi s takšnim družbenopolitičnim sistemom kot v tedanji Jugoslaviji (s tem, da Slovenci kot takšni nismo imeli svojega monarha in bi verjetno dobili republiko), bodisi na bolj demokratičen, sodoben način (Kraljevina Jugoslavija je bila avtoritarna). (vir)

Tudi angleška wikipedija navaja, da so slovenski domobranci Nemcem le pomagali v boju proti partizanom - komunistom, iz česar se vidi narava njihove kolaboracije z Nemci. (vir) Niso si namreč želeli pomagati Nemcem, da bi le-ti zmagali in uničili slovenski narod (kot se še vedno marsikje govori), ampak le boriti se proti komunistom in komunistični revoluciji.

Namen domobrancev je bil boj proti komunistom, ne pa izdaja naroda

Skratka, namen domobrancev je bil borba proti partizanom, ki so bili vsi do zadnjega komunisti, združeni pod Osvobodilno fronto, ki je bila le drugo ime za Komunistično partijo. (vir) Domobranci so si torej želeli le, da v Sloveniji ne bi zmagali komunisti. Z Nemci pa so sodelovali le zato, ker so od njih dobivali orožje, pa še to le pehotno. Nemcem pa so bili koristni, ker jim je zaradi porazov pri Stalingradu primanjkovalo lastne vojske za boj proti komunističnim revolucionarjem. Domobranci so torej branili slovensko kulturo in tradicijo pred revolucionarnimi idejami partizanov. (vir)

Morda so domobranci vedeli za dogajanje v Sovjetski zvezi v 30. letih 20. stoletja

Morda so domobranci tudi vedeli za dogodke v Stalinovi Sovjetski zvezi (lakota, politični uboji "čistke", gulagi,...). Razen Sovjetske zveze takrat ni bilo druge komunistične države, tako da ni bilo bolj pozitivnega vzora komunizma oz. socializma kot tisti v Sovjetski zvezi. Stalin je bil resnično krut do svojih ljudi. Na spletni strani v povezavi je Stalin označen za drugega najslabšega človeka na svetu, saj je pobil (neposredno in preko lakote) ogromno svojih ljudi.

Teheranska konferenca obtožila četnike sodelovanja z Nemci, o domobrancih niti besede

Na teheranski konferenci leta 1943 so zavezniki kot edino legitimno vojaško silo na ozemlju Jugoslavije označili jugoslovanske partizane pod Titovim vodstvom, četnike, ki so jih podpirali vse doslej, pa obtožili sodelovanja z Nemci. O domobrancih in drugih vojaških skupinah, ki so v tem času delovale na ozemlju Slovenije, ni v virih o teheranski konferenci niti besede.  (vir)

Moje mnenje

Na podlagi vsega navedenega sklepam, da domobranci niso izdali slovenskega naroda, pač pa so na podlagi negativnih informacij, ki so v tistem času zagotovo že pricurljale iz tedanje Sovjetske zveze (stalinistične čistke (vir), lakota (vir), institucionalizacija oseb s posebnimi potrebami (vir),  sklepali na nevarnost komunistične revolucije in se zato borili proti njej. Nekaj pa je bilo zagotovo tudi takšnih, ki so si pač želeli ohranitev stanja pred drugo svetovno vojno in so se borili za to. Kdo si pa ne želi po vojni nadaljevati tradicijo preteklih rodov? Bila je torej državljanska vojna, v kateri so zmagali partizani - komunisti, ostali pa so bili poraženi in po vojni zverinsko pobiti. Zakaj? Samo zato, ker niso bili na pravi strani.

Nujna je sprava

Nujno je, da se prizna, kaj se je v času 2. svetovne vojne resnično zgodilo, da se spravimo in nehamo premlevati zgodovino, saj od tega ne bo nobene koristi. Tudi v Franciji, na Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, na Norveškem in še kje so bili med 2. svetovno vojno kolaboracionisti (o katerih je v tujih viri tudi precej več napisanega kot o slovenskih domobrancih in so za razliko od slovenskih domobrancev celo imeli svoje marionetne države). Ali morda kdaj slišite, vidite, berete o tem pri poročilih oz. v medijih? Verjetno ne. To pa zato, ker so oni s tem opravili že zdavnaj. Pri nas pa te domobrance, katerih edini greh je, da so se uprli partizanom in se v svojem uporu naslonili na Nemce (niso imeli svoje države,... - samo pehotno vojsko s pehotnim orožjem - premleva še kar naprej in naprej, kot da je to danes najpomembnejša stvar vseh časov. Ne, o dragi bralci, domobranci danes niso pomembni. So preteklost. Spadajo v muzej 2. svetovne vojne in v zgodovinske učbenike. To pa je tudi vse.  

Odvračanje pozornosti od danes pomembnih tem

Danes so pomembni odprava korupcije, klientelizma, ureditev pravne države, spodbuditev gospodarske rasti in razvoja, ureditev infrastrukture (cestne, železniške, zračne, vodne (rečne in pomorske), arbitraža o meji s Hrvaško, naša prihodnost v EU, odprava strukturnega primanjkljaja,... In s temi domobranci in tem, kar je bilo, se odvrača pozornost od pomembnih tem in jemlje energijo za ukvarjanje z njimi. Tako lahko odločevalci mirno rečejo: "Ves dan smo zasedali o zločinih 2. svetovne vojne, sklepa ni bilo, bo še en sestanek, utrujeni smo in aktualne teme bodo počakale," Na koga bodo počakale? Na nikogar! Odvile se bodo po svoje, na koncu se bodo pa za glavo prijeli, ko bo spet šlo kaj po zlu, krivdo pa iskali povsod, samo v brezplodnem sestankovanju o nepomembnih temah ne.