Po kratkem dopustu se vračam k nadaljevanju moje zgodbe :«MOJIH 25. LET«.

Kot sem že omenil v na koncu tretjega dela se je ob mojem prvem odhodu situacija za kratek, ampak res kratek čas obrnila na bolje.

Po štirinajstih dne je vse skušaj krenilo na stara pota in seveda še na slabše.

Vsa ta leta sem še vedno upal, da bo kaj drugače, še vedno sem videl neko svetlo točko v najinem odnosu, razen edine svetle točke, najine hčere seveda, in sam sebe tolažil, da bo nekoč bolje.

Najbrž vas veliko ve, da je potem naslednji tak korak vedno težji. Zopet omahovanja, slaba vest, da boš z odhodom prizadel svojega otroka in polno nekih izgovorov, ki jih daješ samemu sebi, da še malo počakaš.

Pa je to šola, pa je to kakšen rojstni dan, pa je to dopust, pa je to kakšna bolezen, itd, itd.

Konec koncev človek sam sebe prepričuje, da se da še malo počakati, čeprav sem se sam pri sebi že odločil tistega davnega leta 1997 ali 1998, ob mojem prvem odhodu. Vprašanje je bilo samo, kdaj bom naredil nov korak, ki bo zadosti odločen, da se znebim svojega pekla.

Ampak ta dan še zdaleč ni bi blizu, bil je zelo, zelo daleč.

Kot sem že omenil, sem uspešno dokončal študij. Kaj veliko pomoči od bivše žene, pri študiju nisem imel.

Še vedno sem skrbel praktično za vse, za vsa opravila v domu, le hči so večkrat popazili njeni starši in  to sem kasneje velikokrat dobil pod nos.

V službi sem bil zelo zadovoljen. Rad sem imel mojo službo in jo imam še vedno.

O službi seveda ne bom zgubljal besed. Enostavno o tem nočem pisati.

Leta 2002 in 2003 tri sem bil v zelo dobri športni formi. Lahko rečem, da sem bil v najboljših letih, čeprav star že krepko čez 30 let.

S kolegi smo se udeležili dvodnevnega športnega tekmovanja, ko je bilo potrebno d dveh dneh opraviti kar nekaj težkih preizkušenj, od veslanja, teka in  kolesarjenja.

Še vedno sem ponosen na sebe, da mi je to uspelo.

Končno sem nekaj delal zase in samo zase.

Z tastom in z taščo sem se dobro razumel. Mislim, da sta me dobro sprejela, tako, da nekih težkih konfliktov nismo imeli, razen enkrat, ko je moja žena napravila težko sceno in prijokala k svoji mamici, da jo potolaži.

Žena je znala odlično zaigrati scene joka in histerije, tako, da je svojo mamico, mojo taščo, znala dobro prepričati, čeprav lahko rečem, da je bila po navadi tašča na kmoji strani. Ampak takrat je počilo, ko me je tašča klicala in me pričela nadirati, kaj se grem. Seveda me je vse te skupaj zelo ujezilo, ker nisem bil popolnoma nič kriv in sem se drl nazaj in ji telefon vrgel dol.

Tašča je bila zelo užaljena in pod pritiskom  sem se kasneje opravičil za to. Zame je bilo to zelo težko, sem pač človek, ii je zelo miren, ki se izogiba prepirom in konec koncev nisem bil nič kriv, razen seveda, da sem tašči vrgel telefon dol.

Ne, da bi se kaj hvalil ali metal ven, lahko rečem, da sem tasta in tašča vzel za svoja. Mogoče sem ju imel celo raje kot moja prava starša. Mogoče je bil vzrok temu, da smo se praktično videli vsak božji dan in da je tašča hodila z nami na dopust.

To je bila še ena moja strašanska napaka: »VZETI TAŠČO NA VSAKOLETNI DOPUST«.

Pa ne gre za to, da mi je bila odveč. Lahko priznam, da mi je velikokrat tudi pasalo, da je šla z nami, ker je bila nekakšen branik med mano in mojo ženo. Na dopustu sem imel vsaj mir.

Je pa res, da sem si vseeno na dopustu želel drugačne družbe, družbe kakšnega mojega  ali njenega prijatelja(ce)  z družino, ne pa tašče.

Na žalost se to ni nikoli zgodilo.

Ko pa je bilo, čez nekaj let, pri meni že vse skupaj zaključeno, sva odšla sama na poletni dopust, na morje, ampak bilo pa je že prepozno.

Tam nekje koncem leta 1999, pa sem ubral drugačno pot, pot bega iz realnosti, pot prevare.

Se nadaljuje……………