V zadnjih dneh in tednih je veliko govora o 25. rojstnem dnevu naše prelepe države Republike Slovenije.

25 let  ali četrt stoletja je kar dolga doba. Lahko rečem, da je teh 25 let minilo zelo hitro. Ampak v teh 25-tih letih se je zgodilo marsikaj. Tako v življenju posameznika, kot v naši mladi državi, ki je leta 1991 zajadrala na svojo samostojno pot.

Seveda je bilo potrebno ob taki obletnici pripraviti različna praznovanja, proslave in različna srečanja.

Žalostno je, da je po 25-tih letih še vedno takšna razdvojenost med različnimi akterji, glavnimi in stranskimi igralci naše »priborjene« samostojnosti. Na nekaterih delih Slovenije tudi s krvjo.

Po četrt stoletja še vedno, kot že 20 let, nekateri še  vedno potrebujejo dve ali več proslavi, še vedno se delij(m)o na naše in njihove in še vedno na bele in rdeče.

Žalostno je, da po 25-tih letih nekateri nikakor ne premorejo pokončne državljanske drže in ne morejo preseči nekih ovir, predvsem v sebi, da bi stopili za skupno mizo oziroma, da bi se skupaj udeležili ene same proslave ob tej častitljivi obletnici, ob tem 25 letnem prazniku naše prelepe Republike Slovenije.

Če tega pač ne zmorejo, naj potem že enkrat zapustijo ta naš politični prostor, to našo državo in naj nas nehajo s tem obremenjevati.

Naša družba je že tako zelo razdvojena, razočarana, ker smo vsi skupaj zelo veliko pričakovali, ko smo se koncem leta 1990 na plebiscitu odločali o svoji lastni državi, kjer se bomo lahko odvezali vseh spon z bivšo državo Jugoslavijo, ki so nas držale in  nas omejevale, ko smo  hoteli več, ko smo hoteli živeti bolje, brez kovinske ovratnice za vratom, ki nas je vlekla na dno.

Potem pa smo skozi vsa ta 25-ta leta vsako leto bolj spoznavali, da nam nekateri posamezniki enostavno »KRADEJO« to našo novo državo, Republiko Slovenijo.

Vsi smo se skozi ta leta, od let 199, tolažili s tem, da smo si govorili, da saj ti naši najbolj zaslužni »osamosvojitelji«, ti naši politiki, ki so vodili to mlado državo Slovenijo, že vedo kaj delajo, da že vedo, kaj je za nas najbolje.

Obljubljali so nam »NOVO ŠVICO«, kjer se bosta cedila MED in MLEKO.

Vsi smo bili zelo potrpežljivi, opažali smo napake, nekateri, ki so imeli to moč, so na te napake opozarjali, ampak očitno ne dovolj, oziroma neučinkovito.

V 25-tih letih smo imel veliko vlad in 4 predsednike države. Te vlade so bile tako leve, kot desne, kot radi govorimo. Vendar po 25-tih letih lahko rečem, da se nobena ni prav posebno izkazala.

Prva vlada je kmalu odšla, šlo je za tako imenovano DEMOSO VLADO, Peterletovo vlado.

Za njo je svojo vlado oblikoval pokojni dr. Janez Drnovšek, ki ga še vedno zelo spoštujem, čeprav je naredil veliko napak. Po mojem prepričanju zato, ker je nekako poskušal ugajati tako levim kot desnim politikom in naj bi  na koncu tudi »zatuškal« ugotovitve tako imenovane Mogetove komisije, ki je preiskovala trgovino z oroćjem, ki ne bo nikoli zaključena zgodba.

Seveda nikoli ne bomo pozabili tudi, lahko bi rekel prvo »legalno krajo« slovenskega premoženja, na tako imenovani »Jazbinškov zakon«, ki mnogim omogočil, da so kupili družbena stanovanja po smešno nizkih diskontnih cenah. Seveda odlično za njih, ta druge, ki pa te možnosti niso imeli pač ne.

V teh 25-tih letih so nas naši vrli politiki, predvsem tisti, ki se že 25 let vlačijo po politični sceni, kar naprej in nas še  vedno, obremenjevali narod s svojimi travmami iz II. Svetovne vojne in nas prepričevali, da je vse kar je rdeče, slabo.

Našo generacijo in mlajše so pričeli obremenjevati s preteklostjo, s tem kdo je bil na kateri strani, kdo je bel, kdo je rdeč.

71 let po koncu II. Svetovne vojne se pri nas nekateri še vedno ukvarjajo s tem in po mojem mnenju nikoli ne bo prišlo do sprave.

V teh 25-tih letih smo prišli v vojaško organizacijo NATO, s katerimi imamo samo stroške, naša vojska pa je menda finančno čisto na dnu.

Prišli smo v Evropsko Unijo, pa v Monetarno Unijo.

Neke hude koristi od te Evropske Unije nimamo. Prišla je gospodarska kriza. Polnili smo, polnimo jih in jih še naprej bomo, »naše banke«, vreče brez dna, ki nam ji počasi praznijo tako imenovani »tajkuni«.

Zelo počasi se je naša država »lotila« teh tajkunov, pokvarjencev, barab, namazanih z vsemi žavbami, ki so pridno goljufali in kradli našo državo.

Koliko jih je zapahi, lahko preštejemo na prste ene roke, pa čeprav so izginile milijarde Evrov.

Pred nekaj leti so se pričeli štrajki, tako imenovane vstaje, ki so imele zelo kratek dah.

Nekateri župani so morali iti, vlada je morala iti, pa se ni nič spremenilo.

Ja, spremenilo se je to, da so ljudje zopet zaspali, zopet so poniknili v neko malodušje. Končalo se je še preden se je dobro začelo.

Dobili smo še eno novo vlado, še en nov, svež obraz. Ljudje so rekli, to je to, to je nekaj novega in velikemu pravniku je s prvim skokom uspel veliki met, uspelo mu je  zavzeti Gregorčičevo.

 Kaj kmalu smo spoznali, da je šlo ta »račun brez krčmarja«. Lepe besede, velika poštenost, nove smernice, nova politika, je kmalu dobila stare podobe, stara ravnanja.

Zdaj smo tam kjer smo. Čez dobri dve leti bodo nove volitve. Najbrž bodo zopet novi obrazi. Ljudje se bomo zopet odločali med novim in starim. Nad starim smo že zelo razočarani, novi nas vedno znova razočarajo.

Glede na naslov zapisa: »MOJIH 25 LET«, je bil moj namen pisati o 25-tih letih mojega življenja, moje zgodbe, o kateri sem že veliko pisal. Ko pa sem pričel pisati uvod, pa tega kar ni bilo konca, zato nadaljujem s pisanjem v naslednjih delih te zgodbe.

Nadaljevanje sledi...........