Ko sva s kolegom prispela na kraj kjer je bilo potrebno pripraviti blokado, da bi se preprečil dostop tankom JLA, sva v podvozu pod železniško progo na Topniški ulici v smeri proti Kliničnem centru oziroma proti Masarykovi ulici skupaj s še eno skupino miličnikov, ki so prišli iz drugih Postaj Milic ( v nadaljevanju PM ) iz Ljubljane, pričela z usmerjanjem vozil, predvsem tovornih vozil v podvoz.
Vsi vozniki, brez izjeme, so postavljali vozila v podvoz in tako smo v dobri uri ali dveh popolnoma zaprli podvoz, tako, da ni bilo sile, ki bila prišla skozi ali mimo podvoza v Center Ljubljane.
V križišču se je ustavilo vozilo Ljubljanskih mlekarn, ki je dostavljajo mleko in ostale mlečne izdelke in voznik nam je delil mleko in jogurte. Prav tako se je pri nas ustavilo vozilo Žita in voznik je razdelil kruh in sveže žemlje.
Seveda smo bili vsi izmučeni, saj smo bili že skoraj 24 ur na nogah, ampak nihče ni nič pojamral, nihče se ni nič pritoževal, bili smo ponosni, da lahko branimo svojo domovino oziroma neodvisnost in da smo bili neposredno vključeni v obrambo te naše neodvisnosti.
Okrog 9 ali 10 ure je za naju s kolegom prišla izmena. S kolegom sva odšla nazaj na PM in se javila dežurnemu, ki nama je naročil, da odideva domov in da se vrneva zvečer ob 18 uri v službo.
Potem sem odšel k tašči, kjer me je čakala bivša žena. S seboj sem vseskozi imel orožje ( Kalašnikovo in službeno pištolo ) in z orožjem pod posteljo sem potem odšel spat, da sem se vsaj malo odpočil...
In zvečer sem potem zopet odšel v službo.
Ne v službo, v BOJ.
V teh 10-tih dneh se je marsikaj zgodilo in po 24-tih letih se res ne morem spomniti vseh podrobnosti po dnevnih ampak vseeno bom skušal opisati nekaj zanimivih dogodkov tega časa.
