Osamosvojitev naše Republike Slovenije se je nezadržno bližala. Kot vemo je bil datum osamosvojitve dolgo časa v tajnosti. Takratna Milica  je bila odlično pripravljena  na osamosvojitev in vsak posameznik oziroma miličnik je dobro vedel, da nosi veliko odgovornost do naše Republike in je bil pripravljen za to dati tudi svoje življenje ( kakor se je tudi glasila naša prisega ob končanju Kadetske šole za miličnike ).

 

Poznam sicer nekaj posameznikov, ki so, medtem ko je šlo zares, po domače stisnili rep med noge, ampak o njih ne bi govoril, saj mora itak vsak sam s sabo in s svojimi dejanji živeti.

 

Pri meni je bila situacija še malce težja oziroma zame bolj napeta. Bivša žena je bila namreč noseča.  Junija je bila v šestem mesecu, se pravi v dokaj kritičnem delu  nosečnosti. Ampak morali smo biti močni.

 

Nastopil je 25. Junij 1991, dan razglasitve NEODVISNOTI. Sedaj je po novem to dan POLICIJE - prej smo praznovali dan POLICIJE oziroma prej še MILICE na dan 13. Maja. 

 

Potekale so priprave na proslavo ob razglasitvi neodvisnosti, v službo pa sem bil razporejen že zgodaj dopoldne in sicer sem na Trgu revolucije sem urejal promet in preprečeval dovoz na prireditveni prostor.

 

Bil je razmeroma vroč dan in v službi naj bi ostal do konca prireditve oziroma slovesnosti, ki se  je pričela okoli 20.00 ure.

 

Pozno popoldne sta  nad Trgom Revolucije priletela MIGA JLA in s tem provocirala ljudi, ki so prihajali na slovesnost. Ker sta MIGA prebila zvočni zid je dvakrat močno počilo. Bivša žena mi je kasneje povedala, da je nad blokom njunih staršev (kjer se je v tistem trenutku nahajala) močno počilo in da se je močno prestrašila tako, da je malo manjkalo, da ni tisti dan od šoka rodila.

 

Hvala bogu, da ni prišlo do tega.

 

Slovesnost se je pričela in prav ponosen sem bil, ker sem bil ZRAVEN.

 

Po slovesnosti pa se je pričelo rajanje po celotnem območju Centra mesta v Ljubljani in seveda po celi Sloveniji. Ljudje so rajali, pili, peli se veselili.  Okrog  2.00 zjutraj pa smo po radijski zvezi dobili poziv, da lahko zapustimo delovna mesta in se počasi odpravimo proti svoji postaji in potem seveda domov.

 

S kolegom sva se dobila na križišču takratne Titove ceste in Šubičeve ulice. Takrat pa je do naju pristopi odpravnik mestnih avtobusov in nama sporoči, da prihajajo tanki v Ljubljano iz smeri Vrhnike. Skupaj smo poslušali radijsko zvezo, ki jo je odpravnik imel z voznikom avtobusa na progi 6, ki je peljal iz Dolgega mostu. Voznik je sporočal, da so tanki že na Brezovici.

 

S kolegom sva nemudoma odšla na svojo postajo, tam pograbila vsak svojo Kalašnikovko in po naročilu dežurnega starešine odšla na barikado v križišče Topniške in Šmartinske ceste. 

 

ZDAJ PA JE ŠLO ZARES!

 

 

mike1968 - OSAMOSVOJITEV II.

Osamosvojitev naše Republike Slovenije se je nezadržno bližala. Kot vemo je