Danes je poseben dan. 

Spomin se mi vrača leta nazaj. Ni bilo lahko, je pa bilo lepo. Tako, po svoje. Odraščala sem. Pa nisem imela pojma, da to pravzaprav počnem, ker sem bila jaz seveda že od vedno najbolj odraslo in najpametnejše bitje na tem planetu. Ampak S. je bil poseben. Bil je kot moj brat, v najtežjih trenutkih & temu primerno tudi v najlepših trenutkih.

Še vedno ne moram verjet, da to pišem s solzami v očeh. S solzami veselja, sreče in ponosa. Kljub temu, da je kreten, mu danes pustim veselje in poslušam Cohena, vzdigam čašo zanj.

Vsak dan pač ne postaneš starš.

Bravo.